|
||||||
|
|||||||
Kako sva Thyrinus in jaz sklenila prijateljstvo
Tudi žito je bilo v glavnem pospravljeno. Na njivah so bile samo še tiste poljščine, ki jih pobirajo, ko zavlada jesen. Tudi v sadovnjaku kmetije so visela na vejah samo še jabolka poznih sort. Po marljivosti mnogih živali se je dalo spoznati, da se leto polagoma približuje koncu.
Z izvidniškim pogledom, ki smo si ga izostrili na številnih ekskurzijah, smo na enem naših obhodov v daljavi prepoznali divje prašiče, ki so se pomikali proti gozdu. Drug drugega smo opozorili na to in se posvetovali, kako se bomo obnašali. Hitro smo bili enotni. Znova smo zavzeli položaj iz lanskoletne zime. Moja spremljevalca sta ostala v džipu, jaz pa sem se zunaj ob gozdni jasi, v bližini steze divjih prašičev usedla na zložljivi stol.
Trajalo je dneve, preden so divji prašiči spet izbrali to pot. Družinska skupnost, krdelo, ki je hotelo iti po tej stezi, je bilo zelo plašno. Kakor hitro so nas živali opazile, so pohitele nazaj v gozd. Bili smo zelo presenečeni nad njihovim sedanjim videzom, kajti spomladanski mladiči niso več imeli črt. Zrasli so v mlade živali; lahko bi jim rekli „najstniki“, kajti tako so se tudi obnašali.
Držali smo se našega dogovora, da vztrajamo, da se ne umaknemo s položaja. Divji prašiči so zelo pametne živali. Verjetno se je v njih prebudila slika iz lanske zime in pomladi, kajti nenadoma so se le približali, si vzeli pripravljene rezine jabolk in nadaljevali pot - ne da bi nas spustili z oči.
Nenadoma se je iz krdela ločil mlad veper in se brez stra- hu napotil proti meni, ki sem sedela na svojem zložljivem stolu. Z mirnimi besedami in ustrezno višino glasu sem ga nagovorila. Krožil je okoli mene in se mi tako vedno bolj bližal. Zdaj je obstal za mojim hrbtom, kot da bi hotel preizkusiti moj odziv. Nisem se premaknila. Ovohal me je in pri tem položil svoj nos, ki mu v šali pogosto pravim „vtičnica“, na moj hrbet. Prigovarjala sem si pogum, tako da sem si rekla: sedi mirno, ne premikaj se!
Mladi veper me je lahno dregnil, se sprehodil okrog mene in se postavil predme samozavestno in očitno brez strahu. Pozorno me je motril, medtem ko so se njegove zvite oči iskrile. Govorila sem in govorila, on pa me je gledal. V enakem, monotonem tonu sem ga vprašala: „Kako te imenujejo tvoji nevidni prijatelji in pomočniki?“ Kot rečeno, samo s srcem se dobro vidi in sliši. V sebi sem zaznala besedo, s katero so ga nagovarjali nevidni prijatelji: „Thyrinus“. Glasno sem izgovorila besedo: Thyrinus.
To besedo, ki je za živali zgolj nihanje, je mladi veper razumel. Naredil je nenavaden gib z glavo in stopil nekaj korakov bliže k meni. V roki sem držala jabolčno rezino. Previdno sem odprla levo prgišče in počasi položila rezino na tla. Takoj je stopil nekaj korakov nazaj, me motril in vprašujoče opazoval, tako rekoč zamišljeno, kot da bi ocenjeval svoje okolje. Spet se mi je približal in previdno ter spretno vzel košček jabolka. Led je bil prebit. Thyrinus in jaz sva postala prijatelja.
Moja spremljevalca sta opa- zovala to sliko in rekla: „Bila sva pripravljena na skok, da bi po- sredovala, če bi napadel.“ Živali pa so bolj zvite kot ljudje. Mnoge živali pretehtajo, preden napa- dejo. Thyrinus je najprej preteh- tal vse možnosti in nato ravnal v skladu s tem.
Počasi in premišljeno se je obrnil od mene, se znova priključil svojim nedoraslim vrstnikom in že je tiho izginil z njimi.
Mi trije smo postajali vse bolj pogumni. Pri naslednjih ekspedicijah smo znova spremenili sliko. Moja spremljev
alca sta se postavila zunaj džipa, jaz pa sem spet sedla na zložljivi stol na sredo poti divjih prašičev.
Danes se divji prašiči niso pokazali, zato pa je prišla veve- rica, ki se je spustila na mojo desno ramo, da bi si čisto od blizu ogle- dala to nenavadno postavo, kajti prav ta veverica me je že večkrat opazovala, ko sem polagala orehe v bližino veje, s katere je gledala. V žepu sem - kot vedno – za vsak primer imela nekaj „poslastic“, kot so jabolčne rezine, orehi in sončnična semena.
