Še preden je leta 1991 slovenščina zaživela kot edini državni jezik na vseh področjih splošne in uradne rabe, so Primož Trubar in krog protestantskih pridigarjev okoli njega dosegli, da je postala knjižni jezik.
Uradno so jo prvič priznali šele leta 1945, kljub temu se je na nekaterih področjih ni spoštovalo. Z vstopom v Evropsko unijo se slovenski jezik ponovno sooča s t.i. manjvrednostnim kompleksom. Čeprav je eden izmed uradnih jezikov evropske politične zveze, ga nadvladujeta predvsem angleški in francoski jezik.
S svojo dvojino, rodilnikom in še kaj bi se našlo, slovenščina ne povzroča preglavic le tujcem, ki se je za čuda želijo naučiti, ampak tudi mnogim Slovenkam in Slovencem. Včasih se zdi, da je knjižna slovenščina obnemela in sedaj čaka v svoji kamrici, da jo kdo potegne na plan. Predvsem javne osebe bi morale zgledno uporabljati in spoštovati knjižno besedo. Tako kot v vsakodnevnem življenju negujemo narečje, tako bi morali negovati tudi knjižni jezik.
»Jeziki so temelj za identiteto skupin in posameznikov ter njihovo miroljubno sožitje,« je zapisal Koičira Matsura, generalni direktor Unesca. S tem ko spoznavamo materni jezik, njegovo preteklost in sedanjost, spoznavamo in odkrivamo sebe. Ob devetem dnevu materinščine, 21. februarja 2008, si priznajmo, da govorimo kreposten in ustvarjalen jezik, jezik, ki prihaja iz nas samih. Uporabljajmo ga, da ga ohranimo.
Še preden je leta 1991 slovenščina zaživela kot edini državni jezik na vseh področjih splošne in uradne rabe, so Primož Trubar in krog protestantskih pridigarjev okoli njega dosegli, da je postala knjižni jezik. 
