Zakoni neba,
tu-le so,
nosim jih s sabo,
zabadajo me
z zlatimi vbodi,
ko tonem v tla
kakor dež,
ki se uleže na dno,
da bi rodil semena.
So temelj ledu,
se temelj ognja,
so temelj rasti.
Zbudijo se v očesu,
zbudijo se v tipu,
polzijo v solzi
skoz trpljenje in bedo,
skoz radost in veselje.
So utripi daljnjih zvezd
iščoč miru.
So med,
ki cveti v žitu.
So trni zenita,
so iskra,
ki naznanja kresno noč.
So knjiga, ki vstopa vame,
so jeziki z drugih svetov,
ki so se poskrili pod zemljo
in se naselili v človeku
z rojstvom in usihanjem ljubezni.
So obmolkla govorica,
ki noče zapreti okno,
jaz pa stegujem roko k njej,
ki tone v praznino.
Odgovor ostaja negiben.
So bivanje in odhajanje,
so tako podobni meni
in jaz njim.
Zakoni neba,
