Tako žalostnega pogleda krave, ki jo peljejo v klavnico, ne pozabiš nikoli
ponedeljek, 19. september 2011 @ 11:00 CEST
Uporabnik: Sonce
Le za hipec sem ujela pogled dvoje parov oči v poltemi; izza rešetk; tako žalostnega pogleda ne pozabiš nikoli. Dvoje parov oči, živalic, ki jih peljejo na ponižujoče klanje. Namesto zelenih pašnikov, hladna kovina rešetk transporta. Namesto veselega tekanja, tesen privez in udarci na zadnji poti pod nož.
Na drugi strani vidim ljudi, veselih obrazov, z olikanimi držami jedilnega pribora, z vedenjem po pravilih bontona, z lahkotnostjo pogovorov in nadvse vzvišenim mnenjem o visoko razviti lastni pameti; kakšna zaslepljena vdanost utečenim navadam, utečenim mnenjem, brez pomislekov, brez občutkov…
Za hipec vidim dva šimpanza, ki se veselo objameta ob izpustitvi na vsaj delno prostost, katero sta izgubila v ranem šimpanzovskem otroštvu, ko so ju polovili, zaprli v laboratorije, inokulirali z virusom aidsa…
Vse to so čuteča bitja, a človek vidi v svoji mogočnosti le sebe, mnogokrat ne občuti niti trpljenja pripadnikov iste vrste, pobija jih, kot da so kaj drugega kot je on sam.
Ali si vrsta Homo sapiens nikoli ne bo zaslužila tega imenovanja? Stagnira v svojem razvoju, ji ni dan nadaljnji napredek v višje razvita bitja? Je tehnizacija vse, kar lahko trenutno dosežemo?
Ni nam dovolj, da kokoši znesejo jajca. Požreti hočemo tudi kokoš. Ni nam dovolj, da nam krave dajejo mleko, požreti hočemo tudi njih, skupaj z njihovimi otroci. Čeprav nas ne zebe, se, kot kamenodobni človek, odevamo v kože kruto gojenih in kruto usmrčenih živali…
Pri tem pa beremo občuteno poezijo, prozo, smo poznavalci visoke umetnosti, o njej diskutiramo, pišemo, modrujemo, se je učimo, ocenjujemo znanje, fakte, … a se še vedno oklepamo neandertalskih navad (naj mi neandertalci ne zamerijo, morda pa le niso bili tako krvoločni, kot je večina novodobnega človeštva…).
