Če si služabnik le golega znanja
in nimaš v duši vsaj malo srca,
te puščoba bivanja nenehno preganja,
nisi deležen veselja, le kelih gorja.
Ljubezen plačuješ s svojim razumom.
Ko sežeš v žep, le z glavo, a s srcem ne daš.
Prejemaš ljubezen z golo roko in umom,
izrabiš dobroto in sebe hudiču - denarju prodaš.
Surova sebičnost napaja ti dušo in zlo.
Zakaj ne napolniš si svojo duhovno praznino?
Zadovoljuješ le užitke življenja in slo,
ničevost zlagaš v svojo prazno dušno duplino.
Ko se rokuješ z ljudmi s svojo čvrsto roko,
vedi, da ti marsikdo zavida le slavo in denar,
če more, izpuli ti ga in ti pomaha v slovo,
ze tebe nikomur na tem svetu ni mar.
Ko hotel boš v samoti o sebi resno premišljat
kako z življenjem plitkim postal si neumen,
da iz častihlepja sebe ne vidiš, si ne moreš zamišljat,
kako reven in ubog je ta tvoj prazen volumen.
Ko splašiš in zbegaš črke na belem papirju,
da jih sam ne znaš več čitljivo prebrati,
postajaš v vedenju podoben ptici netopirju,
ki ne vidi in se mu svetlobe ni treba več bati.
Ko boš zmeden skopuh, še koga ogovoril,
pomisli na kakšno dobrodelno spodbudo,
da boš človeka vredno življenje proslavil,
dobro naredi, pa ne z veliko zamudo.
Po vrveh te bodo spuščali. Sledil bo pokop.
Za sebe bogatina priredil boš bučno zabavo
in zavist bo obračunala, ti sama pripravila grob.
Prav zares, ne za šalo norčavo in stavo.
Naredi že konec bedi in sovražnemu bivanju,
očisti si svojo črno in zanemarjeno vest,
saj vidiš, da bedno živiš in že hropiš v dihanju,
brez moči si ostal, pesti te le tvoja bolest.
Če si služabnik le golega znanja
