Nihče ni vedel kaj nas čaka,
kako usoda življenja tok pretaka,
a ko spominjaš otroških se dni,
kaj dal bi, da bi bi spet brez skrbi.
Ko mama potolaži vsakeršni jok
in oče se hvali: "To moj je otrok".
Pa veš, da je že daleč tedaj,
ko menil si, da... svet je le raj,
ko menil si, da je konec sveta,
že če zgodbica se nesrečno konča.
Zdaj več ne upaš živeti v raju,
bilo prelepo bi kot cvetje v maju,
pa vendar zavedajoč se, da življenje je dar,
bi morali iz njega narediti si raj.
Da nas po svetu ne bi vodil le um,
da ni važno le to kaj je pogum,
ampak, da pot ti ustira srce
in daje ti smisel, čeprav nevede.
Nihče ni vedel kaj nas čaka,
