Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051023120153225
Varnost je zasidrana v družini in zaposlitvi
sobota, 29. oktober 2005 @ 06:30 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Približuje se čas, ko naj bi bile trgovine ob nedeljah, po volji ljudstva, zaprte.
Zato smo iz arhiva potegnili tale zanimiv pogovor z mag. Stanko Kukar
Vedno pogostejše večerno, nedeljsko in praznično delo
predvsem v trgovinski dejavnosti, kjer med zaposlenimi prevladujejo ženske,
negativni vplivi, ki jih ima takšen delovni čas na družinsko živ jenje in tudi
na rodnost, prevladujoča praksa zaposlovanja za določen čas, ki zagotavlja nizko
stopnjo socialne varnosti - to je nekaj temeljnih poudarkov zadnje izjave komisije
Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (objavili smo jo v prejšnji
številki Družine), o kateri smo se pogovarjali s članico komisije mag. STANKO
KUKAR.
Ali ob nedeljah oziroma praznikih ali pa v večernih urah kdaj zavijete v
trgovino?
Načelno ne. Zdi se mi namreč narobe, da bi zvečer ali ob praznikih hodili v
trgovino.
Zakaj?
Ker sem prepričana, da imajo vsi ljudje, tudi trgovke in trgovci, pravico do
dnevnega in tedenskega počitka - da je to v človeški naravi. Res se včasih,
ko govorimo o nakupovanju, znajdemo v izjemnem položaju: dobiš recimo nenapovedan
obisk, pa nisi pripravljen. Za takšne in podobne primere naj bo organizirano
dežurstvo v trgovinah, nesprejemljive pa se mi zdijo nakupovalne navade, da
ljudje redne tedenske nakupe opravljajo ob nedeljah, v poznih večernih urah
in podobno.
Vprašanje je bilo seveda zastavljeno zato, ker se dotika zadnje izjave komisije
Pravičnost in mir, ki med drugim opozarja na izkorlščanje zaposlenih zlasti
v trgovinski dejavnosti, kjer je podaijševanje obratovalnega časa ponekod prebilo
vse razumne meje. Zakaj je bila izjava objavljena tik po božičnih in novoletnih
prrznikih, ko je bil pritisk na zaposlene v trgovinski dejavnosti največji,
in ne pred prazniki, ko bi morda z izjavo vplivali na odgovorne v trgovskih
podjetjih in pa na same kupce, ki so prav letos množično 'okupirali' velike
trgovske centre tudi ob nedeljah in ob večernih urah?
Izjavo o izkoriščanju zaposlenih smo začeli pripravljati že pred več kot letom
dni. Pripravljen je bil osnutek, potem pa je stvar nekako "obležala".
Na zadnji seji komisije pred koncem njenega mandata se je pojavila pobuda: potegnimo
izjavo iz predala in jo posredujmo javnosti. Mislim, da je bil popraznični čas
zrel za takšno izjavo, ker so prav konkretne izkušnje prazničnih dni pokazale
na njeno upravičenost. O tem govorijo tudi čisto ekonomski razlogi, Pred časom
je bilo nekaj trgovin v katerih so prodajali zvečer in ob nedeljah, tako da
je bil njihov "ekstra" dobiček zelo velik, ker pa jih je danes vedno
več, se kupna moč slovenskega porabnika, kakršna koli že je, porazdeli med vse
trgovine in dodatni dobiček ob siceršnjem podaljševanju obratovalnega časa ni
prav velik ali pa ga sploh več ni. V takšnih razmerah bo, tako vsaj pričakujem,
posluh za ureditev tega vprašanja večji.
Ali ni naš problem tudi v tem, da znamo s prstom pokazati na izkorIščevalske
lastnike trgovskih podjetij, sami pa se ne vidimo, ko se na praznik, v nedeljo
ali pozno zvečer znajdemo v trgovini in želimo biti hitro in vljudno postreženi?
Res je, da kupci postajajo "razvajeni". Poanta vašega vprašanja je
prav v tem: preprosto greš v trgovino, kadar koli se ti zazdi. Ne razrilišljaš
več za naprej, kaj je treba kupiti, ampak greš v trgovino, ko ti nečesa zmanjka.
