Četrto Veliko Gabrielino pismo – (4.del)

torek, 1. marec 2005 @ 06:25 CET

Duhovščina, država in kmetovalci sledijo misli padca: ubiti ali dati ubiti vse, kar se ne ujema z njihovim konceptom

Dejansko lahko pridemo do spoznanja, da vsa nesreča prihaja od duhovščine. V njenih rokah je, da državno oblast duši ali ji da svobodo – odvisno od tega, ali je to cerkveni instituciji v dobro ali ne. Tako je uspela, da na državo lahko vpliva, kakor se ji ljubi. Na ta način je duhovščina državo potegnila za sabo in temu primerno deluje na podložnike, na cerkvene vernike.
Cerkvena ne-sreča npr. ukazuje, naj živali obrav- navamo kot brezdušna bitja, kot brezpravne, podvržene brutalni cerkveni veri, ki pravi, naj jih ubijemo ali jih tako dolgo redimo v živalskem getu, dokler niso zreli za zakol, da bi jih nato mrhovini podvrženi cerkveni verniki použili.

Hierarhično razmišljanje, ki izhaja iz duhovščine, vsebuje na koncu kot zadnjo postajo, kot končno točko, vedno smrt. Iz tega je jasno razvidno, kaj je v ozadju: misel padca, ki ima za cilj razkrojiti vsako življenjsko obliko in iz preoblikovane energije - kajti nobena energija se ne izgubi - narediti novo predstvariteljsko energijo. Model, razkrojiti vse, kar je Večni ustvaril, je hierarhično razčlenjen po stopnjah in vedno vodi k ubijanju.
Misel padca, demonska volja padca, je ne-duh, ki je vel v vseh časih na področjih vplivanja, oblasti in vladavine vsakokratnih farizejev in pismoukov. Jezus iz Nazareta je naslovil na farizeje Svojega časa nadvse razločne, jasne in nedvoumne besede, ki jih še resnične, očitno „neolepšane“, najdemo v današnji Bibliji pri Mateju v 23. poglavju. Med drugim je Jezus rekel:
„Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivice.
Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pra- vičnih in govorite: če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov. Tako spri- čujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le do- polnite mero svojih oče- tov! Kače, gadja zalega, kako boste ubežali pek- lenski pogubi?“

Tako nam cerkvene institucije s svojim Sve- tim pismom, Biblijo – z „resnično Božjo besedo“, s knjigami, „ki zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico“ in „katerih avtor je Bog“, tako je zapisano v katekizmu - dajejo same dokaz, da njihove cerkve in njihovi funkcionarji ubijejo in dajo ubiti vse, kar ne ustreza njihovemu konceptu.
Prerokov danes sicer ne ubijajo več. Droben vpogled v to, kaj se zgodi preroku v današnjem času in svetu, dobite, dragi prijatelji, npr. na zadnjih 20 straneh Gabrie- linega pisma št. 3. Podrobneje se lahko informirate v knjigi Der Steinadler, ki jo je izdala založba Das Weiße Pferd.

V Svojih naukih Gospod vedno znova dokazuje, da je Cerkev s tem, ko trdi, da vera sama zadostuje, misel padca. Že kot Jezus iz Nazareta je rekel: „Zato je vsak, ki posluša te Moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu ...“
Prav tako je po Mateju posredovano:
„Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor Mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih.“

Kot je že nakazano, je najvišji organ sodišča padca duhovščina, ki je vsesala državo. Druga instanca padca je lobi kmetov, ki ima v svoji vlečki male in velike kmetovalce. Mnogi kmetje so zvesti cerkveni pripadniki, ki so po cerkvenem običaju pohlepni strokovnjaki vsesavanja, sesalniki, ki mislijo samo na svoje prednosti in vse, kar je za njihovo dobro, vsesavajo samo zase. So glavni kolovodje, ko gre za to, da postrelijo živali v gozdovih in na poljih, ki bi lahko škodovale njihovem zakonu absorpcije: „vse samo zame in zame najboljše in največ“.

