Če se ne zavedamo tistega ki misli, pomeni, da se naša zavest še ni ločila od razuma.
Razumska (ego) zavest se istoveti s svojimi mislimi. Pomeni da živimo svoje misli in miselne predstave. Ego zavest je povsem usmerjena v zunanje življenjske okoliščine. Naše misli ustvarjajo projekcijo-iluzijo naše življenjske resničnosti. Tako, kot se naša zavest občuti, take so naše misli in tako se naše telo na misli odziva s čustvi.
Če je naša zavest pozunanjena, odvisna od sveta minljivih oblik, potem je znotraj tako kot zunaj. Bolj kot zakon privlačnosti, bi temu rekel zakon refleksije. Ujeti smo v svet miselnih oblik. Misli se vrstijo ena za drugo. Misel na pol praznega kozarca lahko sicer zamenja misel na pol polnega kozarca, vendar bo na pol prazen kozarec v svetu miselnih oblik vedno obstajal in »čakal« da pride na vrsto.
Šele, ko se v zavedanju dvignemo nad lastne misli ugotovimo, da je zavest tista, ki jih ustvarja. Da se razum samo odziva na našo zavest. Ko v zavedanju presežemo razum se odprejo čisto nove razsežnosti. Zavest je obdarjena s čisto novimi močmi. Z močjo Srca, z močjo Ljubezni.
To je Zavest, ki se ne trudi več z ustvarjanjem (»ugodnih/neugodnih«) zunanjih življenjskih okoliščin in spreminjanjem le teh. Je Zavest Ljubezni, ki podpira in sprejema Življenje takšno kot je. To je zavest, ki je ponotranjena , vendar ji vse zunaj sledi. Ima izredno moč kreacije. Vse kar obsveti s svojo Lučjo se preobrazi. Je dodatna (po)moč Življenju.
Če se ne zavedamo tistega ki misli, pomeni, da se naša zavest še ni ločila od razuma.
