Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004073110054793

Mihael in zmaj četrtek, 5. avgust 2004 @ 05:05 CEST Uporabnik: aurigo Ker je na Pozitivkah očitno zelo aktualna tema arhangela Mihaela, se objavlja poglavje Iz zgodovine Mihaelovih svetišč, iz Rosenbergove knjige Mihael in zmaj. Ob tem se bi zahvalil teti J. za prevod. Iz zgodovine Mihaelovih svetišč S tem ko je pojasnjen smisel poganskega čaščenja votlin in krščanske kultne votline, lahko zdaj razkrijemo tudi duhovno ozadje Mihaelove votline na Monte Garganu in njen kult. To zgodnje angelovo prasvetišče je bilo stoletja – zlasti v zadnjem stoletju pred Kristusovim prihodom – kultni kraj božjih moči, še preden ga je Mihaelovo mogočno pojavljanje posvetilo kot svetišče troedinega Boga. To pa pomeni: ta votlina je bila, odkar je obstajala, fizikalno – metafizični center moči, za katerega jo je Bog izbral ob stvarjenju sveta. Kajti samo tak kraj, o čemur nas uči izkušnja, - privlači kot cvet čebele - , je kraj moči, ki izvira iz vesolja; samo tak kraj kadarkoli zasedejo bogovi. Bogove je treba pojmovati kot resničnost, četudi posebne vrste. S takšnim nazorom smo v popolnem soglasju s Pentatevhom (petero Mojzesovih knjig iz Stare zaveze), ki jemlje bogove povsem resno in se hkrati s svojim čaščenjem strastno bori z nevarnimi protibožjimi močmi. Tam se nikakor ne pojavljajo le kot prividi ali – moderno izraženo – kot fizikalne projekcije. Veliko bolj jih je treba razumeti kot iskre centralnega božjega ognja, katere je angelov padec raztrosil po stvarstvu, kot moči duhovnega kraljestva, ki so se sesedale pri tem v teku svoje »zgodovine« izgubljale svojo povezanost s prasilo, ki jih je ustvarila. Toda prav zaradi svojega izvora so ohranile določen svetloben značaj. Ker pa na to nikakor niso same vplivale, ostajajo kljub svoji moči v stalni odvisnosti od luči, iz katere so nekdaj – v pračasih – tako rekoč »brizgnile« kot iskre. Ker pa so bogovi učinkoviti dejavniki, ki spadajo v duhovno sfero narave, jo nikakor ne morejo osvoboditi od zakona usode in jo odrešiti. Tudi zanje velja navsezadnje Kristusova beseda: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Hkrati se zdi, da je zakon usode za bogove tak: Čim »starejši« postajajo, čim bolj se zaradi svoje lastne moči oddaljujejo od božanskega praognja, iz katerega so izšli v začetku stvarjenja, tem bolj ugaša luč, ki jim je bila podarjena. Čim močneje izžarevajo v tem »vmesnem času«, čim bolj se zdi, da kot zvezda prekašajo sončno praluč, tem bolj se približujejo svojemu »propadu«. Zato je nujno ob Kristusovem prihodu na Zemljo, pri pojavu Luči sveta, ki je zasijala najprej v votlini rojstva, morala ugasniti svetlobna moč bogov – nič drugače – kot pri sončnem vzhodu zvezde čedalje bolje ugašajo. Njihova prvotna iskra se je vrnila k praluči, prihajajoči iz Kristusa. To odrešenjsko Kristusovo delo, zbiranje svetlobnih isker, se nikakor ni končalo v zgodnji dobi cerkve. Proces zbiranja luči se nezadržno nadaljuje. Če je to v antiki prizadelo zlasti bogove prednje Azije in Evrope, so to zdaj bolj bogovi zaostalih področij Azije, ki izgubljajo svoj svetlobni značaj in s tem tudi svojo moč. To pa pomeni; da se