Mnogi ljudje, deloma nič hudega sluteči potrošniki, so mnenja, da so kmetje aktivni zaščitniki narave, ki se zavzemajo za floro in favno, za gozdove in živali. Pri podrobnejšem opazovanju se lahko prepričamo o nasprotnem. Pogosto so morilci narave in živali. Brez najmanjšega očitka vesti kmet s trosenjem gnoja in gnojnice ter pogubnih kemikalij ubije letno na milijone majhnih živih bitij in mikroorganizmov. Na njihova telesca pada strup, tradicionalno morilsko zlo. Kakšne muke morajo pretrpeti neštete živali, preden umrejo, je brezvestnežem in pohlepnežem vseeno. Ubijajo za „dobro in mastno“ ceno.
Tudi pred drevesi in grmovjem, ki so na robu njihovih njiv in morda mečejo malo sence nanje, se gospodarji ne ustavijo. Ali je drevje in grmovje v soku ali ne, pade kot žrtev kmečkega skopuštva: nekaj sence bi lahko zmanjšalo donos njive.
Kmetje so večinoma pripadniki Cerkve. Cerkveni dostojanstveniki, ki se ob cerkvenih praznikih v okrasju dajo častiti narodu, pri čemer igra Bog le drugorazredno vlogo, so svojim častilcem najslabši vzor. Za svoje kultne praznike dajo prav tako obglavljati drevesa, grmovje in cvetje.
Naslednja vrsta kmetovalcev so pazniki v živalskih getih. Živali imajo zaprte v živalskih getih in jih vzrejajo z na dobiček preračunano, vrsti neprimerno krmo za pitanje, zmeraj z mislijo: žival je blago, ki ga je treba dobro prodati za blagor živalskega kanibalizma. Potrošniku mesa nato ponudijo dele trupla živali, ki je pod paznikovim korobačem trpeče životarila in ji je že od rojstva za vratom tičala smrt - za živalskega kanibala, ki nato zaužije meso zasužnjene in pitane živali.
Grozodejstva se zdijo neskončna, kajti živalskim materam v živalskem getu, ki so prav tako obsojene na smrt, pazniki geta odvzemajo živalske otroke, da bi mleko in vse iz njega pripravljene proizvode ponudili potrošnikom. Živalski otrok, prav tako kot mati, nosi pečat: smrt - za potrošnika, ki z užitkom použije z neizrekljivim trpljenjem obogatene dele trupla in mlečne izdelke.

Naslednja stopnja smrtonosne hierarhije je lovski lobi s svojimi izučenimi ubijalskimi strelci, lovci, ki se imenujejo varstveniki narave.
Vsi, ki zagovarjajo vojne, tudi vojne v gozdovih in na poljih, so zagovorniki smrti. Imajo blagoslov cerkvenih institucij. Vsem, ki ubijajo in vsemu, s čimer se ubija, je Cerkev podeljevala in podeljuje blagoslov, tako tudi lovcem za njihovo krvavo lovsko srečo. Posneti so na cerkveni filmski kolut smrti. Ko zadoni lovski bojni krik, lovski rog, pričnejo lovci vojno proti živalim v gozdovih in na poljih.
Vsak lovec, ki bi mu rekli, da je ubijalski stroj, bi se razjezil nad to oznako. Njegovi argumenti, da je živali treba ubiti, da bi preprečili preveliko populacijo, prihajajo iz vojne retorte, iz katere si ustrezne umetno pridobljene odgovore in napotke jemljejo vsi cerkveni spremljevalci.
Argument, da mora „varstvenik narave“ omejiti število živali, ki smejo po človeški presoji živeti v bivališčih, ki jim jih je določil človek, zveni čudno. Kdo določa življenjski prostor za živali in število živali, ki morajo živeti na tem določenem prostoru? Seveda lovci, ki jim je bila za zgled verjetno duhovščina - ne le, ker se duhovniki, župniki in višji cerkveni dostojanstveniki sami vdajajo lovskemu užitku, temveč tudi glede tega, kako so cerkveni funkcionarji v srednjem veku ravnali z ljudmi, ki niso ustrezali njihovim merilom.

Razen tega je duhovščina od srednjega veka naprej vsajala v zavest ljudi, na katere je vplivala, da živali nimajo nesmrtne duše, da imajo zgolj instinkt - pri čemer redko kdo ve, kaj natančno je instinkt. V leksikonu lahko preberemo znanstveno definicijo „instinkta“. Ali ta ustreza resnici, je težko dokazati, saj se je znanost že tako pogosto zmotila. Cerkvenemu privesku je to vseeno - je pač tako, kot je to oznanila in določila duhovščina. S tem je odpravljeno vsako vprašanje vesti.

Kljub temu za padec značilnemu obnašanju mnogih upam, da ne pihajo vsi v bojeviti lovski rog v veri, da je obrambna vojna proti človeku in vojna proti živalim, proti naravi, da, celo proti materi Zemlji, dovoljena. Cerkveni organ padca jo gotovo dovoljuje - ne pa Jezus, Kristus, knez miru, ki je učil ljubezen, tako ljubezen do bližnjega kot tudi ljubezen do živali, saj so živali človekovi mali bratje in sestre.

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (3.del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050217213848248