Živahna veverica je urno drsela z ene rame na drugo in gledala moje roke, kot bi hotela vprašati: „Imaš oreh zame?“ Seveda sem ga imela. Problem je bil le, da je bil v žepu moje jope, kajti vsak gib bi živalico lahko prestrašil. Ko se je s spretnimi gibi spet podala prek mojega hrbta na drugo ramo - pri čemer sem skozi obleko čutila njene ostre „prste“ - sem previdno vzela oreh iz žepa in ga skotalila na svojo dlan. Ko je ta marljiva mala gozdna žival videla oreh, je splezala dol do moje dlani, hitro in spretno vzela dar ter skočila na tla in do bližnjega drevesa, na katerega je splezala, da bi odprla dobljeni oreh.
Veliko, zelo veliko bi lahko še poročala. Deležni smo bili kopice doživetij, izmed katerih bi rada nekatera izbrala, da bi jih bili deležni tudi Vi, dragi prijatelji.
Priletele so npr. jate ptičjih družin različnih vrste ptic, od katerih se je večina spustila v grmovje in na drevesa, toda nekatere so sedle na mojo odprto dlan, da bi si vzele sončnična semena, ki so bila na njej. To je čudovita slika, mir, učenje, hvaležnost za to, kar smemo doživljati vedno znova.
Na naših ekspedicijskih vožnjah smo srečevali in srečujemo različne živalske vrste, kot so zajci, srne, lisice, jerebice in druge živali. Vedno znova smo smeli in smemo z globoko radostjo in hvaležnostjo doživljati, da živali zdaj že poznajo džip, „štirinožca“, in polagoma postajajo prav tako zaupljive do nas, dvonožcev.
Trpele so nas tudi na stezi divjih prašičev. Mla- di veper Thyrinus je ved- no znova prihajal mimo, me obkrožal in mi gledal globoko v oči, kot bi hotel reči: „Poznava se iz več- nosti.“
Nekega dne pa me je ovohaval, stopil nekaj korakov nazaj, vzel zalet in me sunil tako močno, da sem padla s svojega zložljivega stola. Nato se je umaknil nazaj v gozd.
Kaj mu ni ugajalo? Kaj na meni ni bilo v redu, da je motilo njegov čut vonja? Vsi trije smo razmišljali. In nenadoma se nam je posvetilo: svojo obleko za divje prašiče sem oprala, dišala je čisto drugače! Iz tega pripetljaja in še drugih smo razbrali, da se je živalski svet sicer sprijaznil z nami, vendar še daleč ne sprejel. Torej smo ravnali kot lansko leto: gozdnih oblek nismo prali, dokler je bilo za nas znosno.
Thyrinus in njegov „učenec“, sadjar
Ko smo se, kot že tolikokrat, pripravljali na raziskovalno vožnjo, da bi si pridobili izkušnje z živalskim svetom in se učili od živali in narave, mi je sadjar dal znamenje, naj pridem k njemu. Z roko mi je pokazal, naj pridem počasi in naj govorim mirno. Podobno kot v gozdu sem stopala počasi in začela mirno in monotono govoriti. Kaj sem videla? Divji prašič - bil je Thyrinus - je stal ob sadjarju in ga vprašujoče gledal. Ko me je Thyrinus videl, je stopil nekoliko vstran in nekaj špalirnih vrst oddaljen tiho legel na zemljo.
Sadjar mi je prav razburjeno poročal, da je divji prašič prišel k njemu in z nosom kazal na motiko, s katero je obdeloval zemljo med sadnimi vrstami. Potem se je divji prašič v nekaj metrski razdalji postavil pred sadjarja in mu pokazal, kako naj bi obdeloval zemljo v sadovnjaku: s svojim nosom je pripravil zemljo in tako kmetu pokazal, da naj ne seže tako globoko v tla.
Thyrinus je teden dni vsak dan prihajal k temu sadjarju, da bi ga opozoril, da naj zemljo samo zrači, torej obzirno obdeluje. Thyrinus pa je svojega „učenca“ tudi preiz- kušal. Na vejah špalirnih dreves so še visela jabolka; bila so zelo pozne sorte. Thyrinus si je vzel jabolko z viseče veje in poškilil proti sadjarju, kako neki se bo odzval. Dvonožec se je topil. Njegovo srce je bilo popolnoma zmehčano zaradi zvitosti tega divjega prašiča.
V teh približno osmih dneh, ko je Thyrinus nenadoma in nepričakovano vedno znova prihajal, je vsakič eno špalirno vrsto naprej od „učenca“, sadjarja, legel na zemljo, in ga opazoval, da bi ugotovil, če je končno razumel, kako naj ravna z materjo Zemljo. Brat, ki je delal v sadovnjaku, se je izkazal kot dober učenec. Ko je sadjar končno spoznal, kaj je bistveno, kako je torej treba ravnati, je Thyrinus izginil.
