|
||||||
|
|||||||
Ekonomija je motor, ki potrebuje olje, in to olje so finance...”
Michael Bear, Lord Mayor of City of London Corporation*
Dandanes (celo med ekonomisti in bančniki) malokdo razume zgodovino denarja ter proces nastajanja denarja v sodobni družbi. Sam zgodovinski izvor denarja je zavit v tančico skrivnosti, toda dejstvo je, da se je moderno bančništvo na Zahodu pričelo z bankirskimi hišami v Italiji ter kasneje v Nemčiji, ki so v 16. stol. ustvarile inovativne finančne instrumente kot so menice (Bills of trade), obveznice ter multiplikacija kredita (fractional reserve banking).
Vse to se je v 17. stol. preneslo v Veliko Britanijo, kjer je l. 1694 nastala Bank of England, model centralne banke za vse ostale, ki so po svetu vzniknile v naslednjih stoletjih.
Vse od Antike se je skozi stoletja bil boj za prevlado nad izdajo denarja med državo (oz. vladarjem) ter zasebnimi interesi (plemstvo, zlatarji, bankirji, ...). To zelo dobro in natačno dokumentira Stephen Zarlenga v knjigi The Lost science of Money. Uzakonjenje multiplikacije kredita kot legalne prakse v Angliji (1704 Promisory Notes Act) ter kasnejša zakonodaja sta skupaj z opustitvijo Bretton Woodskega sistema l. 1971 ter z naknadnimi deregulacijami bančnega sektorja povzročila, da danes okoli 98% denarja v obtoku predstavlja kredit izdan s strani zasebnih komercialnih bank. Kljub temu, da centralne banke trdijo, da lahko z instrumenti svoje monetarne politike (npr. obveznimi rezervami, minimalno obrestno mero, operacijami odprtega trga – nakupom in prodajo državnih obveznic) lahko učinkovito nadzirajo količino izdanega kredita, pa naj bi praksa govorila drugače. Nedavna študija (New Economics Foundation, 2011) razkriva, da Bank of England znotraj sedanjih regulacij in zakonodaje nima velikega vpliva nad izdajanjem kreditov:
“Kredit je odmerjan s strani bank in primarna determinanta, koliko posojajo, niso obrestne mere temveč zaupanje, da bo posojilo plačano ter zaupanje v likvidnost in solventnost drugih bank ter sistema kot celote.” (NEF, str. 5)
Večina bank se (vsaj v Veliki Britaniji) financira oz. pokriva svoje dnevne primanjkljaje na medbančnem trgu, in ne pri centralni banki. Trenutno v VB ni določenih obveznih rezerv. V času krize so angleške banke imele £1.25 za vsakih £100 posojila. Še danes je to razmerje okoli £7 za vsakih £100. Angleški monetarni sistem je endogen, kar pomeni, da mora centralna banka kot posojilodajalec v zadnji sili na zahtevo komercialne banke izdati določeno količino rezerv. Tako praktično ni omejitev, koliko novega denarja je lahko ustvarjenega.
Prav tako do sedaj niso delovali t.i. Basel Accords (I in II), ki bankam postavljajo kapitalske zahteve. Niso delovali zato, ker se zahtevani dobiček od posojila (procent, ki ga morajo banke zadržati) lahko smatra kot kapital, na podlagi katerega se lahko izdajajo nova posojila.
To pomeni, da vsa sredstva (trilijoni evrov in dolarjev), ki so jih centralne banke namenile za reševanje bančnega sektorja, nimajo željenega učinka – gospodarske rasti. Banke si z njimi čistijo umazane računovodske knjige, posojajo pa ne. Če že, posojajo tja, kjer se obeta dobiček in ne malim in srednjim podjetjem, kjer je zaposlena večina prebivalstva. Sredstva usmerjajo na sivi bančni trg nereguliranih derivativov in drugih sumljivih finančnih produktov, špekulirajo na mednarodnih trgih valut ter surovin ter vodijo dvojne računovodske knjige.
Politika deregulacij in današnje pojmovanje bank temeljita na napančni percepciji teh institucij kot zgolj posrednikov finančnih transakcij oz. posrednikov v ekonomiji. Ne uvidijo dejstva, da so danes banke tiste, ki ustvarjajo nov denar prek vpisovanja v računovodske knjige oz. prek tipkanja na zaslon vsakič, ko izdajo posojilo (oz. izničijo denar v obtoku, ko je posojilo vrnjeno). To dokazujejo same izjave centralnih bank (NEF, str. 17, 18):
“V Veliki Britaniji je denar endogen – Banka priskrbi temeljni denar na zahtevo prek obstoječe obrestne mere, širši denar pa je ustvarjen v bančnem sektorju.”
- Bank of England (1994)
“Dejanjski process kreacije denarja poteka primarno v bankah.”
- Federal Reserve Bank of Chicago (1961)
“Čez čas... so bankovci ter denar komercialnih bank postali popolnoma izmenljivi mediji, ki jih stranke lahko uporabijo v skladu z njihovimi potrebami.”
- European Central Bank (2000)
“V Evrosistemu je denar primarno ustvarjen skozi podaljšanje bančnega kredita... Komercialne banke same ustvarjajo denar, tako imenovani giro denar.”
- Bundesbank (2009)
Banke poleg tega odločajo, kam se bodo posojila usmerjala. To daje bančnemu sektorju (predvsem velikim mednarodnim bankam in skladom) veliko moč vplivanja ne samo na trge, dinamiko cen in gospodarstvo, temveč tudi na zunanje politike držav ter posledično na mednarodne konflikte.
