Le kdo si v tem mrzličnem času ne želi nekoliko odmaknjenosti in miru? Toda
večina ljudi ni zmožna ostati dolgo tiho. Večino žene notranji nemir in jih
sili, da zopet postanejo dejavni. Zato je notranja tišina v našem hiperaktivnem
svetu nekaj neobičajnega, nekaj dragocenega. Notranja tišina je temelj za odrešitveno
pot.
Nehati s starimi, običajnimi dejavnostmi, umolkniti pred notranjim Gospodom
je najpomembnješji trenutek na poti naše notranje osvoboditve duše. To je trenutek,
ki je pomemben za vsakogar, ki resnično hoče po poti svobode. Vendar duhovna
pot ni potovanje, na katerem se udobno namestimo in ki nas avtomatično privede
do , cilja. Pri tem gre za to, da moraš zavestno določiti svojo smer in še pravočasno
zapustiti že prej programiran potek običajnega vsakdanjega življenja. To pa
v življenju pomeni, da moraš kar se da zavestno zapustiti tisto, kar imaš za
lastni jaz. Naučiti se moramo opustiti tirnico lastnih izkušenj, celotno zemeljsko
preteklost.
Opustiti moramo tudi prihodnost, ker ni ta nič drugega kot naša lastna projekcija
starih izkušenj. Do opustitve pa v nas pride na temelju sadov globokih, odločilnih
doživetij; to v nam povzroči spoznanje, da se našega jaza-osebnosti ne da odrešiti
s stalnimi pretvezami in delovanji. Z obravnavanjem vsakdanjih opravil osebnosti-ega
z zunanjega stališča lahko časovno-prostorske dimenzije za trenutek izginejo
in sedanjost se nam pokaže v tihem, čistem sijaju. Ta "izklop" pa
ni nikakršno nasprotno gibanje v kraju in prostoru, ampak je to prehod iz vsega
gibanja v popolno notranjo tišino, v kateri lahko začne delovati odrešujoče
in prenavljajoče moč Kristusove sile ljubezni.
Komu uspe premagati svojo egocentrično delovanje, se bo zavedal, da sedi takorekoč
v vlaku in se mu samo zdi, da pelje naprej, srečal je namreč drugi vlak. Peron,
ljudje, on sam, vse je nenadoma tiho. Slepilo, da se premika, se razprši kot
milni mehurčki. Tako človeku postane jasno, da je v resnici ves čas miroval.
Ko se tako prebudiš iz svojega življenjskega sna, doživiš globok duševni mir.
Dotik, ki ga povzroči ta tišina, je popolnoma drugačen od gibanja, ki je posledica
egocentričnega delovanja. In prav v tej tišini se giblje božansko stvarjenje!
Zlitje z njim, nam da modrost in moč delovanja živeti ter delovati na tem svetu,
ne da bi bili od njega odvisni ali da bi nas le-ta vodil.
Seveda nas bo tudi v takem stanju zavesti dialektika mamila na stare poti. Tako
z užitkom jemo z drevesa spoznanja dobrega in zlega; vedno znova lepoto zamenja
sovraštvo, toploto hlad, višino globina in obratno. Tako se nam stvari ponavljajo,
dokler se dokončno ne ustavimo, obmirujemo in dojamemo, kaj Je resnično. Če
se lahko v svoji naglici in gonji naučimo obmirovati, si lahko ustvarimo podobo
o lastni resničnosti. V stanju dopolnjenega notranjega miru se nam razjasnijo
misli, občutja in delovanja. Objektivno zaznavanje notranjih in zunanjih razbitin
življenja pokaže, da človek ne pomeni ničesar. To nas prebudi in v nam ojača
hrepenenje postati tiho in zaiti v ne-delovanje, o katerem govori Lao Ce.
Če spoznamo, da ni zunanje življenje nič drugega kot gonja za slepilo, bomo
lahko stali v ne-delovanju. Tako se nam bo vedno bolj razodevala moč resnične
tišine. Ta tišina je bistvo naše duše. Notranja tišina ni navezana na čas in
prostor. Tako sredi gonje zunanjega sveta postane odrešena v vsakem izmed nas,
ki je že dozorel in je utrujen od vseh zunanjih nerazumevanj. Ko smo v tišini,
živimo iz božanskega srca. Na tišino ni treba čakati, kajti tu je v slehernem
trenutku dneva. Tu je, ko smo se pripravljeni odmakniti od nemira in kričanja
ter ugotovimo, da so notranje in zunanje aktivnosti brez pomena. Gledano stvarno
je torej vzrok vsega nemira jaz-osebnost!
