Ali ste tudi vi med tistimi, ki mislijo kako je pomenbno ljubiti sebe, ali pa mislite kako se tako, kakor v mnogih drugih stvareh in vrednotah svet nekako "postavlja na glavo" in da se vse nekako čudno sprevrača?
Le od kod in od koga se je vzelo čudno prepričanje, lahko bi rekli celo prava, nova teorija, ki podpira to miselnost in, ki se očitno kar dobro prodaja v obliki knjig, tečajev, seminarjev. Kar pa ni čudno, saj je v večini ljudem "pisana na kožo", kajti kaj pa še bolj kot takšna teorija podpira v človeku že tako preveč v njegovo naravo vpet egoizem?
Ljubiti sebe! Kakšno epohalno odkritje! Kot, da ni v človeku že od pamtiveka ta, takozvana ljubezen do samega sebe nekaj najbolj primarnega. Ali ni že od nekdaj, tako kot dandanes človek najbolj in najprej poskrbel za lastno rit, predn je bil pripravljen, /če sploh/ od svojega obilja, kaj odškrniti tistemu v stiski?! In, ali ne izhaja iz tega zaključek, da človek to že in še predobro zna in da ga ni tega potrebno še dodatno učiti in delati iz tega neko novo"znanost"?!
Zgodovina nas uči, da ni problematika človeštva v tem, ker bi človek premalo ljubil samega sebe, ampak v tem, ker premalo ljubi druge.
Ko so Jezusa ob neki priliki vprašali, kako bi na najbolj kratek in strnjen način predstavil evangelij, ki ga uči je odrnil: Prvič, ljubi Boga, svojega nebeškega Očeta in Stvarnika z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in vsem spoštovanjem in drugič, ljubi svojega bljižnega, kakor samega sebe. V tem je zajeta vsa postava in vse bistvo vere.
Kot je razvidno iz tega, Jezus ni rekel, naučite se najpre ljubiti sami sebe, šele nato boste znali ljubiti druge, tako, kot to dandanes učijo novi guruji te "nove vere".
Do neke mere bi lahko nemara, upravičili takšno pojmovanje v primerih psiho-terapije, ko se zdravi od drugih oseb /ali sebe/ , okrnjena pozitivna samopodoba, samozavest in neko normalno in zdravo samospoštovanje. /V obliki afirmacij v stilu: sem lep, sem pomenben, sem lljubljen itd... /
Pri normalni, uravnoteženi osebnosti pa tovrstne "samo terapije" niso potrebne. Saj vsak normalen človek o sebi ve, kaj so njegove prednosti in kaj njegove omejitve in tudi to, da je nomalno biti nepopolen, ker človeške popolnosti, preprosto ni.
Dovolj je že to, da vemo za kaj si je v življenju važno in vredno prizadevati.
Osebno menim, da je dejansko pomenbno prizadevati si za ljubezen v najširšem pomenu besede, za duhovno in osebnostno rast nas samih, ne pa za tem, v zadnjem času modernem pojmovanju, kako je važno - ljubiti samega sebe!
Ali ste tudi vi med tistimi, ki mislijo kako je pomenbno ljubiti sebe, ali pa mislite kako se tako, kakor v mnogih drugih stvareh in vrednotah svet nekako "postavlja na glavo" in da se vse nekako čudno sprevrača?
