Po prehojenih poteh se ustavim,
sedem v travo in gledam zaton,
ki ga občutim v otipu svoje kože
kot topel pozdrav žareče zarje.
Naslonim se na stoletno drevo,
izpraznim si dušo v veter,
ki mi razporeja besede po vejah,
kakor da bi bile roke moje matere.
Govorim jim o sebi. Izvabljajo
me v svojo bližino, srkajo me vase,
v korenine, a jaz sem obvisela
na lasnici nekega davnega čustva,
ki kleči v meni z voljo do nadaljevanja,
do ponovnih prihodov skoz zaporedje rozet
v oblakih iz sanj, kakor utekočinjeno
upiranje, še toplo telesce od poroda.
Ugasnilo je sonce med večerne sence,
skloni se obložena glava drevesa k tlom,
sokovi v sadežih se pretakajo v svoj eterični
dremež in zareza v kamnu zeha samoto.
Roka gre vedno tja, kjer je stanje tiho,
tja kjer dihata notranja in zunanja stran,
kjer koreninice zankajo moj molk v vlakna
in kjer lemež moje duše drobi kamenje v prah.
Po prehojenih poteh se ustavim,
