Zanihal je svet in se skotalil
skoz vrata človeške hiše v prostor,
ki ga je napihal hropenja koš
hrupnih zvokov,
glas spozabljen v človeku,
krik v glasu, znitkan okrog kosti,
zamrznjen v mrežastih daljavah
himen žgoče sle
in podivjanih nog iz kemijskih snovi,
zverižen brezčuten sel iz daljav
z bivališčem v niču molekule.
Razgradnja, ki omogoča uvidenje
trobente s podaljškom v oblaku,
ko se gmota morja nabije na obale
in vzporednost valov naprej nazaj
z obrazi žvepla in soli,
kjer zorijo delci turkiza
in požirajo vodo cvetnim listom
z udori, dvigi, prelomi in premiki tal,
ki bodo zoreli sadeže čez milijone let
iz pepela izsušenih oceanov
in glave Gergone Meduze
in oživel bo Midas, kralj vrtov in rož,
morda v novi deželi Hiperborejcev,
zavarovani na strani severnega vetra
s plodovi mladosti in vrtinčastim morjem.
Razjedeni od ličink trhlega hrepenenja
v bodicah kaktusa so zdrobljeni zobje
izumrlega mamuta, ki hlastajo
in spodbujajo tek v človeku,
ob njem meketajo jagnjeta,
ki jih slači luna med krvavo meglo.
Kri je razdeljena na liste rože
in zvonovi odpirajo svoje dežnike,
ko pljuskajo razcefrane vezalke
ob obrabljene čevlje in napihnjeno telo ribe
v mimobrežni mimohod odmetanih plastik.
Žuljastih nog slepci vodijo očesna zrkla
za roko spomina in kosti vstajajo
skozi razpoke duše. Ognjenik je bruhnil
črne peruti skoz rdečo priglasitev lave
in čas se pogreza v kremenasta tla.
Angeli sedijo na kupolah zvonikov
potopljenega mesta na glavnih
Heraklitovih stebrih Atlantide,
medtem ko brazgotine
železove rude izstreljujejo
rafale plamenov v hudodelski čas,
ki se pari in s hromečo nemočjo
skušnjave išče človeka.
Svet se je spremenil v sodni dan.
Spravno rokovanje
in človeška rokavica pravice
tisočletnemu deblu napenja žleze
in oživlja mamutovo jajce
z genetskim spominom,
a nihče ne verjame,
da so utripajoče zvezde
začutile vonj po ožgani človeški koži
in so sklenile obleči nerojene otroke
v skafandre, stkane iz sanj,
ki jih je na zemlji uničil
sodni dan, ko se po zakonu narave
dobro z dobrim plačuje,
slabo pa s slabim kaznuje.
Zvezde bodo rešile otroke otrok!
Tsunami je že odnesel človeško ladjo
s posadko milijon kilometrov visoko.
Vode bodo usahnile in spet bomo pristali
na kakšni gori Ararat v vesolju.
To ne bo več legenda!
To bo življenje zanamcev v vsemirju
morda čez petdeset, sto ali tisoč let,
ustvarjeno iz mešanice vodika, amoniaka,
metana in vodne pare v neprodušni posodi
in skoz mešanico plinov bo Stvarnik spuščal
električne iskre, ki bodo opravljale vlogo strele
in v manj kot tednu dni, bo nastala rdečkasta
lepljiva snov iz aminokislin in beljakovin -
nov človek, ki bo zamenjal Frankensteinov DNK.
Zanihal je svet in se skotalil
