Kristusov pasijon

sobota, 26. junij 2004 @ 06:55 CEST

Balaam the Lame (i.e Jezus) je bil star 33 let, ko ga je Pintias the Robber (i.e. Pontius Pilate) ubil… Pravijo, da je bila njegova mati potomka princes in vladarjev, vendar oženjena s tesarjem. (Lexion Talmudicum, sub »Abarnabel« and Talmud Babli Sanhedrin 106b, 43, 51a)
King Jesus, Robert Graves

Po 2000 letih naj bi spektakularno napovedani film Kristusov pasijon prinesel dejanski uvid v njegovo življenje. V zadnje trenutke pred smrtjo. Ali ga bo, ali ga je? Ali pa le prinaša le mastne zaslužke vsem, ki so vključeni v njegovo izdelavo, pripravo, vse do distribucije filma. Kakor so od njegove podobe od 10. stoletja, ali še prej, služili krošnjarji, prodajalci podob, odpustkarji grehov, da o ostalih ne govorimo.

Začetne iskre kritike, ki so se kresale ob tem filmu, posebej ob »vidni« krivdi Judov, so bile do sedaj plehke. Ali ima film še kaj za povedati v tem tri tisočletju, ko se več ne ve, ne od kod ne kam gre pot človeštva. Ob tem se resnično lahko vprašamo, kaj ima človeštvo od tako imenovanega Jezusa Kristusa sedaj. Danes. Kako naj ga gledamo, kako naj gledamo njegovo trpljenje, sedaj v dobi hedonizma? Posebej če vzamemo v zakup dejstvo, da se je v teh 2000 letih pod njegovim imenom umiralo ali žrtvovalo, a prav tako tudi ubijalo, morilo. Ob teh kontraverznosti stoletij ter ob ogledu filma, se človeku v glavo pripelje misel, ali ni Kristus samo fikcija za navadno rajo?

Določeni kadri film a naredijo precejšen vtis, ob dvomu, da človeštvo še sedaj natančno ne ve, kateri so pravi nepotvorjeni evangeliji ali kaj naj bi se dejansko zgodilo v njegovem življenju. Uradna cerkvena zgodovina je izbrisala mnogo vsebine, priredila zapisano in nanesla še kaj dodatnega v njih. Film je potrebno zato gledati kot na nedodelano fikcijo o 12 urah trpljenja.

Vseeno eden od kadrov ostane globoko v spominu gledalca in pri kateremu se prične človek spraševati o njegovem pomenu. Ali je imel na režiserja ali pisca scenarija vpliv romana Evangelij po Pilatu? V tem književnem delu je prav to ponazorjeno, kjer Jezus kot mizar - rokodelec, sam živi z materjo. Recimo do 33 leta. Magično število. In če gledamo na Jezusa iz današnjega zornega kota sodobne družbe, ga lahko označimo za maminega sinčka. Sinčka, ki se še vedno drži maminega krila. Ni poročen, na določen način sicer skrbi za mater (v času duha družbe), in je na nekakšen način vezan na njo. Feministke bi zaključile zgodbo z: »Primer italijanskih sinčkov - mammonov.« Potem pa nenadoma, kar iz filma tudi ni razvidno, čeprav se vrača film v njegovo mladost, kdaj in zakaj, naj bi mu Bog začel sporočati resnico od tega zemeljskega in tistega sveta. Zakaj naj bi bil odbran?

