Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Izguba-Zalost-Bolecina-Upanje-Podzavest

Izguba, žalost in bolečina torek, 20. februar 2018 @ 05:02 CET Uporabnik: tomaz Kako naj se soočimo z izgubo, žalostjo in bolečino? Kot prvo se je treba zavedati, da smo žalostni, da nas boli, in ne bežati pred bolečino. Če si upamo sprejeti dejstvo, da nas boli in se zavestno predati bolečini in si reči, preplavi me bolečina, preplavi me žalost, ja, žalosten sem, naj bom žalosten, če si upamo to storiti, potem smo na dobri poti, da bomo iz te bolečine in žalosti tudi priplavali ven. Če se ne upamo prepustiti bolečini, nas bo vseeno mučila in v njej se lahko cmarimo vse življenje. Če si ne priznamo, da smo žalostni, bo žalost vseeno delovala nekje v naši podzavesti, zaklenjena in okamenela, oklepala bo naše srce, da se ne bo moglo odpreti in zaživeti, in čakala, da jo nekoč osvobodimo. Ko smo se odločili predati se žalosti in bolečini, ju lahko začnemo opazovati, raziskovati in se spraševati, kaj me tako boli. Kaj je ta bolečina? Zakaj sem žalosten? Ne gre le za predprost odgovor: ker me je zapustila moja ljubezen. Dovolimo si konkretne odgovore: ne bo me več zjutraj objela, ponoči se ne bo stiskala k meni, ne bom več božal njenega božanskega telesa, ne bova uresničila tega, kar sva si želela.. Potem lahko o vsem tem razmislimo in dobimo bolj posplošene odgovore: ni tako, kot sem si želel, ni tako, kot sem pričakoval, ne bo več tako lepo, kot je bilo... In sprevidimo, da smo žalostni zaradi svojih neuresničenih želja in pričakovanj in pa zaradi svojega ranjenega ega. Seveda nas lahko mučijo tudi zelo praktične težave: kaj bo z najinimi otroki, kako bo z denarjem, kako bomo preživeli? A ne pozabimo, da situacija nikoli ni tako težka, da je ne bi mogli prebresti. Težja ko je situacija, bolj življenje zaupa v nas, saj se iz težje situacije naučimo več. Težja ko je situacija, močnejši bomo priplavali iz nje in bogatejši bomo. Zavedajmo se tega, ko najbolj trpimo, ko smo v največji temi. Vem, lahko je govoriti, ko so težki trenutki že za nami, a ko smo sredi trpljenja, nobene beseda ne pomaga. O, takrat boli, boli. A če se tega ne ustrašimo in se podamo v bolečino, se bomo nekako prebili skoznjo. Ko ugotovimo, kaj vse nas žalosti in ko določen čas prebijemo v doživljanju te žalosti, v trpljenju, ko nas dovolj časa melje, vrtinči, pretresa, potem počasi napoči čas, ko lahko začnemo razmišljati o tem, kaj nam lahko napolni praznino, ki je ostala za izgubljeno osebo. Ugotovimo, da nam vsega, kar potrebujemo, ne more dati nobena oseba. Nobena oseba ne pozna vseh kotičkov naše duše, še sami jih ne poznamo vseh. Človek nam lahko da toplino, bližino, objem, strast, praktično pomoč, skupaj lahko plešemo ples življenja, a ne more izpolniti vseh naših želja in potreb. Te lahko izpolnimo sami. Naša notranja ženska. Naš notranji moški. V vsaki ženski iščem idealno žensko, a ta idealna ženska je le moja notranja ženska. Ko jo ugledam, ko jo začutim, ko vidim, kako lepa in bogata je, se zaljubim vanjo. Zaljubim se vase. In obudim tudi svojega notranjega moškega. In ta dva se lahko medsebojno zdravita, se ljubita, celita moje rane. Ko se moj notranji moški in moja notranja ženska ljubita, sem poln in cel in ne potrebujem zunanjega človeka, da bi me izpolnil. Če zunanji človek pride pa ne bom več odvisen od njega in njegove ljubezni, ampak bom polno dajal svojo ljubezen, ne da bi se človeka oklepal in hlepel po njem. Lahko bova plesala ples življenja kot dve celoviti in izpolnjeni osebi. Še ena pomembna stvar obstaja pri predajanju bolečini in žalosti. To je odpiranje srca. Globoka bolečina, žalost, solze nas tako močno pretresejo, da se nam razpre srce. Ko imamo odprto srce, smo bolj živi. Bolj živo doživljamo življenje, močneje čutimo (seveda tudi trpimo), bolj smo prisotni. Bolj polni smo. Polni življenja. In ko se tako odprtega srca predamo življenju, ko uspemo iskreno in doživeto izreči: naj se zgodi, kar se ima zgoditi, naj me preplavi življenje, tu sem, da bi živel čimbolj polno, tedaj lahko ljubezen vstopi v nas in nas preplavi. In ko nas preplavlja ljubezen, začne teči iz nas ven, začnemo žareti. Zavemo se, da smo srečni, da žarimo in žarčimo ljubezen in srečo. In to privablja druge ljudi. Ko trpimo in smo nesrečni, večina ljudi nagonsko beži od nas, ko pa žarčimo ljubezen, ljudi privabljamo, kot svetilka privablja insekte. Ko smo tako polni ljubezni, se sčasoma tudi vse praktične stvari našega življenja uredijo. Pridobimo moč in zaupanje vase. S tem, ko smo se prebili skozi trpljenje in bolečino, smo pridobili toliko moči in samozavesti, da nam bodo praktične težave v življenju pomenile prijeten izziv in ne nekaj nepremostljivega. Iz procesa žalovanja pridemo močnejši, bolj zreli in bolj polni ljubezni, celovitejši kot smo bili, preden nas je doletela težka izguba. Tomaž Serafi Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog