Ali imajo moje misli svojo barvo,
so popotnik skoz mene,
so svetli potok sonca, ki ima svojo pot?
Ali imajo moje misli svoj namen,
ko se zlijejo skoz poželenje oči
in se spuščajo v temnozelene krošnje dreves,
v negibne odseve voda,
pljuskanje valov ob morsko obalo
in ko noro preletavajo vrtince rek,
pobeljene gorske grebene
ali ko skoz razpoke zidu
prodirajo v prostor in se v njem
naselijo kot negibnost končnega?
Poznam misli, ki razgrinjajo boleč občutek
in misli, ki mi naredijo vesel obraz.
Ves moj spomin je ena sama misel,
ena velika razkošna luč veselja je v meni,
ki odtiskuje v mojem umu in srcu
svojo govorico, pojme in podobe.
Čisto svobodo srca nosijo misli v sebi,
so nekakšna vznemirljiva ljubezen,
ki se me dotika, ko si izbere svoj hip.
Razprostrte so po dolgih peščinah
in sonce jih zlati, ko jih odloži vame.
Ali imajo moje misli svojo barvo, 