Kajti naš jaz kopiči svoje pridobitve. Kristusove prenavljajoče sile tega časa
so vzrok za razkroj močnih skupinskih občutenj klanov, plemen in podobnih skupinskih
tvorb. Preden spoznamo svojo povezanost z brati in sestrami v zunanjem svetu,
moramo svoji duši dati priložnost, da se razcveti. Novemu človeku novega časa
je danes omogočeno, da se odpre za vrednote duše. Če stremimo po njih, se duhovna
duša lahko razvije. Sprostijo njene sposobnosti in naše življenje se do temeljev
spremeni. Ko pa enkrat duša prestopi meje med smrtnostjo in nesmrtnostjo, ji
naša osebnost ali jaz ne more več slediti. Mi ne moremo "ujeti" prave
ljubezni, ne moremo se je"naučiti". Kajti v trenutku, ko poskušamo
biti ljubeči, se ujamemo v sebičnost, in to vedno znova. Povprečen neprebujen
človek povsem usmerjen na jaz, na lastne interese išče le koristi, ki jih bo
dobil iz ljubeznivega ravnanja. In tako samo kopiči svoje pridobitve, svoje
dobitke, a vse to nima nič opraviti z božansko ljubeznijo v nas samih. Božanska
ljubezen deluje kot tihi žarek, ki prihaja iz našega srca, in se razodeva toliko,
kolikor zapuščamo sami sebe in svoje sebične cilje.
Božanska ljubezen je velika gibalna sila, ki deluje v ozadju običajnega človekovega
obstoja. Je prenavljajoča sila, ki preporaja in se ji lahko povsem zaupa. Tako
imamo dva tokova, dve smeri, kamor lahko zapeljemo svoj čoln življenja. Če se
vključimo v tok samopotrjevanja, nam svet ponudi le tiste vsebine in dokaze,
ki govore, da obstajajo le sovraštvo, boj in nevarnosti. Če pa se predamo toku
resnične ljubezni, spoznamo, da nas le-ta vsepovsod obdaja, vodi in varuje!
Doživimo enost z izvorom vseh stvari, z Bogom. Tako prepoznavamo resnico lastnega
izhodišča.
Da mi ljudje lahko harmonično sodelovali med seboj in vsakomur privoščili mesto,
ki mu pripada glede na njegovo dejansko vrednost, se moramo srečevati na temelju
Božanske ljubezni, ki prebiva v vsakemu izmed nas. Kajti svojega bližnjega lahko
ljubimo le takrat, ko ga ljubimo v samem sebi. Zato se moramo najprej ponovno
povezati z Božansko silo, saj je le-ta temelj našega življenja. Takšna zavestna
povezanost z Božansko silo ali gibanjem nam nato omogoči resnično povezanost
s soljudmi. Odprtost lastnega srca za tišino in milost prikliče izžarevajoče
delovanje, ki se dotika tudi drugih src.
Če primerjamo naš nemirni jaz z nesmrtnim življenjem, je "poln hrupa za
nič". Le kdo ne bi hotel opustiti tega, da bi ustvaril prostor večni Luči!?
Kdor pa je izpolnjen s Lučjo, ne hrepeni več po njej, ker ji je enak. Tako vsi
negativni vplivi, ki naj bi še poskušali prodreti, se kot sence, kar tudi so,
razblinijo. Tako je naša globoka tišina usmerjena na pravi življenjski cilj.
Pri tem pa nikakor ne gre za osredotočenost naše volje, ki izpodriva vse ostalo.
Naravnanost pomeni izpraznitev in molčanje zemeljske zavesti, odmiranje vsega
hrepenenja in odrešitev od vseh projekcij in čustev. Ta naravnanost je torej
stalno notranje molčanje, pri čemer so na jaz naravnano mišljenje, hotenje in
občutenje umaknjeni. V tišini takega molčanja vlada mir; to pa ni mir med dvema
vojnama, ampak mir, ki traja večno in presega ves naš razum. Kdor doseže to
točko in živi v popolni naravnanosti, je lahko deležen popolne ljubezni, ki
deluje vsepovsod. Tako v popolni naravnanosti in ljubezni nastane tišina, ki
je in ostane v našem središču, v Bogu.
To je pot k resničnemu pomočniku in tisti, ki želi pomagati bo prejel pomoč.
