Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20051023105538699

Od Babilona do novega Jeruzalema! sreda, 26. oktober 2005 @ 06:20 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Zupančič Kdor obravnava Sveto pismo kot knjigo s simbolično vsebino, ne bo pri omembi Babilona pomislil le na ruševine tega mesta v današnjem Iraku, pri omembi Jeruzalema pa na Jeruzalem v današnjem Izraelu. Ravno tako ga ne bo zbegalo Janezovo razodetje, ki postavlja padec Babilona nasproti »Novemu Jeruzalemu, ki se je spustil z neba navzdol«. Poanta vsega je namreč v tem, da gre za staro zemeljsko in materialistično življenje, ki je postavljeno novemu nebeškemu in duhovnemu življenju nasproti. Tri do štiri tisočletja pr. n. št. je bil Babilon cvetoče mesto v središču sumerske kulture. Sveto pismo ga pogosto omenja, v Razodetju pa je opisan njegov padec. Spominja na zemeljsko usmerjeno središče, v katerem se ljudje predajajo udobju. Pozabili so na svoj božanski cilj in na vse, kar jih na to spominja; usmerjeni so samo na svoj materialni blagor. Vzeto tako, je Babilon simbol moči, ki drži človeka ujetega v materijo. V Razodetju 18, 2 piše: »Padel je, padel veliki Babilon in postal hudičevo bivališče.« Nasprotno pa je »Novi Jeruzalem« opisan kot«sveto mesto«, Novi Jeruzalem, ki ga je Bog poslal z neba, pripravljenega kot okrašeno nevesto za svojega moža« ( Raz. 21, 2). Obe mesti simbolizirata cilj v človekovem življenju. Babilon je simbol za hrepenenje po zemeljski moči, a tudi ujetost v materijo. Novi Jeruzalem pa je simbol za novo življenjsko področje, v katerem lahko duša dobi nazaj svobodo in se vrne k svojemu Stvarniku. Babilon je označen kot vlačuga, ker se odvrne od nebeškega soproga in se preda gospodarju tega sveta. Očarana od njegove lepote je izročena izmenjavi želja in užitkov. Stalno poželenje je posledica izvirnega greha. Zaradi ločitve spolov je vsak človek primoran poiskati manjkajoči del, njega ali njo. Glede na zemeljsko naravo ga išče zunaj sebe in vse, kar svet vsebuje ter proizvaja, postane tako predmet njegovega poželenja. Išče zadostitev svojega hrepenenja v ljubezni in sovraštvu, v posedovanju zemeljskih dobrin tega sveta, v izobilju in udobju ter, da ne pozabimo, v moči, v manipuliranju s svojimi soljudmi. Objemajo se v ljubezni in sovraštvu, zapletajo se s svojimi usodami in se tega več ne odrešijo, ker jih karma ( rezultat njihovih dejanj) priklepa drugega na drugega. Stari Jeruzalem je v nasprotju z novim simbol stanja na tem svetu: življenja, v katerem poteka vse po strogo določenih, moralno neoporečnih tirnicah. Babilon in stari Jeruzalem simbolično predstavljata tudi dva pola, med katerimi poteka zemeljsko življenje. Obstajata sočasno in vplivata drug na drugega. Enkrat prevzame vodstvo Babilon in je vse dovoljeno, drugič pa daje poudarek Jeruzalem s svojimi strogimi pravili. Neobrzdana poželenja in tudi formalistično mišljenje so vidiki«svete jeze«. Vsak posameznik pripada z določenimi stranmi svoje osebnosti Babilonu in je povezan z ljudmi, pri katerih prevladuje babilonski vidik. Z drugimi stranmi svoje osebnosti pa je prisoten v starem Jeruzalemu in živi po njegovih zakonih. Prav gotovo lahko govorimo o določenem razvoju, ki vodi iz Babilona v Jeruzalem, s čimer lahko vedno bolj brzdamo poželenje. To, kar lahko na takšni poti uresničimo, je kvečjemu uspeh v očeh sveta in je ravno tako povezano z zemeljskim kot življenje v Babilonu, čeprav daje videz kulturnega napredka. Človeštvo ne more zapustiti svojega stanja med Babilonom in Jeruzalemom. Vsakdo ostane z željami in zunanjo moralo ujetnik. Kajti te moči pripadajo »gospodarju tega sveta«. Sveto pismo pa tudi govori o »Novem Jeruzalemu«, mestu, v katerem«bo Bog obrisal solze iz vaših oči, kjer ne bo smrti ne trpljenja, krikov ali bolečin; kajti prejšnji svet je minil« ( Raz. 21, 4) Iz tega mesta nenehno doni klic po vrnitvi domov. Vendar pa človek to pomoč v sebi duši, dokler po mnogih inkarnacijah in nepredstavljivo dolgih obdobjih izkušenj z Babilonom in starim Jeruzalemom ne dojame, da je ta navidezni svet brezizgleden. V tem trenutku lahko pride do novega vpogleda. To se zgodi, če človek sklene, da bo ubral drugačno pot in se ne pusti več voditi in vplivati zemeljskim interesom. Kdor je prišel do te točke razvoja, stoji pred osebno spremembo kot začetkom poti, ki vodi od njegovega individualnega Betlehema do ravno tako individualnega Patmosa. Z Betlehemom je mišljeno rojstvo novega življenja, trenutek, v katerem se pojavijo prvi znaki prebujanja nesmrtne duše. Ko se v srcu prebudi iskra duha, polarizira celoten sistem nova Svetlobna moč, ki jo imenujemo kot univerzalno Kristusovo moč. Ko stopi človek v ta proces prenove, nastane popolnoma drugačen odnos do življenja. Osebnost se namreč začne postopoma poslavljati od svojega nagnjenja do materije, dogme in moči. Mladi duši daje vedno več prostora za razvoj in ji tako omogoči priti do Novega Jeruzalema, novega življenjskega področja. Razrešijo se vezi s starimi in novimi kulturnimi, jezikovnimi, miselnimi in čustveni vzorci, zabrisane in opuščene so meje, ki so bile nekoč znane kot »babilonska jezikovna zmeda«. Popotnik bo tako na svoji poti srečal mnoge, ki so se ravno tako odtrgali od čutnega sveta in so na tem, da pridobijo notranjo svobodo; medsebojno se podpirajo na poti od Betlehema do Patmosa. Patmos je življenjsko stanje, v katerem ni nujno nič drugega kot nadomestilo za lastni primanjkljaj. Vse ovire so odstranjene. Vrnila se je izgubljena polovica, duhovni prijatelj. To je stanje, v katerem se iskalca lahko dotakne Novi Jeruzalem. Novo nebo – zemlja odpre svoja vrata in pokaže nesmrtni duši, kakšna pot leži pred njo. To Novo življenje je vedno prisotno, ravno tako kot vse stopnje poti duše, ki jih lahko imenujemo kot Babilon, stari Jeruzalem. Novi Jeruzalem je novo življenjsko stanje za celotno človeštvo; vendar mora najprej vsak posameznik najti pot od Betlehema do Patmosa, preden lahko vstopi v Novi Jeruzalem. Vsaka skupina, ki doseže ta cilj, utre pot vsem, ki sledijo. Tako so vsi ljudje na poti, da bi se nekoč odrešili draži Babilona in zaslepitev starega Jeruzalema ter končno smeli vstopiti v »sveto mesto, ki ne potrebuje ne sonca, ne meseca, ki bi mu svetila, kajti razsvetljuje ga božji sijaj«. (Raz. 21, 23). Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (2) www.pozitivke.net