Pa ne le to. Nakupovanje postaja način preživljanja prostega časa - greš v trgovinski
center in tam zabiješ tri štiri ure. Ne govorim na pamet. Za preizkus sva šla
z možem neko jesensko nedeljo na oglede v trgovino, ki je odprta ves čas. Prva
ugotovitev: že parkirni prostor je bil popolnoma zaseden. Le kako je to mogoče?
Notri hujša gneča kot kateri koli dan v tednu. Ampak košare pa niso bile ne
vem kako polne. Ljudje so prišli bolj gledat ... Ali ne kaže takšno ravnanje
že na določeno obliko zasvojenosti z ogledovanjem, nakupovanjem? Nekateri morajo
v gostilno, drugi v trgovino ...
Morda to pomeni, da ljudje ne znamo več skupaj praznovati, saj naj bi bila
nedelja ali pa prost večer neke vrste praznik ...
Tudi takšna razlaga je mogoča. P. Christian Gostečnik bi verjetno rekel: takšno
ravnanje kaže na to, da je v družini nekaj hudo narobe, ker ne zna biti sama
s sabo, ampak mora iti ven, kjer se nekaj dogaja, zato da prosti čas nekako
preživi, sicer bi se lahko v družini sprli. Prepir pa je lahko posledica prav
tega, da družinski člani zaradi siceršnjega pomanjkanja časa sploh več niso
navajeni biti skupaj. Morda malce psihologiziram, ampak tudi to je lahko eden
od vidikov problema, na katerega opozarja naša izjava.
Komisija Pravičnost in mir jemlje v bran zlasti ženske, ki na področju zaposlovanja
doživljajo vrsto krivic. Na nekatere izjava tudi izrečno opozarja, kot je recimo
povezovanje delovnega razmerja z odpovedjo materinstvu. Kako je komisija prišla
do podatkov o takšnem nezakonitem početju delodajalcev? Ali o tem obstajajo
uradni podatki?
Ne, na tem področju ni uradnih statistik. V komisiji je na te probleme opozoril
predvsem zdravnik, ki je do podatkov prišel pri svojem delu v ordinaciji. S
posameznimi primeri pa se srečuje skoraj vsak med nami. Osebno poznam več primerov,
recimo: zelo dobra študentka je končala fakulteto za informatiko. Za službo
je zaprosila v dokaj veliki firmi. Najprej je prišla v ožji krog kandidatov,
pogovarjala se je že z bodočim mentorjem, pokazali so ji celo njeno delovno
mesto, češ to bo pa vaš računalnik. Vmes pa so, prijateljsko ob kavici, padala
tudi takšna vprašanja: ali imate fanta - da ga ima; ali se misli poročiti -
seveda; kaj pa družina - ja, vsaj dva otroka bi pa rada imela. Čez deset dni
dobi pismo: komisija se je odločila za drugega kandidata. Brez obrazložitve.
Saj ne moreš z gotovostjo reči, da so takšni odločitvi botrovali zgolj njeni
družinski načrti, po drugi strani pa se kar ne moreš znebiti takšnega občutka.
To seveda niso edini primeri spornega načina zaposlovanja ...
Zlasti je vprašljivo, in tukaj govorim o moških in ženskah, zaposlovanje za
določen čas. Skorajda ne poznam primera, da bi bil kdo že od začetka zaposlen
za nedoločen čas. To lahko za sabo potegne velike težave. Zgolj za ponazoritev:
kolegova žena je profesorica, sprejeta je bila za določen čas, nato je zanosila,
na začetku porodniške pa se ji je zaposlitev za določen čas iztekla. Kaj to
pomeni? Na koncu porodniške bo morala iskati službo. To so težko rešljivi problemi
celo za tiste, ki imajo visoko izobrazbo, kaj šele za tiste, ki imajo srednjo,
poklicno šolo ali pa so sploh brez izobrazbe. Jasno, da bodo ženske v takem
položaju najprej pomislile: zdaj ne smem imeti otroka.
Komisija Pravičnost in mir v svoji izja vi omenja probleme, po drugi strani
ne ponuja rešitev, ki bi olajšale položaj zlasti zaposlenih žensk. Zakaj? Ali
jih morda sploh ne vidi?
Ali res mislite, da je komisija tista, ki naj ponuja konkretne rešitve, ali
pa je komisija tista, ki naj na probleme opozarja!?