Drugi prizor, ki se usede, je čas ob samem križanju. Ko Satan - gledalec, v svojem naročju drži otroka. Obraz otroka je po fizionomiji podoben obrazu Poncija Pilata. Ali gre samo za naključno metaforo avtorjev filma? Kaj je želel povedati režiser s tem otroško Pilatovskim obrazom? Ali to, da bomo po svojem nedolžnem otroštvu postali na nek način sami Ponciji Pilati. Zaradi (ohranjanja) oblasti, da ne bomo dali križati dušo? Zaradi oblasti, položaja, da bi preprečili nemire, ki bi se lahko zgodili. Izgovor zaradi izgovora. Ko si Poncij Pilat umije roke ob obsodbi, je kakor potisnjena nojeva glava v pesek. Kakor, da resnično ni nič na njegovih rokah. Nobena kapljica krvi. Krivde. Ob zgodovinski zgodbi, ko Pilat ponudbi judovskemu ljudstvu Kristusa za zamenjavo, namesto usmrtitve Barabe – večkratnega morilca, a nahujskano ljudstvo vseeno zahteva in želi smrt Kristusa, režiser s tem kadrom nezavedno zadane dvakratno dvoličnost človeške družbe. Poseže na področje, kako funkcionira čredno človeštvo ali vsakdanja družba.

V tem kadru je zapisano nemogoče: »Na koncu bo obsojen tisti, ki bo pokazal na krivca, ki krade. In ne bo obsojen tisti, ki dejansko krade v družbi!« V tem delu film prikaže kako funkcionira človeška družba v smislu kruha in iger. Edino resnično dejansko sporočilo filma, ki ustreza dogodkom. Po Gravesu naj bi bila dva razloga, za križanje, prvi bil je iz Davidovega rodu, torej uradno bi mu pripadal prestol, ki ga je v tistem času zasedel Herod. Drugi razlog za križanje je bila zamera svečenikov, ko je iz tempeljskega dvorišča izgnal menjalce denarja in prodajalce golobov. Z besedami: »Ne postavljajte mi tega, na očetovem svetišču.« Vse ostalo v filmu je lahko bilo. V tem primeru lahko najdemo eno veliko povezavo delitve oblasti med svečeništvom in kraljevanjem izbranega ljudstva, ko je ljudstvo hotelo imeti v Izraelu še kralja. Tedanji prerok jim ga je izbral z božjo pomočjo. Izbran je bil Savel. Tisti Savel, ki je potem preganjal Davida. Od trpljenja, bičanja, nošenja križa, vse do samega križanja.

Ob vsem tistemu prikazanemu trpljenju, pa film pušča nedorečene stvari. Spogleduje se in povzema »uradno rimsko krščansko marteriološko ideologijo« v vseh elementih! Gledalec, se lahko resnično vpraša, zakaj naj bi nekdo, ki je proti Jezusovi smrti, kakor je Poncij dovolil, da ga tako trpinčijo in mu nabijejo trnovo krono? Tu več ne obstaja logike.

Je človek po takšnem bičanju, kot ga prikazuje film, lahko sploh nosil križ? Ali gre za filmsko pretiravanje ali pa ni bilo tako? In samo križanje. Ob mučeništvu Kristusa se vedno znova lahko vprašamo, le zakaj se je on zapisal v takšnem smislu - pomenu, v človeško zgodovino? Ali ni bilo prav tako – veliko število mučencev pred njim – kakor tudi za njim. Tudi določeni krščanski svetniki. 6000 križanih ob Apijski cesti, po Spartakovemu uporu. Včasih se zazdi, da je Jezus Kristus eden najbolje izvoženih produktov židovstva, seveda če izvzamemo banke in obresti.

Upravičeno se lahko vprašamo, zakaj je uspelo Kristusu povzdigniti v človeški družbi trpljenje? Je to res velika uspela družbena manipulacija tedanje oblasti? Ali pa moramo to razumeti, kot »duhovne« skoke človeštva ali razvoja določene zahodne civilizacije? TRPETI, z velikimi zapisanimi črkami. In nadzirati. Bolj ko človek namerno ali nenamerno naleti na ta povzdignjeni Jezusov lik, se lahko sprašuje, kaj je bilo res, je sploh obstajal in komu verjeti?

Ali kakor je zapisala oseba v neki pesmi, nekako tako: Kakšna je to žalostna vera, vsepovsod, na vsakem razpotju, ti sledi ta slečeni, ta okrvavljeni, ta na križu pribiti mož.