Vsakega med nami ženeta dve moči: hrepenenje in hotenje. Medtem ko običajni
neprebujeni človek živi svoje življenje, doživlja rezultat hrepenenja in hotenja
kot nenehno izmenično učinkovanje veselja in trpljenja. Večina ljudi občuti
to zakonitost kot samoumevno. Tako gredo po poti od rojstva do smrti, kajti
takšno je življenje. Toda obstajajo pa tudi drugačni ljudje, ki tega v nekem
trenutku ne morejo več sprejemati V največjih primerih je povod za to globoko
občutena bolečina, ki nam jo povzroči lastno trpljenje ali pa trpljenje soljudi.
Ko se zgodi ta globoka bolečina na dnu naše duše, se je ne moremo zlahka rešiti.
Ko sem sam v preteklosti doživel to globoko bolečo izkušnjo, sem se vprašal,
kakšen smisel pa sploh ima moje življenje. In tako je nastopila stopnja iskanja.
To je povsem nova stopnja v življenju, v začetku polna tesnobnih vprašanj, težav
in zmot, a tudi nenavadnih doživetij in srečanj.
Glede na to, kako realistični smo, se odprejo različne poti, ki vse vodijo k
istemu cilju: razrešitvi življenjske uganke. Tako sem postal iskalec. Kako mi
je šlo? Kako sem ravnal v takem novonastalem položaju? Na prvi stopnici sem
bil naravnan povsem človekoljubno, izkusil sem bolečino zaradi trpljenja, prizadejanega
soljudem. Ker nisem mogel in nisem hotel več v monotonost vsakdana, ker me je
gnalo sočutje, sem poskušal soljudem pomagati in jim stati ob strani. To je
bila faza, ko ne govoriš, ampak deluješ. Mogoče sem takrat žrtvoval mnogo, da
bi dosegel svoj cilj. Ko sem iskal pravo metodo, so mi v roke prihajale vse
čudovite duhovne knjige. Tako ojačan z duhovnimi vsebinami sem šel osvežen naprej,
da bi pomagal ljudem. Vendar pa sem prišel do trenutka, v katerem sem opazil,
da drugim ne morem resnično pomagati. To je bila boleča izkušnja! Čeprav sem
počel, kar sem zmogel, čeprav sem ljubeče nastopal, čeprav trdo delal…, drugemu
v resnici ni pomagalo. Vse skupaj je nudilo drugemu kvečjemu nekoliko tolažbe
ali občasno olajšanje, občasno pozabo resničnosti.
In kljub temu je bilo to tisto, kar sem si iz srca želel! Resnično sem hotel
pomagati. Na trenutke sem ves obupan spraševal, kako naj delujem. Nisem mogel
več živeti kot običajno, kajti v sebi sem slutil, da to ne rešuje problemov.
Bil sem zelo razočaran. Moje srce je bilo polno hrepenenja, da bi soljudem odvzel
trpljenje. Ker je bilo moje takratno hrepenenje pošteno in čisto, sem tako vstopil
na naslednjo stopnico duhovnega razvoja. Globoko razmišljajoč o bistvu trpljenja
in bolečine sem se nenehno vračal na svete spise. Ponovno sem prebiral isto
besedilo, vendar pa sem bil sedaj bogatejši za izkušnjo. Pričel sem brati z
drugimi očmi in počasi začel dojemati.
Moje takratno hrepenenje po spoznanju, kako soljudem"resnično" pomagati,
se ni zmanjšalo. Tako je v meni polagoma zorel uvid, da se mora nekaj zgoditi
v moji lastni notranjosti. V srcu mora začeti rasti seme. Seme odrešenja. Da
bi to rast pospešil, bi moral moj jaz izginiti, kot je to pisalo v mnogih svetih
spisih, se razbliniti. Tako je nastopil nov problem: kako se lahko človek odreši
zakona ponovne inkarnacije? Kaj je potrebno za to storiti? Uh…
Tako sem začel pogumno delovati. Vsa duhovna navodila sem poskušal udejanjiti.