bogovi Azije iz mogočnih sil in pojav, ki seveda zaradi svoje številčnosti drug drugega omejujejo, zaradi česar nikoli ni bilo vsemogočnih bogov in jih tudi ne more biti,- to torej pomeni, da se spreminjajo le v miselne tvorbe in krepostne alegorije ter v duševne božje podobe. Taka spiritualizacija bogov je bila in je tudi še danes predzadnja stopnja njihove »smrti«. Podobno kot danes je zaradi prosvetljenosti in abstrakcije že nekdaj potekalo izumiranje bogov v Aziji in Evropi: V tistem času antične »reformacije«, v »mesijanski dobi« 6. stoletja pred Kristusovem prihodom, ko so bogovi že izgubljali svojo povezanost z ljudstvom in Zemljo, medtem ko so se spreminjali iz nekaj posebnega v nekaj običajnega, takrat so postali etična načela. Ko pa so že ob stvarjenju sveta zasedli zemeljske postaje moči (in kozmosa), ki jim jih je Stvarnik namenil, njegove posebna kraje moči na neki način »kolonizirali« Zemljo, so se polastili tudi svete votline na Monte Garganu – kot kultnega kraja. Zato so v njej – preden jo je Veliki angel, kot je bilo »v začetku predvideno«, zopet osvojil za Boga kot posvečen kraj in kraj milosti – neznano dolgo častili bogove in božanske heroje. Ravno to kaže na to, da je bila Mihaelova votlina že od začetka sveta – in je še danes –posvečen kraj, izbran za to, da bi iz nje prihajala božja milost. Kajti bogovi in heroji, ki so delovali v Monte Garganu, so samo čuvali prostor za prihajajočega Gospodarja sveta. Da pa so pobožni pogani že od nekdaj spoznali božansko moč in »učinek« takih mogočnih in izbranih krajev, je odvisno pač od sposobnosti njihovega duševnega čutenja, od njihovega »naravnega videnja«, ki so ju kristjani Novega veka čedalje bolj izgubljali. Neko Strabonovo poročilo govori o tem, da se je nekoč v votlini nahajalo preročišče jasnovidca Kalhasa, znanega iz Odiseje, ki so ga po smrti po božje častili. Poleg tega svetišča naj bi stal Heroon Podalizija ob vznožju gorovja Gargano v pokrajini Siponto. Kot poroča Rohde, so prihajali ljudje sem ležat na kože črnih ovnov, ubitih za žrtvovanjem da bi se pogreznili v zdravilni sen in da bi od kultnega heroja v tem svetišču izprosili spoznanja in odkritja zdravilnih sredstev, za človeka in žival. Prav tako so ozdraveli, če so se poškropili z vodo iz reke, ki je tekla mimo svetišča, - kar prav tako spominja na ritual v Chroni kot tudi Gargantski votlini. Sprememba poganske kultne votline Gargano v krščansko svetišče je bila možna šele tedaj, ko je s Kristusovim prihodom moč bogov ob koncu pozne antike in začetku srednjega veka pojemala. Tudi škof iz Siponta je bil kot Kristusov in cerkveni služabnik udeležen pri temu procesu. Šele koga je Mihael za to pooblastil, posvetil in blagoslovil, je lahko odvzel moč bogovom, uzurpatorjem svetih krajev. Tako je z Mihaelovo pojavitvijo na italijanskih tleh napočil dokončni in neustavljivi propada vseh še preživelih poganskih svetišč in njihovih kultov. Neki odlok papeža Gelasija – tistega na katerega se je obrnil škof iz Siponta po nasvet v zvezi z Mihaelovim prikazovanji – je v zvez s tem simptomatičnega pomena. Papež je namreč odredil, naj se praznovanje Junone Lupercalije, (pri čemur je igrala vlogo tudi neka