|
||||||
|
|||||||
Prvo neposredno srečanje z „nevarnimi divjimi prašiči“.
„Živali nimajo toplega stanovanja.“!
Tega jesenskega dne sem vozila „štirinožca“, džip. Ker naključij ni, sem nenadoma naletela na stezo divjih prašičev, ki jo je lahko prepoznati, ker te težke živali na svojih poteh puščajo ustrezno jasne sledi. Ustavila sem se. Želela sem si ostati blizu poti divjih prašičev, da bi videla te „nevarne“ živali, divje prašiče - četudi bi morala ostati vso noč, da bi jih - če stvariteljski Duh tako hoče - enkrat doživela.
Z našim „štirinožcem“ smo stali približno dve uri. Čisto polagoma se je na polja, travnike in v gozdove spuščal mrak. Nenadoma je v golem grmičevju zašumelo. Kot uročeni smo sedeli in se nismo upali premakniti. Bilo je, kot da smo vsi trije na povelje zadržali sapo.
Iz goščave je prišla, kot se nam je zdelo, velika družina divjih prašičev - lovci v svoji podcenjevalni latovščini govorijo o „krdelu svinj“. Ko so odkrili našega „štirinožca“, se je eden od članov družine oglasil z opozorilnim klicem, ki ga zdaj označujem kot „vuf!“. Sledil je kratek šum in nenadoma je bilo vse tiho.
Slišali smo že: vse živali se sporazumevajo z govorico zvoka, vonjev in slik. Slika, ki so jo divji prašiči imeli o svoji poti, danes ni bila ista kot doslej.
Mirni, pa vendar napeti, smo sedeli v našem „štirinožcu“. Vedeli smo: če bi živali zaznale le en naš gib, bi jih to takoj pregnalo. Eden od nas je z enim očesom oprezal skozi avtomobilsko okno v smeri, iz katere je prišel šum in signal „vuf!“. Druga dva sva se odmaknila od avtomobilskih stekel, kolikor je bilo mogoče. Stiskali smo se na blazine sedežev. Kmalu nas je začelo zebsti in sklonjeno sedenje nam je delalo težave, vendar smo si bili edini: „Kdor bi rad doživel veliko stvariteljsko dogajanje v gozdu in na polju, pač mora biti potrpežljiv.“
Naše potrpljenje je bilo poplačano. Spet je zašumelo v goščavi. Naš „enooki“ izvidnik je zamrmral: „Pozor! Bodita mirna - ne premikajta se!“
Nekaj divjih prašičev je prišlo iz goščave in za trenutek so obstali kot prikovani. Spremenjene slike niso mogli uvrstiti. Spet je prišel „vuf“, opozorilni klic - in vsi so izginili. Tema gozda jim je zdaj nudila zaščito. S svojim „štirinožcem“ smo stali nasproti goščave. Od nje nas je ločil mali travnik, preko katerega je tekla steza ščetinaste tovarišije. Na travnik se je zdaj razlila mesečina, tako da bi lahko jasno videli, če bi divji prašiči stopili na svojo stezo.
Nenadoma je spet postalo glasno. Iz goščavja so prišli štirje srednje močni divji prašiči. Ščetine na tilniku so postavili pokonci. Iz današnjih izkušenj z divjimi prašiči vemo, da so bile enoletne živali. Obotavljaje, vendar v hitrem teku so hiteli do drugega roba gozda. Očitno so ostali družinski člani opazovali te štiri pogumne pionirje, kajti v vse krajših razmakih so jim sledili tudi drugi. Seveda so tudi oni imeli naježene ščetine na tilniku in hitro so tekli po svoji stezi prek travnika na drugo stran gozda. Videlo se je, da so skrajno napeti. Vendar upali so se. Takoj so izginili v gozdu.
Našega „štirinožca“, džip, smo parkirali tako, da nam ni bilo treba zagnati motorja. Brez hrupa smo se z vozilom spustili po lahno strmem pobočju z našega opazovališča do poti proti domu.
To je bila naša prva neposredna izkušnja z „nevarnimi“ divjimi prašiči.
Ko smo prišli domov, smo se vsi trije veselili svoje trdnosti, ki smo jo hoteli preizkusiti tudi v bodoče. S svojo željo po učenju in raziskovanju, ki mi ni dala miru, sem okužila tudi svoja spremljevalca.
Odkar sem videla, kako živalim dobesedno tiči strah za vratom, sem se dokončno rešila predstave, da so divji prašiči nevarni. Pred leti je veliki Duh neskončnosti razodel, da živali pravzaprav ne bi bile nevarne ljudem, če bi z njimi ravnali njihovi vrsti primerno, če jih ne bi preganjali in ubijali.
