Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050918120552191

Za človeka naj bi bilo vse dobro, kar ni slabo petek, 23. september 2005 @ 06:20 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Ali je to res? Veliko krat se vprašamo kaj je za človeka dobro in kaj ni dobro. Sile, ki nas motovirajo v dobra ali slaba dejanja so večkrat nazavedne. Zanimiva je ugotovitev, da se pravzaprav sami ne načrtujemo, temveč da nas načrtujejo drugi po nekih načelih kakšni moramo biti, kako moramo ravnati in kaj je dobro in kaj je slabo. Naše tradicionalne duhovne norme so vse temeljile na ideji, da je treba delati to, kar je za človeka dobro, kar je resnično, kar je lepo, kar koristi njegovemu razvoju in življenju. Če sprejmemo to, kot sistem norm, potem moramo storiti vse, kar lahko storimo dobrega in zavedati se moramo tega vrednostnega vodila. Pri vsem tem pa se moramo zavedati, da se še vedno držimo norm židovsko-krščanskega izročila. Kar je za Boga dobro, je tudi za človeka. V resnici se res držimo vrednot starega verskega izročila, a poleg tega se spopadamo tudi z zapovedmi tehničnega napredka in ustvarjamo nov sistem vrednot, ki ne temelji na razodetju. Če smo se naučili izdelovati uničevalno orožje, ga moramo tudi izdelovati in uporabljati. Dobro ali slabo pa tu ne pomeni tistega, kar si človek želi ali ne želi, temveč tistega kar je dobro ali slabo za dosego optimalnih rešitev človeške zrelosti. Če analiziramo našo vest, naš zrel odnos do življenja, potem ni težko ugotoviti, da so človeške norme napredka vedno istovetne z normami, ki so skupne vsem velikim humanističnim religijam, kakršne so taoizem, budizem, judaizem, krščanstvo in muslimanstvo. Ideje, ki se pojavljajo v filozofiji menagementa in sistemu globalizacije, niso vselej vrednote našega vrednostnega sistema, kljub temu pa so predmet strateškega načrtovanja in tako nezavedno potujemo po nekih stezah in stranpoteh, ki so zašle izven sistema vrednot, ne da bi se držale tradicionalnih moralnih zakonov. Tako je človek v razcepu, saj živi z eno vrsto vrednot, ki jih spoštuje, z drugo vrsto pa trpi zaradi močnih občutij krivde, ki slabijo njegovo duhovno moč. N. pr. kako naj pacifist in humanist prime za orožje in strelja v drugega človeka, če je njegova vrednota spoštovanje slehernega človeškega življenja. Tako pridemo do odgovora, da za človeka ni vselej dobro, tisto kar je dobro za dosego nekega cilja. Industrija suponira, da je za človeka najboljša proizvodnja s številnimi proizvodi, ki naj bi jih človek proizvedel in kupil. To se pa ne vpraša ali bo človek tako deloval v zameno za svojo dušo, čeprav vsi vemo, da duša nima menjalne vrednosti. Interesi produkcije torej niso vselej interesi človeka. Koliko je še v življenju tistih področij, kjer se je mogoče ravnati po desetih božjih zapovedih in tem zlatem pravilu. Človeka torej spreminjajo v situacijo in več ne vemo kaj so naši resnični interesi in interesi dobička. Tudi v politiki smo žrtev take situacije. Tehnična in znanstvena izvedljivost idej je vir vseh naših informacij in niti sami sebe se ne zavedamo kdaj so pri našem delovanju odpadle religiozne in etične norme. Ali smo s tem naš tradicionalni sistem etičnih norm odpisali? Ali ustvarjamo nov sistem vrednot, ki ne temelji na razodetju, temveč na našem poznavanju človeške narave, ki nam kaj hitro zamegli, kaj je za človeka dobro in kaj ne. Sistem vrednot, ki temelji le na našem poznavanju človeške narave in nam postane edino vodilo pomeni nevarno igračkanje, kajti človek je sistem, je značaj z vsem dobrim in slabim. N. pr. opazujte človeka, ki se vam zlobno reži, ko vam pade torbica iz rok. Ta ne bo priskočil na pomoč, da bi vam jo pobral ali vam pomagal, če se ne morete hitro skloniti, bodisi zaradi let ali drugih okoliščin. Takšna okoliščina je temu človeku dovoljevala, da se močneje izrazi. Drug primer je, če ste vi bolni in poveste nekomu to okoliščino, ta pa se na vse »mile viže« hvali kako je zdrav, kako se njega ničesar ne prime in tudi v tem primeru opazimo, kako se je njegova privoščljivost, da niste tako zdravi kot on, pokazala kot močna sila njegovega značaja. Takšen človek se tega niti ne zaveda prav, vendar zaradi takšnih drobnih dogodkov boste morda zaslutili, da bi takšen človek lahko bil v določenih okoliščinah, ki bi mu to dovoljevale lahko prav sadističen mučitelj. Nikar ne presojamo ljudi kaj trenutno počnejo, temveč po simbolnih potezah, po katerih domnevamo kako bi poteze takega človeka v določenih okoliščinah lahko prišle na dan. Če razumemo sistem človek, potem se na sistem etičnih norm, ki jih sistem človek na temelju poznavanja narave na novo postavlja, ne da bi upošteval tradicionalni sistem etičnih norm izhajajoč iz starega verskega židovsko-krščanskega izročila, potem zagotovo lahko rečemo, da je le-ta nezanesljiv prav zaradi dvojnosti človekove narave, ki jo vodijo k nekoristnim disfunkcijam, da vsiljuje »kulturo defektov« kot veljavni model objektivno veljavnih vrednot. V svetu naraščajo nasilnost, na eni strani hiperprodukcija, na drugi strani pa vse strahotnejše pomanjkanje, naraščajoča poraba ne more potešiti vseh človekovih želja, vsega njegovega hlastanja, ko se noče omejiti na to, da bo deležen le za preživetje potrebne materialne zadovoljitve, vse bolj se pogrezamo v boleče dolgočasje, spreletava nas strah, notranja izvotlitev. Kaj je torej še tisto, kar vzbuja upanje? Spoznanje, da so interesi Boga in človeka istovetni z interesi cesarja, ki hoče vladati svetu, zagotovo ne. Komentarji (1) www.pozitivke.net