votlina), ki je bila nekdaj tako pomembna za poganski Rim, zamenja s praznikom Luči Marijinega očiščevanja, datiranem v evangeliju na isti dan. Istočasno so Dianin tempelj v Sipontu spremenili v Marijino svetišče. Nekako 3. stoletje po ustanovitvi Mihaelovega svetišča na Monte Garganu je sv. Benedikt – potem ko je zapustil votlino Subiaco, na Monte Cassinu, ki leži nekako na isti višini kot Monte Gargano na zahodni strani polotoka, - zgradil samostan na kraju nekdanjega Jupitrovega in Apolonovega templja. Dodana mu je bila Mihaelova kapela s stolpom – po nordijskem načinu gradnje. Iz obeh teh centrov na vzhodu in zahodu polotoka prihajajo temeljni impulzi za omiko Zahoda; zaznamovano s krščansko moralo: Mihaelovi impulzi krščanstva, ki oblikujejo svet. Pozornost vzbuja naraščajoča misijonska moč v 5. in 6. stoletju. Naravnost zdi se, kot da bi jo val moči, nov impulz iz duhovnega sveta vzpodbudil, da premaga ostanke poganstva. Če lahko gledamo na vse bistvene dogodke tistega časa hkrati, potem kmalu uvidimo, da je ta povečana moč izžarevanja tedanje cerkve izhajala iz njenega zaščitnika Mihaela, udi se, kot da izhaja vzpodbuda za ta odločni prvi sunek prav iz angelovega pojavljanja na Monte Garganu. Mihaelovi votline je sledila cela množica filiacij, ki so se v teku dveh stoletij kot duhovne postaje moči, prekrile vso Evropo. Samo nekaj teh svetišč je omenjenih kot primer , vse pa po obliki spominjajo na naravno ali umetno votlino – tudi kot kripte (grobnice pod oltarnim prostorom romanskih cerkva), nad katerimi so bile zgrajene cerkve. Mihaelove kapele s stolpi so nastale v Nemčiji, Avstriji in severni Franciji šele kasneje. Tako poroča menih Bernhart o Mihaelovem svetišču v neki votlini na Monte Gauru nad Sorentom, iz katere je tekel čudodelni vir. V Abruzzih se še danes nahaja 7 votlin, ki so bile v 6. in 7. stoletju posvečene sv. Mihaelu, najslavnejša med njimi je blizu Civitalle del Tronto. V Sabini na Monte Tancie je bila v 7. st. posvečena še ena Mihaelova votlina, ki je bila prej pogansko preročišče. Njena kultna legenda je podobna montgarganski in spomin nanjo slavijo prav tako 8. maja. Neka prav posebna »Mihaelova votlina« se nahaja pri nekdanjem etruščanskem mestu Sutra, 50 km severno od Rima. Vzdolž deželne ceste je iz strmih lehnjakov skal izdolbena množica etruščanskih grobov. Največji od njih je zdaj Marijino svetišče Madonna del Porto, naša ljuba gospa dobrega rojstva. Tja romajo žene, da bi si izprosile srečen porod. Ozek vhod vodi v predprostor iz katerega spet pelje majhen vhod, vsekan v skalo, v baziliko s tremi cerkvenimi ladjami, podprto s stebri. (Poleg glavne sta tudi 2 stranski ladji.) Tam so nekoč na kamnitih klopeh vzdolž stebrov počivali pokojni umrli Etruščani. Tako je iz podzemeljske mrtvaške dvorane nastalo svetišče rojstva. O tem, kako se je to lahko zgodilo, priča freska nad notranjim vhodom, ki predstavlja legendo z Mont Sant 'Angela. Lastnik črede pravkar s puščico strelja proti biku, - medtem ko pa je že sam zadet od puščice – nad njim pa se prikaže Veliki angel, romarji pa se vzpenjajo proti svetišču. Na stropu v notranjosti svetišča je v nadnaravni velikosti naslikana Mihaelova postava – mi pa se torej nahajamo v Mihaelovi votlini, v kateri je možno izprositi ne samo rojstvo na ta svet, ampak ponovno srečno rojstvo v večno življenje. V južni Franciji pri Vidaubanu, nedaleč od La Ste Baume, votline, kjer se je Mihael prikazal Mariji Magdaleni, se nahaja globka razpoka, iz katere podobno kot vode iz Chonae – pada skozi votle skale lehnjaka, ki so pdobne apnenačastim, v kaskadah pada reka Argens. Tam je zelo stara, sv. Mihaelu posvečena podzemna votlina, imenovana St. Michel – sous – terre. Blizu Barcelone leži nekdanji benediktanski samostan St. Miguel de Fay, značilno in namerno zgrajen prav tako med votlinami s kapniki in slapovi. Mihaelov kult je segal nekoč prav do Norveške. Tako se nahaja v Telemarkenu (Telemarku), na desnem bregu Nordsjő-ja, 32 metrov nad vodo tako imenovana St. Mikaelshule, ki je pred reformacijo služila Mihaelovemu kultu. Tudi tu na severu je tipično Mihaelovo svetišče votlina na gori in nad vodo. V zvezi s sv. Mihaelom kot – voditeljem človeških duš – je ime romanske cerkve St. Michel – Mont – Mercure na drugi najvišji gori v Vendeji. Merkurja (Hermesa) je, kot je bilo že ugotovljeno, treba dojemati kot eno od Mihaelovih »mask«. Dokaz za to je svetišče St. Michel – Mont Mercure zaradi povezanosti imen Mihael in Merkur. Take povezave so znane že iz pozne antike. Iz tistega časa so se ohranile kot dragocenost, ki predstavlja boga Merkurja z vsemi njegovimi insignijami (čelada in čevlji s krilci, palica v obliki kače in z dodatkom Mihaelovega imena.) Tudi v Kartagini najdeni kipec kaže na to povezavo. Za kristjana v pozni antiki pa Mihael ni bil le Merkurjev naslednik ali krščanski nadomestek zanj. Zdi se, da so se takratni kristjani vseskozi zavedali, da Mihael predstavlja neminljivo substanco božjega sina Merkurja in da je bil Merkur le lupina za Mihaela. Že ob koncu 15. stoletja se je Mihael izpričal na nekem otočku pred Cornvallsko obalo, na zdajšnjem St. Michael Mount, ki je po obliki in svoji zgodovini tako zelo podoben Mont. St. Michelu v Normandiji (slika 15). V 16. stoletju se je Mihaelov kult pojavil na Irskem. Irski benediktanski menihi so bili tisti, ki so - najpomembnejše svetišče severa Mont st. Michel, na nastanek katerega je neposredno vplival Veliki angel – spremenili v samostan. Kajti prav sv. Mihael je bil povod, da se je okoli l. 708 ustanovilo njegovo nordijsko centralno svetišče na nekem ozjkem rtiču podaljška Normandije, na »Mons tumbi«, ki se je zaradi poplave tik pred tem spremenil v otok. Legenda in zgodovina o njegovem nastanku kažeta na nenavadno podobnost z Monte Garganom. Tudi tu gre za skalno votlino nad morjem in za zdravilen vir, ki prihaja iz votline. Ime griča – Mons tumba – navaja k sklepanju, da je šlo za neko druidsko svetišče. (Druidi so bili keltski svečeniki v Galiji in Britaniji.) Toda Mihael ima rad grobišča, zlasti tista, na gorskih pobočjih, ker so le-ta vhodi v podzemlja, ki jih čuva voditelj duš Mihael. Novo svetišče so za sv. Mihaela zavestno uredili po vzgledu zahodnega materinskega svetišča: po vzoru garganske votline, ki je imela obliko kripte. Da bi to novo svetišče Velikega angela oblikovali natančno po arhetipu izvirnika iz