|
||||||
|
|||||||
Razjasniti pa moramo še eno skrivnost. Arijadna Tezeju ni dala klobčiča, temveč vreteno, ovito z nitjo. Tezej razvija to vreteno, medtem ko vstopa v Labirint. Ko pa se vrača, začne zavijati nit s popolnimi krožnimi gibi in ta postane klobčič. Tudi ta simbol ni nov. Vreteno, s katerim je Tezej vstopil v Labirint, predstavlja nepopolnost njegove notranje biti, ki se mora odviti in iti preko določenih preizkušenj. Krogla, ki jo oblikuje, ko navija nit nazaj, pa predstavlja popolnost, ki jo je dosegel s tem, da je prestal preizkušnjo in uspel ponovno priti ven.
Bilo je veliko labirintov in Tezejev. Tudi v Španiji jih ni manjkalo. Vzdolž cele poti Santiaga de Compostela in po celi Galiciji je nešteto zelo starih podob labirintov vklesanih v kamen. Vklesani so sistematično kot oznake ali simboli, ki privlačijo romarje, zato da bi prehodili to pot. Pot izgleda ravna, v resnici pa je labirint, in ima simboličen pomen duhovne realizacije.
Labirinte najdemo tudi v Angliji, v znamenitem gradu Tintagel, kjer naj bi se rodil kralj Artur in tudi v Indiji, kjer so imeli te simbole za meditacijo, koncentracijo in vrnitev v svojo lastno os.
V antičnem Egiptu, v mestu Abidos, ki je tako staro, da bi lahko spadalo v obdobje preddinastičnega Egipta, je obstajal labirint, imenovan Polž iz Abidosa. To je bil okrogel tempelj in v njegovih hodnikih so izvajali ceremonije, posvečene času, evoluciji in neštetim potem, ki jih mora človek prehoditi, da najde središče, ki je pravzaprav on sam.
Verjetno je bil ta Polž le manjši del še večjega labirinta, ki ga omenja Herodot. Pravi, da je bil tako velik in čudovit, da je zasenčil celo Veliko piramido.
V srednjem veku, v gotskih katedralah tudi ne manjka labirintov. Najbolj poznan je tisti iz Chartresa. Vklesan je v tlak velike katedrale. Ta labirint ni takšen, da bi se v njem izgubili, temveč, da bi ga prehodili. Je neke vrste inicijacijska pot ali pot realizacije, ki jo mora prehoditi učenec, ki želi prodreti v Misterije. V chartreskem labirintu se je težko izgubiti, saj so poti natančno označene, zavoji in prehodi pa dobro vidni. Bistveno je priti v središče, do kvadratnega kamna, kjer klini označujejo različna ozvezdja in kjer človek na alegoričen način doseže nebo ter se združi z božanskim.
Vsi ti antični miti in simbolični labirinti v katedralah verjetno bolj pripadajo psihološki kot zgodovinski resnici. Ta resnica pa je še danes ravno tako živa kot nekoč. Iniciacijski labirint je pot in človek se realizira toliko, kolikor poti prehodi. Drugi labirint pa je tisti, ki se pojavlja v materialni in psihološki obliki. V materialnem smislu ni potrebno veliko iskati. Vse, v kar smo potopljeni, kjer živimo in se razvijamo, ustvarja nek labirint. Vendar pa se tako kot tisti, ki so se sprehajali po kretskih vrtovih in se niso zavedali, da so vstopili v labirint, niti mi ne zavedamo, da je svet, ki nas obkroža, v resnici labirint.
V psihološkem smislu je Tezejeva tesnoba, ko je iskal Minotavra, da bi ga ubil, enaka tisti, ki jo človek čuti zaradi strahu in zmede. Strah nas je, ker ne vemo, kaj izbrati, kaj narediti, k čemu se usmeriti. Strah nas je pustiti, da nam leta tečejo v utrujajoči in žalostni vsakdanjosti in to le zato, da nam ni potrebno sprejemati novih odločitev in biti odločnejši.
Zelo težko nam je povedati in razumeti, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Ta tri vprašanja so tako preprosta, da se zdijo že kar otročja, vendar prav to naredi v nas temeljno zmedo. Kakšen smisel ima naše življenje? Zakaj delamo in se učimo? Zakaj živimo? Kaj je sreča? Kaj iščemo?
V psihološkem smislu vztrajamo, potopljeni v labirint, in čeprav v njem ni pošasti in neznanih prehodov, smo nenehno v nekaj ujeti. Jasno je le to, da nam mit ponuja rešitev. Tezej ne vstopi v labirint praznih rok. S seboj vzame dve stvari: sekiro (ali meč), s katero ubije pošast in pa vreteno (ali klobčič), da lahko najde pot.