Zavedajmo se: živali občutijo radost, trpljenje in bolečino podobno kot ljudje. Človek je živalim prizadejal in jim še do današnjega dne prizadeva neizrekljivo trpljenje; tepe jih, muči in trpinči; preganja jih in ubija. Zapira jih v živalske gete kot klavno živino in v znanstvene laboratorije kot objekte za poskuse. In marsikateri človek v svoji egoistični solzavosti degradira ta plemenita, svobodna in samostojna bitja v „živali za ljubkovanje“ - brez volje in brez dostojanstva.
Eno k drugemu: gospodovalen človek ožigosa živali za brezpravne. Trpljenje, sramota, tlaka, bolečine in muke mučenih in izkoriščanih živali so v nebo vpijoče.
Sedaj so že celo znanstveniki tega sveta odkrili, da so živali na nek način med seboj kolektivno povezane. Izkušnje, ki jih doživi neka žival, posreduje v skladu s svojo zavestjo svojim vrstnikom in sicer neodvisno od prostorske oddaljenosti. Koga potem čudi, da so živali na splošno do dna duše prestrašene! Zaradi svojih programov strahu pred človekom, kot rečeno, veliko živali napade, zlasti takrat, ko tankočutno bitje občuti agresije, ki izhajajo iz človeka ali ko ima njegova sapa vonj po mrhovini, to pomeni po mesu, po umoru živalskih bratov in sester. Konec koncev je brutalni človek nevarnost za živalski svet, ki zaradi strahu in panike zbeži, kriči ali napade.
Rekla sem: „Živali nam želijo biti prijatelji. Mi, ljudje, jim moramo z veliko potrpljenja in ljubezni pokazati, da smo tudi mi njihovi prijatelji. Pridobiti si moramo njihovo zaupanje.“
Strinjali smo se, da se peljemo kolikor mogoče pogosto na mesto, kjer smo srečali divje prašiče. To smo storili. In vedno, kadar smo se postavili na naše stalno mesto, smo doživeli nekaj drugega, nekaj novega. Smeli smo se učiti.
Divji prašiči, ki so redno hodili po svoji stezi, so bili sprva zelo zadržani. Kmalu smo spoznali, da so stezo uporabljali divji prašiči vseh starosti, in lahko smo opazovali, kako so naš džip, „štirinožca“, postopoma sprejemali v svojo sliko.
Nekoč v somraku iz goščave niso prišli samo ščetinasti živalski bratje in sestre, temveč so iz podrasti nenadoma skočile tri srne. Najprej so se ustrašile, nato pa so se previdno začele pasti na gozdnem travniku, ves čas z budnim pogledom na našem džipu. Kolikor se je le dalo, smo se držali v ozadju, kar pomeni, da svojih obrazov nismo pritiskali na stekla vozila, da bi radovedno opazovali živali gozdov in polj.
Navdušenje nad lepoto narave in živalskega sveta je raslo, čeprav nas je, kadar je bilo hladno, pošteno zeblo. Toda prav to nas je pripeljalo na misel: „Veliko živali prav tako zmrzuje! Nimajo toplega stanovanja.“ Brez toplega stanovanja - to je bila iztočnica, ki je odslej delovala v meni.
Nekega drugega hladnega dne je lilo kot iz škafa; bilo je izrazito neprijetno. Dež je kapljal na zemljo z golih vej in vejic drevja in grmovja.
Za nas, ljudi Govora na gori, ni naključij. Končno nam hoče vse, kar doživimo, nekaj povedati. Tega oblačnega, deževnega zimskega dne smo z džipom spet stali na našem stalnem mestu. Spet so iz mokre in negostoljubne podrasti stopile srne. Bile so, kot rečemo, „mokre kot cucek“. To me je zabolelo v duši. Razen tega so morale po gozdnem travniku iskati borna zelišča, ki so še ostala, in tudi ta so bila, kot vse ob dežju, seveda mokra. Srne so se, medtem ko so se pasle, pomikale čez travnik in izginile v nasproti ležečem, mokrem grmičevju.
Tako smo sedeli v našem džipu in drgetali od mraza. V tem neudobnem, mrzlem, tesnem džipu smo mislili na toplo stanovanje. Mimogrede se je pojavilo vprašanje, ali bomo danes še kaj videli. Komaj je bila misel izrečena, že smo opazili, da smo začeli iskati izgovore in pretveze. Da, zalotili smo se: bili smo na tem, da postanemo nezvesti svojim pozitivnim ciljem. Kot na povelje smo se spomnili: nobenega pričakovanja! Nič hoteti - preprosto biti tu!
V našem „štirinožcu“ smo sedeli več kot dve uri. Nenadoma je eden od nas rekel: „Poglejte previdno na desno, v grmičevje.“ Previdno, ne da bi se preveč premikali, smo usmerili poglede v nakazano smer: na mokri, hladni zemlji so ležali divji prašiči, stisnjeni drug k drugemu. Bila je vendar zima; goščava ni imela listja. Tako je na ta zvita, nezaščitena telesa kapljalo: kap, kap, kap ...