Opozarjate pa na vlogo, ki naj bi jo na tem področju odigrala država. Kaj
od nje pričakujete - recimo pri urejanju delovnega časa trgovin?
Pri obratovanju trgovin se je država elegantno potegnila iz tega problema. Urejanje
tega vprašanja je prepustila občinam - 192 občin v Sloveniji torej lahko po
svoje ureja, kdaj bodo pri njih odprte trgovine. Težava pa je v tem, da te pristojnosti
ne uresničujejo. Po mojih podatkih je le okoli 20 občin dejansko sprejelo odloke
o obratovalnem času. Res je to problem predvsem v velikih mestih, vendar pa
bi bilo prav, da bi ga rešili enotno. Poglejte recimo kakšno veliko trgovsko
podjetje, ki ima podružnice v desetinah občin. V nekaterih so morda sprejeli
odlok o obratovalnem času, v večini pa ne, tako da je odločitev v bistvu prepuščena
samemu podjetju. Država tega vprašanja pač ni uredila z zakonom. Zdi se mi,
da je to eno od področjih, s katerega se država pri poseganju v gospodarstvo
ne more umakniti.
Ali bo komisija z lobiranjem pri kateri od poslanskih skupin v državnem
zboru poskusila uveljaviti primerne zakonske rešitve?
O tem nismo govorili. Po mojem mnenju to tudi ni naloga komisije. Problem je
sprožen - nanj že dalj časa opozarjajo tudi sindikati -, zdaj pa je stvar tistih
strank, ki jim je to področje najbližje, recimo obeh social-demokratskih strank,
da s svojega vidika posežejo v razreševanje tega vprašanja.
Ali ste v razčlenjevanju problema člani komisije sodelovali s sindikati?
Sindikati so se pri tem vprašanju precej angažirali, skušali urediti obratovalni
čas, obvezno dežurstvo v trgovinah ... Konkretne osebne povezave sicer ne obstajajo,
smo pa v komisiji pri pripravljanju izjave uporabljali tudi sindikalno gradivo.
Zaradi izrazite socialne naravnanosti zadnje izjave komisija morda tvega
očitek, da z njo zbuja nekakšno nostalgijo za "dobrimi statimi časi socializma''
ko je bilo delo vsem zagotovljeno, nadure plačane, nedeljskega dela skoraj ni
bilo, ...
Sama tega niti ne bi vzela za očitek. Dejstvo je, da so bile nekatere zadeve
v socializmu bolje organizirane, kot so zdaj. Ni treba reči, da je bilo takrat
vse slabše. Vsekakor se je položaj žensk pri zaposlitvi in sploh položaj delavca
poslabšal. Saj to vsi čutijo. Ni treba vsega, kar je bilo prej, zanemariti,
ampak bi bilo treba na tistem, kar je bilo dobro, zidati naprej, slabo pa popraviti.
Če na položaj delavstva pogledamo nekoliko širše: prehod iz socialističnega
planskega gospodarstva v kapitalistično tržno gospodarstvo je pri nas izrazito
zavil v smer grobega liberalnega kapitalizma, kakršen je bil značilen za kakšno
preteklo stoletje. Ali ste prlčakovali takšen proces?
Ne. Da bo to vprašanje zastavljeno tako ostro - ne samo pri nas, tudi v drugih
državah v prehodu -, tega ni nihče pričakoval. Vsi smo imeli pred očmi socialno-tržno
gospodarstvo: Nemčijo, Švedsko ... Slovenija se je že pred družbenimi spremembami
primerjala s temi državami, zlasti na področju socialne varnosti. Da pa se je
ta varnost tako poslabšala, je eden od razlogov v tem, da Slovenija preživlja
dvojno tranzicijo: iz socialističnega v tržno goSpodarstvo in iz območnega gospodarstva
v nekdanji Jugoslaviji v gospodarstvo samostojne države. To pomeni, da' se mora
država zelo veliko ukvarjati z državotvornimi funkcijami, zagotavljati ekonomsko
stabilnost, sociala pa pogosto ostaja v ozadju. V precejšnji meri nam je sicer
uspelo zagotoviti minimalno socialno varnost, po drugi strani pa so se problemi
na področjih, kot je zaposlovanje, zaostrili veliko bolj od pričakovanj.
