Mojster Jaka je srečal svojega učenca, ki je sedel na kamnu ob cesti. Opoldanska svetloba je navpično svetila nanj. Mojster se je ustavil na križpotju in vprašal vidno utrujenega učenca: "Kateri nauk ti je velel, da prav zdaj, ob tej uri sediš prav tukaj?"
Učenec je mojstru odgovoril:"Mojster, kako naj vam povem prav to, kar zdajle mislim ta trenutek? Ko bo nastopil naslednji trenutek za odgovor, vam bom govoril drugače, ker bom drugače videl stvari. Naukov pa je vedno več, da bi jih razumel in uporabljal."
Mojster nato učencu reče: "No, pa povej mi kakšne naj bodo stvari, ki si jih želiš videti?"
Učenec odgovori: "Moje srce je polno upov in želim si, da bi se mi vsi upi spolnili, da bi videl stvari kakršne si jih želim videti."
Mojster Jaka ne odneha in sprašuje naprej učenca: "Kdaj pa misliš, da te bo polnost tvojih želja ločila od praznine tega trenutka, ko še nisi to, kar si želiš biti, da bi videl stvari takšne, kakršne si jih želiš videti."
"Jaz hrepenečih stvari ne morem videti", odgovori učenec. Še ne vem, kajti On ima krono stvarstva v svoji posesti in ukazuje kako naj se stvari dogodijo, kakšne naj bodo in kdaj bo nastopila svetloba ali tema. On je zaukazal, da mi je jutro umilo oči ob točno določeni uri, kdaj naj spregledam in kdaj naj se usedem na ta kamen, na tem križpotju. Zaukazal bo kdaj se bo nebesna luč nagnila in kdaj bova jaz in moja senca nadaljevala pot. Določil je moje moči in kdaj bom zmogel nadaljevati svojo pot. Določil je tudi kdaj me bo sončna svetloba posedla na naslednji obcestni kamen in da se moram naučiti sprejemati vase njen navpičen dež in čakati na odgovore."
Mojster Jaka reče učencu: "Ti si utrujen. Zapel ti bom uspavanko in ti se uleži v travo in v senci zaspi. Jaz te bom varoval. Ko bo veter zapel v zeleno tihoto svojo pesem, te bom prebudil."
Učenec je zadremal. Tedaj ga prebudijo velike deževne kaplje, ki so se spremenile v neurje. Mojster Jaka in učenec sta bila premočena do kosti. Tedaj je učenec rekel mojstru: "Imeli ste dober namen, da bi oddremal in se spočil, vendar On, ki ima krono stvarstva v svoji posesti je zaukazal naj dežuje in naj se jaz prebudim."
Po dežju se je visoko zgoraj na nebu pokazala mavrica, naslonjena na visoke gore in obronke sončnega zatona.
Učenec nagovori mojstra Jako in mu reče: "Vidite, jaz na svoji poti ne potrebujem več ne očeta in ne matere in tudi vas ne. Pojdite dalje! On je zaukazal, da pride noč in jaz se želim spočiti in nadaljevati svojo pot ter videti stvari, kakršne si jih želim videti in da bi postal to, kar si želim biti."
Modrec Jaka reče učencu:"Vse kar boš spoznal v meni, te lahko vodi k razumevanju sebe."
Učenec se je poglobil v razmišljanje in je hotel dognati, kaj tiči za mojstrovimi besedami. Kaj lahko mojster izpolni, kar On
zgoraj ne more. Kaj ga lahko nauči, kar še ne ve. Premamila ga je budnost in učenec ni hotel odvrniti niti enega pogleda več od mojstra. Nato je mojster Jaka celo noč govoril, dokler ni vznikla jutranja zora. Učenec ga je pozorno poslušal. Tedaj je mojster Jaka vzel iz popotne torbe krušne drobtinice in začel krmiti ptiče. Učencu je mojster dal kos kruha. "Nikamor ne moreva kreniti, dokler ne poješ kosa kruha in se okrepiš", je pridal mojster.
Tedaj je učenec razumel, da mu je mojster dal ljubezen po Njegovi volji.
Rastoče razumevanje mladega učenca za mojstrova dejanja je ustvarilo v njem zaupanje, da je dobrohotnemu človeku odtlej naprej verjel. Dokaza svojega nauka mojster ni vsiljeval z veličino svojih besed, temveč z dejanjem dobrote in ljubezni.
Mojster Jaka je srečal svojega učenca, ki je sedel na kamnu ob cesti. Opoldanska svetloba je navpično svetila nanj. Mojster se je ustavil na križpotju in vprašal vidno utrujenega učenca: "Kateri nauk ti je velel, da prav zdaj, ob tej uri sediš prav tukaj?"