Vadil sem in poskušal ubiti svoje hrepenenje. Vendar sem po številnih razočaranjih
spoznal, da svojih želja sam ne morem nevtralizirati. Ves razočaran, a .bogatejši
za izkušnjo, sem se znova znašel na začetnem izhodišču. Še vedno nisem zmogel
"resnično" pomagati drugim. Toda hrepenenje, da bi to vendarle zmogel,
me še ni zapustilo. Spraševal sem se, kaj v knjigah pri navodilih ubij želje
ne drži Nisem odnehal. Moč mojega iskrenega hrepenenja me je pripeljala do stika
z drugimi ljudmi na duhovni poti življenja in drugačno literaturo. Tako sem
spoznal, da so se ljudje v skupinah ali pa posamezno že stoletja borili z istimi
vprašanji. Postalo mi je sčasoma jasno, da so bili že stoletja posredovana navodila
za rešitev te uganke. To so bili univerzalno veljavna navodila, različna le
v niansah, odvisni od dežele in časa, v katerih so bili posredovani. Našel sem
Sveto pismo, Bhagavadgito, Lao Ce-jevega Tao Te King…
Bral sem:"Želeti si je moč, ki ni od tega sveta in je lahko izpolnjena
le v kraljestvu, ki ni od tega sveta…moč, ki izpolnjuje našo kri, dan in noč
priganja, tako da se v sebi izmučimo do smrti. Nato pa iščemo skrivnost odrešenja."
Vsakdo, ki bo tako iskal, bo dobil odgovor na svoje vprašanje. Pride do spoznanja,
da se moči želja ne da izkoreniniti. Dodobra sem spoznal, kako me ta moč priganja!
Naše želje se namreč lahko izražajo na vseh ravneh, od najnižje do najvišje,
torej tudi v hotenju pomagati človeku ali v hotenju "resnično" mu
pomagati. Ponovno sem prebiral o Kristusovem misteriju, ki se razgrne pred vsakem
za to pripravljenim. V nekem trenutku sem vedel, da je zame prišel čas.
Ko se danes ozrem nazaj na prehojeno pot, vidim svoje iskanje in svoja prizadevanja
ter edini cilj svojega stremljenja. Tako sem moral priti do meja svojih zmožnosti,
da sem lahko nato stopil na naslednjo stopnico. Torej, ko sem stal na meji,
sem od znotraj intuitivno vedel, da bom dobil pomoč, da bom postal resnični
sodelavec-pomočnik Sedaj vem, da sem za to pripravljen in vem tudi, da to zmorem.
Tako se lahko sedaj poln zaupanja predam Kristusovem načrtu, da bi se tako preoblikoval
v resničnega sodelavca.To bo v prihodnosti doživel vsak človek.
Čim bolj se približujemo oživitvi Božanskega v sebi, tem bolj se povezujemo
s svojim bistvom in svoje novo stanje lahko izžarevamo v svet. Ta pritekajoči
božanski val je podoben nekakšni navpični liniji, izžarevajoča moč ljubezni
pa se širi vodoravno. Tako se obe povezujeta v križ, v katerem se srečata Bog
in človek. Tako vodoravna linija služi navpični. Srce pa, ki diha v božanski
moči, se nam čedalje bolj odpira in odraža kakovost naše duše.
Kdor se tako prepusti valovom ljubezenskega vala, se ne bo več ubadal z vprašanjem,
ali je njegovo delovanje dobro ali slabo, niti se ne bo več trudil, da bi bil
dober in ljubeč. Živel bo v predanosti božanskemu, ki nas tako nosi skozi to
življenje in je neprimerljivo mogočnejše od nas samih. V našem srcu je neizmerno
bogastvo in velika blagost In v tem izobilju ne moremo drugače, kot da svoje
bližnje obdajamo z razumevanjem in blagostjo. Božansko znotraj nas je nosilec
načrta in naš voditelj vseh stvari.Če se tako gibljemo z spodbudami ljubezenskega
vala, dobimo vse pravice, ki nam jih Bog da. Tako v svetu najdemo svoj prostor
in lahko sodelujemo pri Božanskem delu.
Našo vrednost nam ni potrebno dokazovati ali se celo zanjo boriti. Kajti vrednost
človeka, ki živi v Bogu, govori sama za sebe. Naša osebna volja in Božanska
vsevolja delujeta vzajemno. Tako ne prikličemo več nobene nasprotne sile. Tako
lahko s svojim odprtim srcem gojimo samoumevno ljubezen do bližnjega, tudi povsem
zaupamo v prijateljstvo, zvestobo in pomoč soljudi. Tu nastopi luč in tu smo
mi. Vmes ni nikogar. Kjer koli izhaja iz človeka ta moč živega srčnega miru,
deluje tako, da ureja njegovo okolje: valovi razburjanja se pomirijo, spori
se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo sami od sebe. S takim
delovanjem mnogi ljudje začutijo, da je resnični mir, po katerem hrepeni naša
duša, povsem nekaj drugega in hkrati neskončno več kot le blagodejna odsotnost
nemira; več kot pogoj za dušno ozdravljenje. Ta vseurejajoči mir hranijo druge
moči:"Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o Bog!"