Po svoje je zanimivo, da vi kot ekonomska strokovnjakinja opozarjate na
socialne probleme. Morda bi si kdo misli, da gredo ekonomistom veliko bolj 'po
glavi' razmisleki o konkurenčnosti, zmanjševanju stroškov in po dobno.
Pa saj si ekonomija in sociala širšem pomenu sploh nista v nasprotju! Povezani
sta druga z drugo Kako?
Govorimo recimo o ekonomiki družine, o ekonomiki družbenih dejavnosti, o ekonomiki
izobraževanja, zdravstva ... Kajti končno je vsa priozvodnja blaga in storitev
namenjena človeku, ki je tudi najpomembnejši proizvodni dejavnik. Vsa moderna
teorija o gospodarstvu poudarja, da so človeški viri, ki jih imamo na voljo
za to, da gospodarstvo uspeva. Eden od pogojev za to, da so človeški viri produktivni
- zdaj govorim izrazito ekonomistično - je da so zaposleni zdravi in da imajo
zagotovljeno varnost. Varnost pa se uresničuje predvsem v družini in redni zaposlitvi.
Izjava, o kateri govoriva, se precej razlikuje od večine dosedanjih izjav
komisije Pravičnost in mir, saj se dotika kršenja pravic na socialnem področju.
Do zdaj je bilo namreč v ospredju pre vsem uresničevanje t. i. političnih pravic.
Ali se motim, če v tej izjavi prepoznam žensko avtorsko roko?
Pravzaprav se motite. Ne, tukaj ne moremo govoriti o ženski avtorski roki. Pobudniki
so bili moški in tudi velik del besedila je prispeval sodelavec. Končno besedilo
pa je tako ali tako skupinsko delo. Kot sem že omenila: pred dobrim letom je
bila ta stvar že dvakrat na seji komisije, zdaj še tretjič, obravnava smo jo
tudi v korespondenci prek elektronske pošte, tako da res ne moremo govorili
o zgolj, ženskem avtorstvu. Sploh pa bi se mi zdelo napačno, če bi probleme,
ki se sicer morda komu kažejo kot izrazito ženski, reševale samo ženske. To
so problemi družin sploh, skratka vseh ljudi - žensk in moških.
Kakšna je sicer vloga žensk v komisiji?
Delež žensk v članstvu je res manjši kot moških, a vsekakor večji kot v parlamentu.
Ne bi pa mogla reči, da bi se v razpravah kdaj kazalo, da kdo nastopa izrazito
kot ženska ali izrazito kot moški. Da bi bila zaradi svoje ženskosti v komisiji
prikrajšana ali privilegirana - pa tudi ne. Delo je pač teklo normalno vsak
je k skupnim prizadevanjem prispeval po svojih sposobnostih
BOGOMIR ŠTEFANIČ ml; Družina-arhiv
Mag. Stanka Kukar se je rodila v Ljubljani, kjer je obiskovala
osnovno šolo in klasično gimnazijo. Po diplomi na Ijubljanski ekonomski fakulteti
je študirala na inštitutu za družbene vede v IIaagu (Nizozemska), kjer je pripravila
magistrsko nalogo iz ekonometrije, uradno pa so ji magisterij podelili v Ljubljani.
Prva služba na Zavodu za gospodarsko planiranje, kjer je dosegla položaj pomočnice
direktorja, je trajala dvajset let, po rojstvu četrtega otroka pa je leta 1982
prišla na Inštitut za ekonomska raziskovanja. Čeprav je upokojena, še sodeluje
pri nekaterih projektih inštituta, vendar jih, kot pravi, ~bolj zaključuje,
ker je mladim treba prepustiti delo in odgovornost, sama pa se lahko bolj posvetim
družini, zlasti vnučkom.
Članica komisije Pravičnost in mir je bila zadnja štiri leta, pri predstavitvi
izjave Proti izkoriščanju zaposlenih in za zaščito družine pa je sodelovala
kot njena neformalna članica. Dosedanji sestavi komisije je namreč pred kratkim
mandat potekeL Škofovska konferenca je sicer že imenovala predsednika komisije
za nov mandat (tudi naslednjih pet let bo to dr. Anton Stres), ne pa tudi novih
članov komisije.
Komentarji (0)
www.pozitivke.net