Tiho sem začela moliti: „Veliki Duh narave, kako lahko pomagamo živalim, brezpravnim, ki jih ljudje zaničujejo in preganjajo z njiv, kjer tudi zanje zori hrana, ki jo potrebujejo, da bi se oskrbele za zimo? Gosta dlaka raste le, če se lahko poleti hranijo z dovolj hranilnimi snovmi in dobijo vse, kar potrebujejo kot zalogo za hladne dni, da bi lahko preživele.
Molitev vedno pomaga. Veliki Duh nas ne pusti čakati.
Na mojo „iztočnico“, ki me je vznemirjala - nimajo toplega stanovanja - mi je Večni vzrcalil poletje, ko sem bila še otrok in doživela, kako se je želo žito. V sliki sem videla snope, ki so jih postavljali kot male šotore, da bi se posušili. Sliko postavljenih snopov je prekrila naslednja slika - iglu. Ta iglu ni bil zgrajen iz snega in tudi ne iz slame ali šotorovine. Zgrajen je bil iz mnogih velikih in manjših vej, ki so ležale križem po gozdu. Komaj sem predelala to sliko, se je že pojavila naslednja, ki mi je pokazala, da naj človek takrat, ko so zime zelo mrzle, dá živalim ustrezno hrano. Ti dve sliki sta ostali v meni; bili sta živi v meni.
Ko smo prišli domov, sem pričela telefonirati, da bi pridobila za svojo namero brate in sestre, strokovnjake v Delu Večnega. Pripovedovala sem jim o svojih vtisih v gozdu kot tudi o tem, kar sem prejela v molitvi in videla v sliki.
Zelo me je razveselilo, da sem doživela, da so se vsi bratje in sestre, ki sem jih nagovorila, takoj navdušili za organiziranje pomoči. V trenutku so se zbrali mnogi Kristusovi prijatelji, v gozdu zbirali večje in manjše veje in pod vodstvom strokovnjaka postavili povsod, kjer je bilo mogoče, takšne „igluje“. Pomagali so mizarji in stesali jasli za srne. V nekaj dneh so v gozdovih, ki spadajo k malemu kraljestvu za naravo in živali, stale tudi jasli za srne z ustrezno hrano. Nastavili smo tudi kameno sol za lizanje.
Pri strokovnih službah smo se pozanimali, s čim smemo na splošno v tem letnem času, pozimi, hraniti divje prašiče, zajce, lisice, ptice in druge male in naj- manjše živali, kaj bi jim koristilo. Držali smo se in se držimo predpisov. Na- ša jabolka so pri gozdnih prebivalcih zelo cenjena. Toda če bi prišli brez „šti- rinožca“, bi se nas, skupaj z jabolki, še dolgo izogi- bali.
Še vedno na „štirih nogah“ smo nadaljevali z našimi ekspedicijami v gozd in na polja. Vztrajanje se je izplačalo. Živali so od enega do drugega obiska vse bolj sprejemale našega „štirinožca“ v svojo sliko in so zaradi tega postajale vse bolj pogumne. Srne so prihajale bliže, zajci so brez strahu skakali mimo džipa. Ptice so sedale na streho, živahno čivkale in čeb- ljale in divji prašiči se niso več naježili, ko so šli po svoji stezi. Tudi opo- zorilni klic „vuf!“, ki se je dolgo časa vedno znova oglašal, je bilo vedno redkeje slišati. Zaznali smo ga le še, če se je približal velik, odrasel veper, ki je s svojim svaril- nim klicem vznemiril družino divjih prašičev.
Tudi mi v našem „štirinožcu“ smo se opogumili in nastavili nekaj jabolk, ki smo jih dobili od podjetij in sadjarjev. Že samo nastavljena jabolka so motila sliko živali. Tokrat divji prašiči niso šli brezskrbno svojo pot. Jabolka so jih vznemirjala. Zaradi strahu pred tem, česar v sliki prej ni bilo, so postali bolj previdni. Vohali so, da bi ugotovili, kaj neki je spet to, kar leži ob njihovi običajni poti. Toda tokrat ni trajalo dolgo, da so premeteni divji prašiči spoznali, da je to nekaj užitnega. Najprej je bilo jabolko nekaj nenavadnega. Nekaj malega so pojedli in ostalo pustili. Vendar kmalu to ni teknilo samo njim – tukaj se je znašla tudi zvita lisica, da bi se posladkala.
V bližini gozdnega travnika, kjer so se vedno znova pojavljale srne, smo postavili jasli. Tudi ti gozdni prebivalci so se previdno in počasi približevali tej neobičajni sliki, nato pa so čisto počasi in premišljeno začeli jesti hrano, ki smo jo pripravili zanje.
Mi trije v „štirinožcu“ smo bili presrečni! Počutili smo se vključene v sliko narave. Živali so pokazale pogum. Sprejele so „štirinožca“.
1. izdaja v slovenščini, november 2004
Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH
V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana
Se nadaljuje prihodnji torek
Četrto Veliko Gabrielino pismo – (13.del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050320214202117
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