Krščanstvo je od svojega začetka institucionalizacijsko razvilo vrsto mehanizmov, s katerimi je nadzorovalo svoje ovčice skozi stoletja. Prevzelo veliko, mnogo stvari iz drugih religij. Ko ga od blizu spoznaš, mu vidiš v obraz, vidiš koliko je posnetega.

Za Jezusovo mater Marijo je sprva potekal diskurz o njegovem - njenem brezmadežnem spočetju. Kult Marije se razmnoži in razširi dodobra šele po 11. stoletju. Šele od takrat je nekako postavljena nad druge svetnike. In skozi čas, vse do danes vse bolj pridobiva na veljavi. V tem obdobju se pojavi tudi kult svetnika svetega Jurija. V svoji srži, lik Marije predstavlja samo starodavno božanstvo, boginjo Mater Zemljo. Vsi ostali okraski na njej so bili tekom zgodovine preneseni na njo, kakor na razstavljeno žival v povorki človeštva. Hkrati za prikrivanje in obenem za zapeljevanje vseh (preprostih) ljudi.

Če je takšen pogled pravilen, je v celoti vprašljiv tudi lik križanega Jezusa. Ali je bil dejansko križan, kot ga prikazuje krščanska mitologija? Je bil križan na vse štiri okončine? Tudi v tem primeru smo lahko v dvomih! Rimljani niso prakticirali križanja ali pribitja skozi dlani. Žrtev so pribili samo skozi podplate. Roke pa so bile privezane na križ. Rimsko metodo prikazujeta tudi oba dva križana poleg Jezusa. In takojšnjo smrt je predstavljalo lomljenje kolen, ko se je človek zadušil. Rimljani so običajno križali na Tau ali T križ, (še prej na x – Andrejev križ), in ne na ? -latinski križ. Graves pa o križanju dodaja še eno stvar o križanju, kot obredu. V Galiji, srednji Aziji, Palestini, Siriji, Frigiji je bil običaj žrtvovanje velikega drevesa, ki ga je uvedel tudi Rim. V vsakem primeru je bil Žrtvovani Kralj kot darovan – križan za svoje pleme v tistem letnem obdobju, kot žrtev za Boginjo Mater. Je bilo njegovo križanje uvod v konec žrtvovanja Boginji Materi? Prve freske oziroma mozaiki prav tako prikazujejo, da Kristus ni bil pribit za roke.

In obstaja tretja uradna verzija – križan na štiri! Komu verjeti? Zatorej komu in kateri verziji verjeti? Ena od možnih razlag je lahko tudi ta, da je krščanstvo pobralo to križanje čez dlani namerno ali nenamerno. Točke vstopa komunikacij gredo čez dlani in čez podplate.

! Nenazadnje bi lahko potegnili, da če Marija predstavlja naš planet Zemljo, kaj lahko predstavlja malega otročička Jezusa. Edino le človek, vsak človek, vsak posameznik. Če v ezoterični tradiciji Zemljo predstavlja kvadrat in je večdimenzionalna oblika kvadrata kocka. Kocka pa je sestavljena prav iz križa. Človek na zemlji – križu.

Za konec še njegova (filmska) smrt na križu. Zatemnilo se je nebo, bliski so presekali nebo in zatem se je zemlja odprla. Kakor potres. Ob tem scenariju se lahko vprašamo, ali je vse to izražalo njegova navodila: Ljubiti in še enkrat ljubiti. Ali pa je na križu v bolečini umrl v besu. Na te ljudi. Ali pa je takšna smrt bolj prikazana za zastraševanje preprostih ljudi? A tudi zgodovinski dogodki opisujejo strašen potres. In če vemo, kako recimo umirajo tibetanski svetniki, da ob njihovi smrti nastanejo različni (dragi) izločki ter se pojavi mavrica. Se lahko resnično vprašamo, kaj je res? Ali pa je edino njegovo pravo sporočilo iz Tomaževega evangelija: Vzdigni les in bom tam, vzdigni kamen in bom tam.

Vir: King Jesus, Robert Graves

4 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040623095550487