V prvem delu članka o pomenu razuma v duhovnosti, je pod vprašaj namerno postavljena celotna vloga razuma v duhovnosti.
Namreč ta isti razum je po eni strani »izumil«, po drugi strani pa popačil tisto resnično duhovno kar ga presega.
Ker je materialno v resnici zmeraj omejeno, je omejen tudi razum in vse njegove predstave o duhovnem.
Razum je namreč sestavni del tega materialnega.
Svojo vlogo v so odnosu do duhovnega, lahko razum zato odigra le v polju materialnega.
Od tu naprej bi razum moral prepustiti mesto večjemu od sebe, tistemu, ki je razum tudi ustvarilo.
Toda v praksi temu ni tako.
Razum ne želi in ne želi prenehati pačiti stvarnost in tisto kar ga presega, s tem ko to neokrnjeno stvarnost nenehno prevaja v svoj stari svet znanega, izmerljivega.
Razum preprosto ni sredstvo za spoznanje tistega kar ga presega, a tega nikakor ne doume.
Ko mu ne uspe, si izmisli svojo stvarnost (beri:predstavo o stvarnosti), svojega boga, ljubezen, svoj mir…
Toda vse to so ponaredki pravega in resničnega, to niso originali.
Vse do danes ta razum ni uspel najti te sreče, ki jo išče, a nikakor mu se ne posveti, da je morebiti pri tem ovira samemu sebi.
Po svetu hodi veliko »duhovnih« kreatur, ki so prevarali sami sebe in to isto počnejo drugim, ki jim sledijo.
Razum pozna veliko tega, a samega sebe ne pozna in zato je izgubljen, zato proizvaja nove in nove probleme, ter nezadržno drvi v prepad.
Civilizacija razuma kot jo poznamo danes, je pred nerešljivimi problemi in samouničenjem.
Medčloveški odnosi se niso bistveno spremenili od našega obstoja naprej.
Uničevanja življenja se dogajajo na vseh koncih tega planeta, ljudje so sužnji sistemov namesto, da bi ti sistemi služili ljudem.
Človek je postal navadna številka in sredstvo.
Čedalje bolj smo podobni hladnim strojem.
Glavni in odgovoren »urednik« takega stanja je izključno razum.
Kdaj se bomo torej lotili stvarnega in edinega vzroka vseh problemov namesto, da krpamo luknje in posledice, ki jih povzroča razum in jih je čedalje več?
Vse kaže, da mnogi raje sanjajo o boljšem življenju v raju ali po smrti, veliko se jih zadovolji z lažnimi obljubami lažnih gurujev in religij, ter verstev…, nekaj jih uživa na trpljenjih večine in jih kaj drugega kot to ne zanima.
Politikom je relativno dobro, tisti peščici prebogatih tudi in v tem krogotoku se vse dogaja.
Ta planet je postal planet hladnega, brezobzrinega razuma.
Razum definitivno ni ta, ki bi lahko rešil naše nakopičene temeljne in globoke probleme.
Rešitev je le ljubezen, a prav tega ni nikjer razen po kapljicah.
V tem mračnem razumskem svetu je čedalje manj sočutja in plemenitosti, čedalje manj človečnosti in preprostosti.
Pomembneje je biti nekdo kot biti nihče.
Cenjen si v kolikor imaš in nisi cenjen v kolikor nimaš (materialnih dobrin).
Skromnost je poteptana, vrline so postale bahatost in domišljavost, agresivnost in izstopanje, lažna veličina in pomembnost, skratka ego.
Vse to je zakuhal ta isti razum, ki je čudovito orodje za olajšanje naših vsakdanjih opravil, za silne izume v medicini in tehniki, ter na vseh področjih našega življenja, le na področju potrebe po trajni sreči, ter življenju v miru in sožitju ne.
Vzgoja in izobraževanje sta glavna proizvajalca tovrstnih, le razumsko razvitih bitij.
Zavoljo takega zgrešenega odnosa do lastnega razvoja, smo se razvili v necelostno inteligentna bitja, ki ne vejo kako se soočiti z vsemi kompleksnimi odnosi in vsemi problemi, ki so pred nas postavljeni.
Mladega človeka silimo, da se razvije v parcialnega strokovnjaka, ki nima širine gledanja in ne pozna ne sebe, ne življenja nasploh.
Na vrhu vzgoje in izobraževanja in v vrhu svetovne politike je ta isti necelostno inteligenten človek, kateremu je edino orodje za vse odločitve in postavljanje vseh meril ter vrednot, ta omejeni in povsem materialističen na vse načine pogojeni razum.
Religije in verstva so celotno probelmatiko le poglobile in še bolj zasužnjile človeka.
Ko ta razum protestira proti temu in onemu, ni zavesten, da protestira proti samemu sebi.
Duhovnost, ki jo predstavlja tak razum je v celoti lažna.
Vsi sistemi so odpovedali.
Avtoritetam ne gre zaupati, saj nas le te vodijo v slepo ulico.
Edino kar nam je preostalo smo mi sami.
Na nas samih je, da se skušamo prebiti skozi vso kompleksnost delovanja razuma in ga razgalimo, tako da preneha njegova vloga na področju življenja za katerega ni merodajen.
Ta vloga pripada večjemu od njega in to večje je edino ljubezen.
Ona ni slepa, ne živi v lažeh, temveč je najbolj resnična in najbolj inteligentna reč, ki obstaja, saj je to življenje samo.
Tega pravega in resničnega življenja ne zaznavamo, ker smo prednost dali drugorazrednemu razumskemu in materialnemu.
Razum se ima za vrhovno inteligenco, a on to zagotovo ni.
V morju neskončnega življenja dihamo na obroke priklenjeni za lastna, a v celoti lažna prepričanja in predstave.
Kakšen paradoks in tragedija.
Zaprli smo se v omejeni svet razuma in izgubili ključe.
Toda lahko jih ponovno poiščemo, saj so tukaj v nas.
Namesto nas samih, tega ne more narediti nihče.
V prvem delu članka o pomenu razuma v duhovnosti, je pod vprašaj namerno postavljena celotna vloga razuma v duhovnosti.