Sodobnega človeka preplavljajo informacije v glavnem je to v obliki reklame.
Le-te budijo njegovo hrepenenje in ga ženejo v vedno nova delovanja. Vsi ti
omamni čari povzročajo želje po posedovanju in tako nezadovoljeno hlastajo po
užitku. Pogosto nam namigujejo na popolno srečo, zdravje in večjo svobodo. Toda,
ko je ena želja izpolnjena, se takoj pojavi druga. Komaj nekaj dosežemo, že
grabimo po drugem. Tako priganja ljudi želja po posesti. Vendar pa s tem nenehno
izgubljajo delce svobode, užitek pa postaja vedno bolj površen in prazen. Končno
in neizbežno pa dosežejo točko, o kateri pravi Goethe v svojem Faustu: "Imaš hrano, ki ne nasiti? Imaš rdeče zlato, ki se ti vedno kot živo
srebro razblini v roki? Igro, pri kateri nikoli ne dobiš? Deklico, ki se na
tvojih prsih že spogleduje s sosedom? Časti polnega božjega veselja, ki izgine
kot meteor?"
Kolikor bolj poskušamo obdržati tako težko pridobljeno materialno ali duhovno
posest, da bi v njej uživali, toliko močneje doživljamo, da nam je lahko vse
spet odvzeto. Faust, podoba iskalca resnice, je izrazil to izkušnjo z besedami
"Ni govora o veselju. Prepustim se omami, bolečemu užitku…"
Ta neizmerni užitek povzroči bolečino in trpljenje. Večina ljudi doživlja to.
Če pa take izkušnje doživljamo pogosto, začnemo iskati izhod iz tega"začaranega
kroga." Vendar premnogi pri tem zapadejo v drugo skrajnost, umaknejo se
svetu; čez nekaj časa doživijo, da tudi to ni rešitev. Kajti askeza priporoča
umik, vendar pa človeka ne reši prijema materije. Tvori skrajni nasprotni pol
hlastanja po užitku. Pri tem pa ostane človek vendarle vezan na svoja čutila.
Kdor je izkušen se gotovo zaveda nujnosti zavestnega odmika od mikavnosti materije.
Toda kako to doseči? In kako naj uživamo, ne da bi potem sledilo trpljenje?
S tem problemom se soočamo vsi, neodvisno ali smo revni ali bogati, bolan ali
zdravi, nesrečni ali zadovoljni. Kdor pa zmore opustiti vse odvečno, vse, česar
resnično ne potrebuje, bo zagotovo doživel odprt prostor, ki ga lahko napolni
drugačno hrepenenje višje vrste. Kajti v našem srcu se pojavi novo veselje,
notranji užitek, ki ga ni moč primerjati z zunanjim uživanjem. To naše globoko
hrepenenje po resničnem bistvu in pravem življenju se končno izpolni v višji
božanski zavesti. To, česar se človek, ki si prizadeva, najprej še oprijema,
se spremeni v veliko svobodo. Naše opuščanje tako postane posedovanje, naše
najgloblje hrepenenje pa postane naša najvišja izpolnitev.
Veliki krščanski Mojster Eckehart je rekel, da svet resnično poseduje le tisti,
ki ga je opustil. Kdor se zavestno nauči opuščati, da lahko tako nastane prostor
za nekaj novega, kdor pozna užitek te nove svobode, je zagotovo človek, v katerem
se razvijajo nove zmožnosti čutil, ki povezujejo njegovo notranje življenje
s božanskim življenjskim stanjem človeštva z življenjem v božanski domovini.
Tako ta čutila niso več usmerjena na uživanje, ampak na služenje v božanskem
svetu.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
Le kdo si v tem mrzličnem času ne želi nekoliko odmaknjenosti in miru? Toda
večina ljudi ni zmožna ostati dolgo tiho. Večino žene notranji nemir in jih
sili, da zopet postanejo dejavni. Zato je notranja tišina v našem hiperaktivnem
svetu nekaj neobičajnega, nekaj dragocenega. Notranja tišina je temelj za odrešitveno
pot.
