Naveličani čakanja na pristno skupnost, ljubezen, dogodivščino. . .
Naveličani čakanja na konec denarja in prisiljenega dela. . .
Naveličani iskanja novih minulih časov, da bi minil ta čas. . . Naveličani čakanja na srečnejše, bolj polno bivanje. . ..
Naveličani pričakovanja situacije, v kateri lahko spoznate vse svoje želje….
Naveličani čakanja na konec vseh avtoritet, odtujitev, ideologij in moralnosti…
…potem sem prepričan, da boste v tem, kar sledi lahko našli marsikaj koristnega.
Ena od velikih skrivnosti našega bednega, hkrati pa tudi potencialno prečudovitega časa je, da je mišljenje lahko užitek. Tu je nekaj zamisli, ki vam lahko pomagajo vzpostaviti svojo lastno teorijo. Vzpostavljanje svoje lastne teorije je revolucionarni užitek, užitek vzpostavljanja svoje lastne teorije revolucije. Lastna teorija je teorija dogodivščin, saj je tako erotična in zabavna kot pristna revolucija.
Izgradnja svoje lastne teorije je destruktivno/konstruktivni užitek, saj s tem gradite teorijo prakse za destruktivno/konstruktivno preobrazbo te družbe in sebe.
Odtujitev, katero lahko občutimo, je rezultat tujega razmišljanja, ki so ga postorili ideologi sedanjih in preteklih časov, v našem imenu, vendar pa nas lahko vodi do iskanja ugodne negacije te odtujitve: mišljenja s svojo glavo – to je užitek, da se odločamo po svoje.
Lastna teorija je telo kritične misli, ki jo vzpostavite za svojo lastno uporabo. Vzpostavljate lastno teorijo in jo uporabljate, kadar analizirate, zakaj je življenje takšno, kot je, zakaj je svet takšen, kot je. Pri čemer sta »mišljenje« in »čutenje« neločljiva, saj misel prihaja od subjektivnega, čustvenega izkustva. Svojo lastno teorijo gradite vedno, kadar razvijate teorijo prakse – teorijo, kako v svojem življenju doseči to, kar hočete.
Teorija bo lahko praktična teorija – teorija revolucionarne prakse – ali pa ne bo nič, samo žakelj idej, kontemplativna interpretacija sveta. Domena idej pa ni nič drugega kot čakalnica v večnosti neuresničenih želja.
Tisti, ki predpostavljajo – ponavadi nezavedno – nezmožnost uresničenja svojih življenjskih želja, se nehajo boriti zase in se na koncu borijo za ideal ali smoter, torej za iluzijo lastne dejavnosti ali lastne prakse. Drugi, ki vedo, da je to zgolj pristajanje na odtujitev, pa se bodo zavedali, da so vse ideje in smotri samo ideologije.
Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot subjekt v svojem odnosu s svetom.
Različne oblike ideologij so vse strukturirane okrog različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, tako da vam dajejo občutek smisla za vaše odrekanje, trpljenje in podrejanje.
Religiozne ideologije so najstarejši primer – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor da je vsako bitje »Njegov« subjekt.
V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah buržoaznega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato morala napasti in oslabiti moč, katero je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko nato kovala dobiček.
Različne veje leninizma so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova partija edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.
Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi Volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto v delovanju sveta. V avantgardnih ideologijah pa je edino, kar šteje samo novost sama po sebi. . .
S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo voajersko razmerje s celoto.
V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo subjektivnost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«. . .
Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo z neprestanim spraševanjem:
Kako se počutim?
Ali uživam?
Kakšno je moje življenje?
Ali dobivam, kar hočem?
Zakaj ne?
Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?
S tem spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To Vsakodnevno Življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.
To vzpostavljanje lastne teorije, je utemeljeno na razmišljanju za sebe, polnem zavedanju svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah.
Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.
Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni subjektiviteti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je vetrovna mirna točka v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem.
Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika, napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so s svojo petkratno večjo močjo pranja usmiljeni do vaših rok.
Dnevni pogovori vam ponujajo pomirjevala kot: »Ne moreš vedno dobiti vsega, kar hočeš,« »Življenje ima svoje vzpone in padce,« in drugimi dogmami posvetne religije preživetja. »Zdravi razum« je samo nesmisel skupne odtujitve. Vsakdanjim ljudem pa se tako odreka pristno življenje in prodaja njegov nadomestek.
Nihilisti nenehno čutijo nujo po uničenju sistema, ki jih uničuje vsak dan. Ne morejo nadaljevati z življenjem tako, kot živijo, njihov um je ves v ognju. Zato kmalu spoznajo, da morajo priti do koherentnega niza taktik, s katerimi bodo lahko praktično učinkovali na svet.
V primeru, da se nihilisti ne zave zgodovinske možnosti za preobrazbo sveta pa se bo njegov subjektivni bes udejanjil v določeno vlogo in postane lahko samomorilec, serijski morilec, poulični vandal, neo-dadaist, profesionalni duševni bolnik – vse to v iskanju nadomestila za življenje mrtvega časa.
Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.
...se nadaljuje
(po nareku mojstrov v dobro vseh skanalizirano by ta-nay)
Naveličani čakanja na srečnejše, bolj polno bivanje. . ..
Tisti, ki predpostavljajo – ponavadi nezavedno – nezmožnost uresničenja svojih življenjskih želja, se nehajo boriti zase in se na koncu borijo za ideal ali smoter, torej za iluzijo lastne dejavnosti ali lastne prakse. Drugi, ki vedo, da je to zgolj pristajanje na odtujitev, pa se bodo zavedali, da so vse ideje in smotri samo ideologije.
Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika, napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so s svojo petkratno večjo močjo pranja usmiljeni do vaših rok.
