Najnovejše katoliško razmišljanje o grehu in krivdi sproža med drugimi vprašanji tudi to, ali je možno, da se spremeni tudi Bog, ki v Bibliji za sebe pravi: »Jaz se ne spreminjam«. Če natančno analiziramo današnje komentarje posameznih cerkvenih funkcionarjev, od papeža pa do navadnih duhovnikov, lahko ugotovimo, da se cerkveni odnos mehča oziroma spreminja - ne samo do ljudi in njihovih smrtnih grehov, npr. do homoseksualnosti, ločitve, splava in do nekrščenih, ampak tudi do Boga.
Naenkrat sta Cerkev in njen nauk o odrešitvi razumljeni tako, da je pravzaprav mogoče pred večnim pogubljenjem "rešiti" vse ljudi dobre volje, celo ateiste. Naenkrat se nam zdi, kot da je Katoliški cerkvi že končno uspelo prepričati Boga, da spremeni svoje mišljenje, namreč svojo dogmatiko, in tako spremeniti svoj odnos do modernega človeka, ki ni več krščen, ki je grešnik ali pa ateist. Naenkrat se je za sodobnega analitika pojavilo vprašanje, zakaj se katoliški bog želi spremeniti? Namreč, tisti bog, ki je do včeraj vse, kar ni bilo katoliško obsojal, preganjal, mučil, zažigal in ubijal?
Problem jim delata Stara in Nova zaveza – kajti obe morata ostati »resnična Božja beseda«, tudi če sta si v marsikaterem tekstu nasprotujoči?
Človek bere, posluša in ostrmi, kaj oznanjajo katoliški oblastniki v svojem katekizmu, Rdnr. 140: »Stara zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnujeta; obe sta resnična božja beseda..« Katoliška cerkev torej hoče grozodejstva iz Stare zaveze dopolniti v »Novi zavezi«.
Ko v Stari zavezi pri Mojzesu beremo, kaj naj bi se dopolnilo v Novi zavezi, bi izvajanje morilskih povračilnih ukrepov prav gotovo zadelo tudi cerkvene kneze in njihove lakaje, podrejeno duhovniško kasto. Vendar so ti tako blizu vladnemu in sodnemu aparatu, da bi bilo pri eventualnem izvajanju teh strašnih starozaveznih pravil spet prizadeto samo ljudstvo, podobno, kot se mu je godilo v srednjem veku. Cerkev in vlada sta bili združeni proti ljudstvu.
Vlada je izvajala, kar so od nje zahtevali cerkveni velikaši. Tu in tam so kakšnega zemljiškega posestnika proglasili in obsodili za heretika, in to takrat, ko si je cerkvena institucija, t.j. inkvizicija, zaželela njegovo posest, kajti bilo je lukrativno, da si je po umoru tako imenovanega heretika, dobesedno priključila zaželeno posest. Problem pa nastaja, če bi katoliška cerkev - brez izjeme - izpolnila v katekizmu zapisan izrek »Starai zaveza pripravlja Novo, medtem ko Nova dovršuje Staro; obe se medsebojno razjasnujeta; obe sta resnična božja beseda, kajti potem bi bilo na tem planetu veliko čiščenje.
Kako bi bilo takrat s klerom? Kakšen učinek bi imel ta izrek v vladnih krogih, v parlamentu in pri sodnikih? V prvi vrsti se katoliški cerkveni knezi ne poslužujejo svojega oznanila, da se Stara zaveza izpolnjuje v Novi zavezi. Navodila, ki so jih uoktroirali laikom – npr. sodnikom in drugim, ki tako rekoč »v imenu ljudstva« odločajo o državljanu, pa dajejo povod za preplah, da bi katoliški veljaki lahko kadarkoli spremenili smer in Staro zavezo, domnevno brez izjeme »resnično Božjo besedo«, pretežno spet uporabili na ljudstvu.
Je Rimska cerkev postala »življenjski princip slovenske človeške družbe«, je postala diabolični sistem, rafinirano pretuhtan za izpeljavo ekstremnih aspiracij na oblast?
Katekizem katoliške cerkve določa: »Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja.
Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve: Verniki, natančneje laiki, so na najbolj srednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev.«
' (Pij XII.) (Ts.899)« S to izjavo si rimska cerkev zagotavlja utemeljitev za svoje neomejeno in vseobsežno vplivanje na vsa življenjska področja. Tukaj se laike, torej ljudi iz ljudstva, poziva, da se v družbenih, političnih in gospodarskih zadevah, torej v tistih iz javnega življenja, orientirajo na cerkveno miselno dediščino in jo stalno upoštevajo. Oni morajo »najti sredstva in poti«, je tam zapisano; poziv za zavestno infiltracijo – s čim?
Z zahtevami 'krščanskega verovanja in življenja'« . In kdo določa, kaj so »zahteve krščanskega verovanja in življenja«? Spet Cerkev, kot je naprej jasno in dobesedno rečeno v citatu. Gre za – pozor! – cerkveno miselno dediščino - in ne za splošno veljavne, višje etične in moralne vrednote. Laiki so npr. lahko sodniki, vodilni, ljudje v uradih itd. – razen tega so kot laiki tukaj nagovorjeni vsi pripadniki Cerkve, tudi tisti, ki se – zaradi pomanjkljivega poznavanja cerkvenih dogem in ker še vedno plačujejo cerkveni davek – še imajo za pripadnike, čeprav skorajda niso več, kot je bilo že podano.
V tem primeru torej smejo sebe smatrati za pripadnike Cerkve, celo še več: morajo »si pridobiti zavest«, da so Cerkev. Da bi v vseh niansah dojeli že kar diabolično prefinjenost cerkvene taktike, moramo učno sporočilo večkrat prebrati. Katere nevidne moči so avtorja (Pij XII.) navdale s temi besedami, da bi ga »inspirirale«, v tem primeru komajda lahko govorimo. Eno je gotovo. To ni bil Bog!
Zakaj torej mnogi še plačujejo cerkveni davek, kljub pomanjkanju zvestobe Cerkvi?
Gabriele, v knjigi Die kirchliche und staatliche Gewalt und die Gerechtigkeit Gottes (Cerkvena in državna oblast ter Božja pravičnost) piše, da je bil cerkveni nauk do zdaj masivno klevetanje Boga, ki Ga je mogoče najti samo v samem sebi in v raznolikosti, ki nam jo razodeva narava, nikakor pa ne v dogmatskem učenju ene od zunanjih cerkva. Pravi, da kdor se tega zave, ta vidi dlje od prsta pred lastnim nosom; postane jasni mislec in analitik, ki pride do dna temu, kar se dogaja v svetu in predvsem temu, kako v pozunanjeni religiji vlečejo vernika za nos.
Če je verjeti statistiki, je večina Slovencev pripadnikov rimsko katoliškega ali pa luteranskega cerkvenega verovanja, cerkvenega nauka. To pomeni, da so večini že s krstom dojenčka naložili dolžnost, da bodo ubogali z vodo krščeno Cerkev, s katero so se poročili. Od krsta dalje so vključeni v Cerkev in so tako njeni tlačani, ne pa otroci svoje »matere Cerkve«, kot to običajno duhovščina pridiga.
Kakšna mati je to, ugotovimo, če npr. pomislimo samo na njene grozeče podrobnosti strah vzbujajočih izrekov iz dogem ali na srednji vek, ko je v času inkvizicije preganjala verne ljudi, jih bestialno mučila in okrutno usmrtila. Zakaj torej mnogi še plačujejo cerkveni davek, kljub pomanjkanju zvestobe Cerkvi? Je to še iz inkaranacij v podzavesti zakoreninjena vezanost na cerkveno institucijo, tlačanstvo? Ali gre za ožigosanost, ki rezultira iz tega, za duhovno nevednost, ki lahko povzroči strah, da v primeru odklonitve ne bo »pravega pogreba«?
Ali gre za strah zaradi izstopa iz cerkve, ki preti z »večnim prekletstvom?« Ali je to strah pred mogočimi neugodnostmi v poklicu ali pred izgubo v družbenem oziru? Ali je strah cerkvenih ovc pred vladajočimi institucije Cerve, ki pri odločilnih vprašanjih občutno vplivajo na vladarje in medije, tako velik, da »verniki« kljub svoji neveri še naprej plačujejo cerkveni davek!
Če človek danes hoče dobiti dobro službo mora »tuliti z volkovi«?