Prevedimo to v naš jezik. Sekira ali meč vedno simbolizirata voljo. Koliko srednjeveških tradicij govori o meču, zabitem v kamen, ki ga bo lahko izdrl le človek z zelo močno voljo. Volja potegne tisto vertikalno iz materije, ki je horizontalna. Eno od glavnih orožij, s katerim si lahko vtremo pot v labirint, je volja, moč volje.
Druga zelo pomembna stvar je nit, bistroumno odvijanje niti po poti, da lahko potem najdemo izhod. Ta nit predstavlja spomin. Zakaj se po poti labirinta spušča nit? Zato, ker si ne moremo zapomniti poti, po kateri smo hodili, ob katere kamne smo se spotaknili in kje je izhod.
Uporabimo čudež niti, ki nam da možnost, da ne ponavljamo istih napak. Ki nam omogoči, da lažje prepoznavamo kraje, po katerih smo hodili skozi svojo evolucijo in da se zavemo, katere poti moramo še prehoditi ter kako.
Za Grke je Ariadna duša, ki da Tezeju ključ oziroma rešitev.
Minotaver je nezmernost materije, ki raste, te uklene in vse grabi k sebi. To nenasitno materijo je potrebno uničiti, preden ta uniči Tezeja, ko vstopi v labirint.
Ko se zavemo labirinta in vanj vstopimo, se moramo zavedati, kako pomembno je, da najdemo tudi izhod. Kdor najde izhod, uniči labirint.
Toda, nujno je vedeti, da je izhod iz labirinta v njegovem središču, v njegovem srcu, ne pa zunaj. Labirinta ne reši tisti, ki takrat, ko vstopi vanj in zasluti vse njegove zavoje in obrate, prestrašeno pobegne. Pa tudi tisti ne, ki namerava pobegniti po stranskih poteh ali ostati zunaj labirinta in vse nevarnosti potipati le po površini. Potrebno je storiti prav kakor Tezej, priti v središče labirinta, kajti le v središču je izhod. Imeti moramo pogum kot Tezej in se spopasti s neznanimi pošastmi.
Lahko rečemo, da Minotavri ne obstajajo, obstajajo pa naše vsakdanje pošasti, s katerimi se soočamo in s katerimi se moramo boriti. To so dvomi, skrbi, obžalovanja, strahovi in negotovosti. Vse te pošasti živijo v nas in čeprav nimajo fizičnega telesa, imajo moč kretskega Minotavra. Moramo se jim znati zoperstaviti s svojim najmočnejšim orožjem, kot so volja, inteligenca in spomin.
Tradicija pravi, da se labirinta ne da prehoditi na katerikoli način, temveč, da je idealen način, da s plesnimi koraki oblikujemo magične obredne vzorce. Če nam uspe, da se vsak naš korak ne konča v horizontalnem labirintu temveč, da se naša hoja po labirintu usmeri kot po stopnišču navzgor, nam bo uspelo ustvariti ta čuden in skrivnosten ples, ki mu rečemo evolucija in s tem bomo znali delati "korake na poti".
Vsi imamo sposobnost, da zbudimo Tezeja v nas, ga oživimo in spravimo na svetlobo. V vsakemu od nas obstaja možnost ponovnega rojstva, s katerim se manifestira naš notranji junak s svojim najboljšim orožjem, z vso svojo močjo in vsemi svojimi kvalitetami. Zagotovo nismo vsi enaki in ne počnemo istih stvari. Nekateri se bodo usmerili k študiju, znanosti, umetnosti, k veri ali politiki, drugi k meditaciji ali družini, k svojim najbližjim ali preprosto k izboljšanju življenja vseh okoli sebe. Vse to je junaško dejanje, če izvira iz pravega, notranjega bitja. To ni le zgodba o grškem junaku Tezeju, ki je vstopil v labirint, ubil pošast in srečal svojo dušo, ki mu je pomagala ven. Ta stara zgodba nam je še enkrat pokazala, da so leta minila, civilizacije pa so se spremenile le navidezno. Problem vstopa in izhoda iz labirinta je še vedno tudi naš. Tezejevo orožje je lahko tudi naše in ta mistični heroj, ki v nas vzbuja občudovanje zaradi svoje veličastne pojave in kraljevskega nastopa, v resnici živi tudi v nas.
prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA
www.akropola.org
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20090214085654880
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