Malo ljudi je, ki res razume, kako bančni sistem v resnici deluje. Določeni izmed njih so se odločili boriti za monetarne reforme. V Veliki Britaniji tako deluje skupina Positive Money, ki bo 29. oktobra 2011 v Londonu imela svojo prvo konferenco:
http://www.positivemoney.org.uk/
V ZDA pa deluje American Monetary Institute, ki je napisal zakonodajo, ki bi moč izdaje denarja (vsaj precejšnjega odstotka) vzela iz rok zasebnih bank ter jih položila v roke kongresa. To je med drugim že določeno v ameriški ustavi. American Monetary Act je prav tako dobil pozitivno potrditev, ko ga je v svojem monetarnem modelu preveril prof. Kaoru Yamaguchi. Ugotovil je, da:
- odplača vladni dolg
- zagotovi sredstva za zaposlovanje
- ne povzroča inflacije
Več o njegovi analizi na: http://www.monetary.org/modeling-the-american-monetary-act/2010/12
Danes se vladni dolg smatra kot nekaj običajnega in nujnega. Pa vendar zgodovinsko gledano ni bilo vedno tako. Velika Britanija je pričela z izdajo državnih obveznic z ustanovitvijo Bank of England, in to je bil začetek njhovega nacionalnega dolga – dolga, ki se odplačuje skozi davke preložene na prebivalstvo. Zato je dobra novica, da je bistvene dele tega zakona v svoj zakon (National Emergency Employment Deffense Act – NEED Act) pred kratkim prenesel kongresnik Dennis Kucinich, ki ga je tudi predstavil v kongresu:
http://kucinich.house.gov/news/email/show.aspx?ID=X7EX6WS6JW7AZSDNJHSVS5UZXM
Namen zakona je povečati javne investicije, odplačati vladni dolg, stabilizirati socialno varnost ter stabilizirati monetarni sistem ZDA primarno skozi ponovno vzpostavitev kongresnega monopola nad izdajo nacionalne valute. Zakon v uvodu piše:
“Monetarni sistem temelječ na dolgu, kjer denar prihaja v obstoj primarno skozi posojanje zasebnih bank, ne more ustvariti, in ne vzdrževati, stabilnega ekonomskega okolja, temveč se je izkazal za vir kronične finančne nestabilnosti in pogostih kriz, kot je to pokazal skorajšnji kolaps finančnega sistema v l. 2008.”, ter:
“Obnovitev moči Zvezne Vlade, da ustvarja denar, ter da denar porablja ali posoja v obtok po potrebi, odpravi potrebo po tretiranju denarja kot Zvezne obveze ter odpravi potrebo po plačevanju obresti na nacionalni pritok denarja v finančne institucije; prav tako odpravi pretiran vpliv zasebnih finančnih institucij na javno politiko.”
Dodaja, da bi se spremembe finančnega sistema lahko udejanile brez velikih pretresov.
Zakaj je ta zakon, če bo sprejet, tako pomemben? V 20. stoletju je Britanski Sterling kot mednarodno rezervno valuto zamenjal dolar in moč vpliva na mednarodne trge se je prenesla v Federal Reserve ter na Wall Street. Amerika je tako (še vedno) pomemben igralec v mednarodni areni, kazalnik in garant stabilnosti ter končno tudi model posnemanja. Če se v temelju spremeni finančni sistem ZDA bo to zagotovo imelo domino efekt po celem svetu. S tem se bodo odprla vrata za boljši, bolj pravičen in trajnosten finančni sistem, s tem pa tudi vrata za bolj pravično in trajnostno ekološko naravnano družbo. Zanimivo bo spremljati njegovo pot v kongresu. Zakon si lahko preberete tukaj:
http://kucinich.house.gov/UploadedFiles/NEED_Act_FINAL_112th.pdf
Naša družba nujno potrebuje več javne debate o sedanjem monetarnem sistemu, več zavedanja, kako v resnici deluje ter kako nastaja denar. Ter prav tako, kakšne so alternative obstoječemu sistemu. Zavedanje mora zrasti prav tako na nivoju vlade in ekonomistov. Sedanje nerazumevanje je problem predvsem zaradi dveh razlogov: prvič poskusi reševanja sistema bodo propadli, in drugič, moč ustvarjanja in odmerjanja novega denarja je zelo profitabilna in bi tako morala biti v javnem interesu (NEF, str. 3).
*City of London Corporation: kvadratna milja sredi Londona, finančno središče, kateremu je bila po ustanovitvi Bank of England dodeljen status kvazi suverene države znotraj države. Še danes ima poseben status. Le-ta se izraža v posebnih obredih kot npr. tem, da mora za prečkanje njegovih meja britanska kraljica pridobiti dovoljenje župana (Lord Mayor). Prav tako, korporacije ter partnerstva imajo v tem delu mesta volilno pravico. Mesto ima svojo policijo ter moč spreminjati svojo ustavo.
Viri:
1. American Monetary Institute: Modelling American Monetary Act by prof. Kaoru Yamaguchi,
http://www.monetary.org/modeling-the-american-monetary-act/2010/12
2. Inforwars.com: City of London’s Lord Mayor openly mocks Occupy and the 99%
http://www.infowars.com/city-of-londons-lord-mayor-openly-mocks-occupy-and-the-99/
3. New Economics Foundation: Where does money come from: A guide to the UK monetary and banking system
4. Stephen Zarlenga: The Lost science of moneyZa vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Denar-Banka-Ekonomija-Zgodovina-Svet
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
