Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Adoracija-Cascenje

Prapotreba po adoraciji torek, 24. marec 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: hierhod Globoko v človeku obstaja potreba po adoraciji, po češčenju. Ko človek še ni padel s prvim grehom, je bil nedolžno bitje pred svojim Bogom. Bog se je veselil svojega stvarstva v vidnem svetu, ki ga je izvrševal zaradi ljubezni do svojega Sina. Vse je bilo v drugačni dimenziji. Ko je človek grešil, ni bilo več odnosa Bog(Stvarnik) in Adam (stvar). Odnos med Bogom in človekom se je zdeformiral. Ni bilo več zaupanja. Človek je izgubil naravno komunikacijo s svojim Bogom. Človek mora od takrat naprej dokazovati, da spoštuje in ljubi Boga. Adoracija je nekakšna pokora ali katarza za nas ljudi. Adoracija je v prvi vrsti zaradi nas ljudi, da bi bili boljši. Človeku mora biti jasno ali postati jasno, da kljub spoznanju dobrega in hudega, še ni kakor Bog. Med človekom in Bogom mora biti nekakšna skrivnostna distanca. Svetopisemski izrazi za češčenje v Stari zavezi dobesedno pomenijo: skloniti se, nagniti se k tlom, pasti na kolena. V tej telesni drži, ko se narediš majhnega pred Bogom, je priznanje božje veličine in moči. To spoštljivo češčenje Boga je pogosto povezano z daritvami, hvalnicami in prošnjami za pomoč. Običajno je vse to obredne narave. Za Staro zavezo je eshatološkega pomena, da bodo nekoč vsa ljudstva častila Boga. To bo vrnitev v nedolžnost, v stanje pred grehom in Bog bo potolažen, vesel. Nova zaveza v nasprotovanju malikovalcem poudarja, da je potrebno častiti samo Boga. Po izročilu naj bi bil kraj češčenja v Jeruzalemu. Apostola Janez in Pavel sta v svojih spisih to izročilo zelo spremenila: Boga lahko častimo povsod, če se le to dogaja v pravem duhu. Novost tega pogleda je v tem, da nasproti Stari zavezi, ki strogo časti samo enega Boga (eno božjo osebo), časti tudi Jezusa Kristusa, ker se v njem, ki je vstal in šel v nebo, javlja Bog sam. Od Nove zaveze dalje se Bog vedno časti po Kristusu, po veri v Jezusa iz Nazareta in z življenjem po njegovi besedi. Tako je iz obrednega češčenja v Stari zavezi nastalo osebno češčenje Boga, ki se dogaja povsod tam, kjer so ljudje v eshatološkem bivanju vse svoje življenje usmerili v božje kraljestvo. Človek je v svojem iskanju potešitve potrebe po adoriranju, hodil tudi po čudnih in krivih potih. Častil je sonce, zvezde, živali, cesarje, mrtve, prednike... Tovrstne adoracije bi lahko bile povsem nenevarne, če bi se častilci zavedali, da imajo vse te stvari, ki jih častijo, svojo pravo vrednost le v tesni povezanosti s troedinim Bogom. Najbolj nevarno se zdi češčenje cesarjev, predsednikov, maršalov… To češčenje je najbolj nevarno zato, ker je rezervirano samo za Jezusa iz Nazareta. Takšno češčenje zemeljskih vladarjev je bilo navzoče v egipčanski, perzijski, grški in rimski zgodovini. Najbolj spervertirano in okrutno obliko je takšna vrsta češčenja dosegla v rimskem cesarstvu s Kaligulo in Domicijanom. V zadnjih stoletjih smo spet priča poizkusom, da bi se zemeljske vladarje častilo kot bogove. Če že niso sami posamezniki, ki si želijo, da bi bili adorirani, so pa ljudje, ki si hočejo nad sabo postaviti človeške bogove, da bi lahko izživeli svojo prapotrebo. Ker je v zadnjem stoletju dejansko prišlo do odpada od Boga, od transcendence, je dokaj realna možnost, da se bo na svetu pojavil vladar, ki si ga bo ljudstvo postavilo za mesijo in ki ga bo prostovoljno častilo kot boga. Adoracija, ki je bila postavljena kot sredstvo za rešitev človeka, se bo tako spremenila v sredstvo pogube. Po naši krivdi. Ob vsem tem se lahko vprašamo, kako se naj obvarujemo pred napačnimi oblikami adoracije. Morda je rešitev v tem, da se človek ne obremenjuje z visokimi stvarmi in da se raje ukvarja z nizkimi. Da išče jasnost in preprostost. Komentarji (17) www.pozitivke.net