Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050419082055951




Razmišljanja ob smrti papeža

četrtek, 21. april 2005 @ 05:20 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Borislav Kosi - Eckhart

Ob vsej tej medijski – in sploh – evforiji v zvezi s smrtjo papeža si človek ne more kaj, da ne bi o vsem skupaj napisal svojega mnenja. Konec koncev ne živimo v talibansko-katoliški državi, ampak v demokratični Sloveniji in mi bo kritiko mogoče celo kdo objavil.

Torej, katoliška cerkev je zame predstavnica duhovniške kaste par excelence, ki se v imenu Kristusa bori proti Kristusu. Zlato tele, okoli katerega pleše katoliška cerkev –predvsem njen vrh – se imenuje moč, denar,oblast. Je totalitarna organizacija, ki je drugače misleče likvidirala še vse do 19. stoletja in to v imenu Kristusa, ki je učil nesebično ljubezen do tako imenovanih »sovražnikov«. V danes poznani zgodovini je ni organizacije, ki bi povzročila več zločinov kot katoliška cerkev. Komunistični manipulatorji in zločinci so le bled odsev svojega vatikanskega vzora. To, da takratni papež ni obsodil ne fašizma, ne nacionalsocializma, je tipično.

Da je po 2. svetovni vojni Vatikan pomagal pobegniti množici nacionalsocialističnih zločincev, kaže na sámo notranjo naravo katoliške cerkve, ki je vsekakor totalitarna. Enako privlači enako! Zato pri Društvu za zaščito ustave in žrtev cerkve vedno znova opozarjamo na nezdružljivost diktatorskih temeljev katoliške cerkve (ideoloških in praktičnih) z demokratično slovensko ustavo. Če katoliška cerkev danes ne kuri več grmad z ženskami in drugače mislečimi, je to samo zato, ker se je duh časa spremenil in tega ne more več. Bi pa še kako rada. Zadnja grmada je zagorela v Španiji, ne tako daleč nazaj, okoli l. 1840, v Prešernovem času torej. Sužnje je katoliška duhovščina imela še v novem veku, da tlačanov sploh ne omenjamo. Danes je to gospodarski megakoncern, ki ima svoje tipalke po vsem svetu, v vseh gospodarskih vejah. V 50 – ih letih 20. st. so imeli takoj za ZDA največje zlate rezerve na svetu. Danes so te po velikosti najverjetneje na 1.mestu.

Kaj torej reči o človeku, ki vsaj za javnost, vodi tako združbo. Vsekakor nič pozitivnega. Niti slučajno ni mogel priti na čelo svetovne katoliške diktature nekdo, ki bi hotel narediti nekaj dobrega. Jezus Kristus, največji prerok vseh časov ( vsaj zame), je bil reven človek, ki si je kruh služil z delom svojih rok – kot tesar – in je obsojal brezdelno manipulativnost takratne duhovniške kaste. Toda zločinskost takratne tempeljske duhovščine ni primerljiva s tem, kar je v 1800 letih naredila katoliška cerkev. In to v imenu Boga, ki je učil: » Ne ubijaj ! » Ne ljudi, ne živali – nikogar. Zadnji papež kot domnevni«glasnik miru«ni bil niti toliko mirotvoren, da bi od svojih pismoukov zahteval, da se odpovedo doktrini »pravične vojne«.

In tako ta »miroljubni« papež npr. ni obsodil vojne na Kosovu in bombardiranja Srbije, ali pa hladno vojnega ameriškega nameščanja jedrskih raket v zahodni Evropi. Med drugim bi bilo zanimivo dobiti odgovor na vprašanje, le h kateremu »bogu« so molili katoliški duhovniki – vojaški kurati – na soški fronti npr., ko so na italijanski in avstrijski strani fronte molili za zmago svojega orožja ? Kristus to vsekakor ni bil, saj je kot Jezus učil nesebično ljubezen, tudi do sovražnikov. Komunistična diktatura je v 70 letih svoje vladavine v imenu pravične družbe dala pobiti 100 milijonov ljudi. Pod pritiskom ljudi je izginila v zgodovino. Le vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo z »avantgardo« katoliške diktature, to je s katoliško cerkvijo, katera je na zahtevo papežev v križarskih vojnah in z inkvizicijo pomorila veliko več ljudi kot komunisti. Le koliko zločinov bodo torej še morali narediti katoliško – vatikanski » posredniki«
med ljudmi in bogom, in koliko bogastva nagrabiti, da bodo ljudje spoznali, da vatikanska religija nima nič skupnega s Kristusom, ki je učil in živel ljubezen do bližnjega?


Glede papeževega opravičila za grehe cerkve: pomembneje kot to, kar je rekel, je to, česar ni. Med drugim se ni opravičil ženskam. Njim in živalim so katoliški pismouki vzeli dušo. In jim je še do danes niso vrnili. Predmete in stvari pa lahko po mili volji izkoriščaš, kuriš na grmadah, streljaš po gozdu in hlevih, mučiš v laboratorijih. In naj namesto opravičila papež najprej vrne vse tisto zlato in drugo bogastvo, ki ga je katoliška cerkev nagrabila med špansko-portugalskim genocidnim divjanjem po južni Ameriki – spet v imenu Kristusa – in ga še danes ima. Reveži v Latinski Ameriki to bogastvo, svoje bogastvo, vsekakor bolj potrebujejo kot cerkev. In naj npr. končno razpusti institut inkvizicije. »Sveta » inkvizicija namreč še danes obstaja. Vodi jo veliki inkvizitor, kardinal Ratzinger – samo preimenovala se je v »kongregacijo za nauk vere«. Ko je veliki inkvizitor – ne kdo drug - vodil pogrebne svečanosti za umrlim papežem, je s tem katoliška cerkev simbolno razkrila, kaj nas-- vsaj po njenih željah – čaka v prihodnje! Vsekakor nič dobrega.


Pri množici, ki se je zgrinjala v Vatikan k mrtvemu papežu, je bilo čutiti
( vsaj jaz sem to čutil ) hrepenenje po Kristusu, po odrešitvi. Kakšen tragični nesporazum je, da to hrepenenje usmerjajo na grešnega človeka, ko je vendar Kristus rekel: » Samo eden je Sveti Oče in ta je v nebesih.«

za DRUŠTVO ZA ZAŠČITO USTAVE IN ŽRTEV CERKVE napisal

BORISLAV KOSI , KRIŽEVCI pri LJUTOMERU
Borislav Kosi
Boreci 45
9242 Križevci pri Ljutomeru

17 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050419082055951







Domov
Powered By GeekLog