Thyrinus nas je sem ter tja srečal v gozdu. Rasel je in postal velik. Če je prišlo krdelo in sem poklicala „Thyrinus“, se je prav ta divji prašič ločil od družine in prišel k nam. Ostali družinski člani so opazovali komunikacijo med Thyrinusom in človekom, človekom in Thyrinusom. Divji prašiči so zelo pametne živali in se dobro učijo. Sčasoma so se tudi drugi otresli plašnosti. Odslej ne bežijo več, ko slišijo naš džip ali nas vidijo oz. zavohajo.
Načrtovali smo nov sadovnjak. Med nastajanjem se je razvila skupna želja, da bi ta novi kompleks, ki je ležal na pobočju, imenovali „Thyrinusov sadovnjak“. In zdaj se tako tudi imenuje.
Na številnih vožnjah, polnih doživetij, smo lahko vedno znova izkusili, da so živali zelo budne in pozorne. Zapomnijo si bistvene prizore in dogajanja v gozdu in na polju. Lisice so se npr. doslej vedno umikale pred nami in takoj izginile v goščavju, ko so nas zagledale. Kot se je zdelo, so se po nekem določenem času nato le sprijaznile z nami, nas morda celo sprejele. Iz njihovega v začetku plahega obnašanja in bežanja je nastala radovednost.
Zvite lisice, ki so nas sprva opazovale iz daljave, so se nam približale na nekaj metrov in pozorno gledale, kako so se do nas obnašale druge živali. Vsaka žival je v svojem zaznavanju in reakcijah popolnoma različna od druge. Če npr. jabolko malo sunem, tako da se odkotali v smeri lisic, ena pobegne, druga pa ostane, pride po jabolko in izgine z njim v grmovju.
Čas mineva - tako je pač na naši Zemlji. Narava je zamenjala svoje obleke. Zdaj je nosila jesensko oblačilo. Tudi elementi so naznanili menjavo letnih časov. Veter je npr. postal hladnejši in ostrejši. Mi trije na raziskoval- nih vožnjah smo se odločili, da se v gozd in na polja ne bomo več podajali z vonjem naše neoprane obleke. Oči- stili smo džip, oblačila pa smo uskladili z vsakokratnimi vremenskimi danostmi.
Naše ekspedicije prek polj in skozi gozdove k drevesom in grmom, k živalim v gozdovih in na poljih so za nas bile in so hotenje srca. Naš moto se še danes glasi: ne hoteti ničesar - preprosto biti tu. Kajti moramo se učiti, dobro pa se učimo samo s srcem. Zakaj? Ker je srce duše ljubezen Boga, Stvaritelja, ki prežema in prežarja s soncem vsa živa bitja in življenjske oblike narave, da, vso mater Zemljo.
Najpomembnejša načela našega učnega programa se glasijo:
Ne prizadeni trpljenja nobenemu živemu bitju.
Ne ubij nobenega živega bitja namerno.
Ne jej trupla svojih živalskih bratov in sester - ne bodi živalski kanibal.
Ne utrgaj cvetlice, če je v polnem soku – ona je tvoja mala sestra iz kraljestva narave.
Ne lomi namerno vej in vejic z dreves in grmov - saj so tvoji bratje narave.
Ne loči namerno ali zaradi dobičkarstva drevesnega debla od matere Zemlje – s tem se ločiš od Stvaritelja, kajti On mu daje rast, On mu je dal življenje.
Ti, človek, nimaš pravice skruniti narave in ubijati živali - življenja nisi dal niti naravi niti živalim.
Za vsakega človeka velja naslednja zakonitost iz več- nega vesoljnega zakona stvarstva: kar storiš najmanj- šemu teh bitij, to storiš Stvaritelju in samemu sebi.
To jesen smo doživljali podobno kot lansko. Živalski svet se je pripravljal na zimo. Tudi mi smo nosili vse toplejša oblačila, posebno takrat, kadar smo zapustili „štirinožca“, džip, in hodili kot dvonožci po poljih in skozi gozdove. Živali, ki so nas vedno znova videvale na številnih ekspedicijah, so postale zaupljive. Sprejele so nas ne glede na to, katere obleke smo nosili in kolikokrat smo jih menjavali.
Tudi bratje in sestre v drugem džipu, vozniki vode, ki so, podobno kot mi, pridobivali svoje izkušnje, so se lahko zdaj gibali svobodno. Seveda - in to je bila najvišja prioriteta - smo morali in moramo hoditi počasi, torej harmonično. Nismo se smeli in tudi danes se ne smemo med seboj preglasno pogovarjati in tudi ne hitro in živčno gestikulirati. Živalsko obnašanje, kretnje in reakcije imajo določen ritem, ki naj bi ga mi ljudje spoznali oz. podoživeli in naj bi ga, kolikor je mogoče, tudi upoštevali. Kakor tozadevno je, tako je dobro.
1. izdaja v slovenščini, november 2004
Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH
V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (17.del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/200503202226265
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