Monte Gargana, so od tam izprosili relikvije, kos skale na kateri je angel pustil odtis svoje noge in kos škrlatnega oltarnega prta., ki ga je zasnoval Mihael. Tudi beli Mihaelov bik igra pri tem podobno vlogo kot na Monte Garganu. Od Mihaela najavljen, kaže kraj in z odtisi svojih nog obseg svetišča – kot tudi kraj – ki so ga izkopali na otoku in brez katerega ni nobenega Mihaelovega svetišča sredi mnogih karizem . Že na dan posvetitve so se zgodili prvi čudeži, ki se jim je potem v teku stoletij pridružila neskončna veriga. Tega dne se je namreč morje med svetim dejanjem in po njem med obalo in otokom dvakrat umaknilo in tako omogočilo – kot nekdaj Rdeče morje Judom – hoditi preko morskega dna. Pri tem se je dogodilo, da je pri vračanju na celino prihajajoči val presenetil neko nosečnico in jo odrezal od kopnega. Ker pa je goreče prosila sv. Mihaela za pomoč, se je morje umaknilo z njegovo pomočjo, tako da sta bila žena in dete rešena. Ta legenda nehote spominja na neko drugo rešitev neke matere z otrokom »iz vodne stiske«, ki je svetovnega pomena: na rešitev Device luči – v apokalipsi – pred ognjeno rdečim satanovim zmajem. V celem tisočletju je iz te posvečene votline, ob kateri so na prehodu v tisočletja zgradili benediktanski samostan, prihajal cel val blagoslova. V teku stoletij so skalno svetišče spremenili v pravi božji grad nepopisne lepote in moči. Romarji iz cele Evrope – ne samo iz Francije – je privlačila ta sveta gora. Med njimi so bili zlasti otroci iz mnogih dežel, predvsem pa nemški otroci, ki jih je nenavadno privlačila sveta Mihaelova gora sredi morja. Ta val nemških otrok je pljusknil trikrat k gori sv. Mihaela. Dom Huynes poroča v svoji zgodovini opatije St. Michel takole: Leta 1333 se je zgodilo nekaj čudovitega; neizmerna množica otrok, imenovanih pastirčki, je priromala v to cerkev iz različnih dežel. Mnogi izmed njih so trdili, da so slišali nebeške glasove, ki so vsakomur govorili: »Pojdi k sveti Mihaelovi gori!« In takoj so ubogali in se gnani od vroče želje odpravili proti tej gori, ne da bi se prej od kogarkoli poslovili in zapustili svoje črede na pašnikih. Tudi poznejša otroška romanja nosijo pečat tega silovitega Mihaelovega impulza. Očitno Mihael potrebuje pastirčke, da bi s pomočjo njihovih še nepokvarjenih duš s svojo zdravilno, preoblikovalno in urejevalno močjo vplival na svet, ki se nahaja na vrhu samouničenja in naslovitve na Luciferja. Še celo ob koncu 15. stoletja se ta zlasti otroška romanja množično nadaljujejo. Zdi se, kot da bi hotel Mihael mobilizirati poslednje rezerve krščanstva, da bi zadržal grozeči propad Cerkve in države, strašno uničenje duhovnega in političnega telesa Zahoda (čigar strahotni posledici sta bili obe svetovni vojni) in zajeziti poplavo integralnega humanizma.Pa tudi žrtveni otroški pohod ni zmogel zaustaviti velike nesreče. Kronika mesta Kölna (Koelhoffische Chronik) poroča o velikem otroškem romanju, ki se je začelo v letu 1455 in trajalo dve leti. Otroci, ki so se ga udeleževali, so bili stari od 8 do 12 let in so prihajali iz različnih nemških mest in vasi, pa tudi iz Belgije in drugih dežel. Pred procesijo so nosili prapore s podobo sv. Mihaela. »Bilo je žalostno gledati te otroke, ki so navkljub volji svojih staršev in brez "fičnika" v žepu zapuščali svoje domove.