Mnogi so razmišljali in uporabili svoj analitični razum. Prišli so do naslednjega zaključka: Vlada, sodniki in cerkveni dostojanstveniki so zaradi tega enotni in držijo skupaj, ker posedujejo skupno čredo: ljudstvo. Čredo, cerkveno ljudstvo, stalno obnavljajo s krstom novorojenčkov. Čredo svetnih in cerkvenih velikašev pa sestavljajo ljudje, od katerih je večina od rojstva cerkveno indoktrinirana.
Že v dobi dojenčka otroka, ki se, kot je znano, še ne more braniti, krstijo. Na ta način je žrtvovan cerkvenemu nauku, ki je brez milosti, kajti s krstom postane cerkveni tlačan. Najkasneje ob začetku šolskega pouka se zavestno in intenzivno začne cerkvena indoktrinacija. Mlad človek odrašča pod pritiskom okrutnega cerkvenega nauka, v strahu pred večnim prekletstvom. Po končani šoli se že indoktriniran odpravi za poklicno kariero in se, odvisno od poklicne sposobnosti in s pomočjo somišljenikov, povzpne po lestvi do uspeha in ugleda.
Ko doseže ustrezno višino, se tako kot tudi mnogi drugi poveže s tistimi »tam zgoraj« proti tistim »tam spodaj«, predvsem proti tistim, ki so izstopili iz sistema institucije Cerkve. Človek mora tuliti z volkovi, torej biti »zvest Cerkvi«, če hoče dobro službo. Enakost sploh ne pride v poštev. Tudi to se imenuje »demokracija« in »verska svoboda«.
Cerkvena praksa torej kaže, da Bog ni cerkveni bog in da Kristus ni »Kristus« cerkvenega nauka! Vedno več ljudi je kritičnih do cerkvene vere. Prvotno so bili mnenja, da je Bog isto kot Cerkev. Ker se s Cerkvijo ne strinjajo več, zdaj mnogi dvomijo tudi v obstoj Boga. – In katerega boga? »Boga«, ki ga je učila in ga uči Cerkev? Bog ni cerkveni bog! Kristus ni »Kristus« cerkvenega nauka!
Ljudje, ki Boga iščejo v zunanjem ali celo v Cerkvi, dejansko pogosto ostanejo praznih rok. Sami se tega večinoma ne zavedajo. Kajti kdor vsaj malo ne sluti, kako je, ko človek doživi notranje življenje, živo komunikacijo z Bogom, s Kristusom, tisti tega ne pogreša in po tem tudi le malo hrepeni ali pa sploh nič. Če pomislimo, da postaja razpon med bogatimi in srednjim slojem vedno večji, da bogati postajajo vedno bogatejši in revni vse revnejši, potem v naši socialni državi nekaj ni v redu, sploh pa ne v cerkveni državi.
Dandanes tako imenovani zastopniki ljudstva rezonirajo s spretnimi govori, kaj bi bilo treba narediti in kaj naj bi bilo pravično. Za in proti, o čemer diskutirajo v parlamentu, sta vedno naravnana na to, da se ljudstvu še naprej reže tisto, kar še ima na razpolago. Ljudstvu nalagajo vedno težja bremena.
Dokler vlada na svojih prsih hrani kačo, duhovniško kasto, ki je vernike v vseh časih javno in prikrito podjarmljala, gre ljudstvu slabo. Ljudstvo je »prekleto«, da mora vsak tolar, danes vsak cent, dvakrat obrniti. Cerkvene oblasti, ki so na čelu neizmerno bogate Cerkve, so v vseh časih najobilneje črpale in tudi danes črpajo iz državne vreče.
(članek napisal Moris Hoblaj s citatom iz knjige Die kirchliche und staatliche Gewalt und die Gerechtigkeit Gottes (Cerkvena in državna oblast ter Božja pravičnost) avtorice Gabriele - Universelles Leben)
Najnovejše katoliško razmišljanje o grehu in krivdi sproža med drugimi vprašanji tudi to, ali je možno, da se spremeni tudi Bog, ki v Bibliji za sebe pravi: »Jaz se ne spreminjam«. Če natančno analiziramo današnje komentarje posameznih cerkvenih funkcionarjev, od papeža pa do navadnih duhovnikov, lahko ugotovimo, da se cerkveni odnos mehča oziroma spreminja - ne samo do ljudi in njihovih smrtnih grehov, npr. do homoseksualnosti, ločitve, splava in do nekrščenih, ampak tudi do Boga.
