Zame je svet velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka dreves in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
asosciacijam v barvah življenja in umiranja.
Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.
Sprejela sem srečo, ki jo je našlo moje srce.
Sem romarka, iskalka neskončne rimske ceste.
V zatišnem vrtu sončne bleščave iščem jutranji žarek,
ki se v sebi smeje in joče, da bi se zaradi
najine podobnosti še bolj čutila del celote z njim.
Visoki val noči mi preplavlja čute
in moje telo se seli v drevo,
ki bo prek svojih korenin večno zelenelo
v svojem trenutku preseljevanja.
Zame je svet velika čakalnica