« Bili pa so dobrega zdravja in ljudje so jim ves čas potovanja dajali jesti in piti. Ko so prispeli na Mont st. Michel, so svoje zastave posvetili nadangelu. Že leta 1457 pa se je k sveti gori začel nov val otroških romanj iz Nemčije. O tem poroča kronika Eickharta, zdravnika iz Weissenburga v Alzaciji. 28. decembra se je med potjo na Mont st. Michel ustavilo v Weissenburgu 120 otrok, katerim so postregli v mestni hiši. Otrok pa je prihajalo vedno več – do novega leta 1458 je šlo skozi ta kraj 1117 otrok v starosti od 11 do 18 let. Prihajali so iz različnih nemških mest, pri čemur so starejši vodili mlajše. Čeprav je pritiskal strupen mraz, jih ni bilo mogoče pripraviti, da bi se vrnili, pa najsi je bilo to ljubo očetu in materi. Zadnje otroško romanje o kateremu obstajajo dokumenti, je prišlo predvsem iz Schwabish Halla, mesta ki je bilo podobno kot Monte Sant'Angelo zgrajeno okoli starega Mihaelovega svetišča. Tam so svoje potovanje k svetemu Mihaelu sestopili otroci, ki jih je vodil njihov učitelj. Egon Tridell piše v svoji Kulturni zgodovini Novega veka o tem dogajanju kot o simptomu nekega inkubacijskega časa, ki je uvajal Novi vek s kugo, pohodi menihov bičarjev, ki so se bičali, zažiganjem čarovnic, Vidovim plesom, hkrati pa z razplamtevanjem nekega vznemirljivega kulta Kristusove Magne mater svete Ane : s tem povezan pomembni Križev pohod otrok Schwabicsh Halla, ki ga je prevzelo nenadno religiozno vznemirjanje, da so začeli svoje romanje v Normandijo v čast nadangela Mihaela. Vznemirjanje je bilo tolikšno, da so tisti otroci, ki so jih s silo zadržali, težko zboleli, delno se jim je omračil um. Pesem otrok, ki so romali k Mont st. Michelu, hranijo v rokopisni obliki v biblioteki v Lübecku. Trdo nemško izgovorjavo imena Mihael s katerim se začenja vsak verz, so najprej otroci, nato še ostali Nemci zamenjali z imenom »Michel«. Odtlej se govori o nemškem »Michelu«. Romarska otroška pesem s v svoji ganljivi mešanici med hrepenenjem po nebesih in zemeljsko stisko glasi takole: Sveti Mihael, ki je ležal in spal, Dokler ga ni božji glas trikrat poklical: zbudi se, zbudi se, zbudi se, Mihael, Potolaži svoje otroke s svojo voljo. Kyrie eleison . Ljubi gospod Mihael, kaj si imel v mislih, ko si postavil goro v divje morje. Torej goro v morje? Kyrie eleison. Sveti Mihael je dober, Hoče nam milost izkazati. To ukazuje božji glas. Bili smo tako veseli. Plemenita Marija, pomagaj nam, Da pridemo k tebi. Po tem koprni naše srce. Kyrie eleison. Gospod sveti Mihael, stoj nam ob strani, Kadar bomo umirali. Reši nas vseh grehov In ne dovoli, da se pogubimo. Varuj nas pred hudičem, Prečista božja dekla Marija. Pomagaj nam sredi ljube množice angelov In peli bomo Aleluja. Aleluja prepevamo na čast Dobremu gospodu svetemu Mihaelu, Da bi nam izkazal milost nebeškega prestola. Ljubi gospod sveti Mihael, Kaj delaš v tuji deželi med oholimi Galci? Ti nas odirajo. Naš rdeči denar menjavajo v svojega bakrenega. Zdaj prepevamo: Alman Kuck, Kuck, Nikoli naklonjen Nemcem. Kyrie eleison. aurigo Komentarji (1) www.pozitivke.net