Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030831235638284

Strah četrtek, 11. september 2003 @ 05:55 CEST Uporabnik: Devi Strah vlada svetu. Močan, spremenljiv, zahrbten, prilagodljiv, on je resnični gospodar ljudi in njihovih dejanj. Vse, kar je človek do sedaj naredil in vse obveznosti, ki jih ni izpolnil, imajo na sebi samo en pečat in podpis, mogočnega Strahu. Strah pred smrtjo, ničevostjo, boleznijo in bedo se širi po svetu kot neizkorenljiva bolezen. Strah zase in za svoje bližnje, rojene in nerojene. Strah prestopa prepreke, ruje pod zemljo, leti čez nebo, prebija se skozi stene in betonske zidove. Strah se vleče pod vrati, skozi okna in dimnike, v darilih in nagradah, v odlikovanjih in sanjah. Strah se spušča v doline, se zliva v mesta, seka vasi. Tam je, za mizo bogataša, prikrade se v poročno posteljo mladoporočenih, zleze v posteljo z novorojencem. Strah, težak kot vesoljni svet, izbuljenih oči in neporezanih krempljev. Strah ustvarja države in vojske, razvija oborožitev in moč. Toda ni države in ni oborožitve, ki bi lahko zaščitila pred strahom. Kot se skozi marmornato ploščo sčasoma prebije poganjek plevela, tako tudi strah premaguje vse človeške izume in obrambe. Od otroštva si zamišljamo, ustvarjamo in varujemo nek mali prostor, kjer smo svobodni, varni pred strahom. Na podstrešju, bliže nebu, v svojem "zavetišču ne na zemlji ne na nebu!, sredi grma, z zvestim psom ob sebi, kot v materinem naročju - toda, joj, tudi tu se tresemo, drhtimo, se znojimo, v strahu, da bomo enkrat morali priti ven v točno tistem trenutku, ko nas bo zasačila težava. Še on, ki spi v mrtvaški krsti, ki je, čeprav rojen že mrtev, vsakokrat, ko izstopa - drhti! Strah je njegov gospodar. Iz strahu kliče človek Boga in moli k njemu. Roke dvignjene k nebesom se tresejo, celotno telo molilca zvija strah, da se morebiti ne moli ravno k temu svojemu gospodarju, velikemu in vseobsegajočemu Strahu. Namesto, da bi molil v Vseustvarjajočemu, katerega končne sodbe bi se moral resnično bati, je svoj strah povzdignil v božanstvo. O ubogi in zaprti človek, kam gre tvoja duša! Edini strah, katerega bi moral zares občutiti v svoji samotni duši, je strah pred Bogom, od nobenega drugega in od ničesar več. Edino človek, ki se resnično boji božje sodbe in Njegovega gneva je lahko moralen. Bil je nekoč čas velikega strahu, čas velike vere, to je bilo to tudi obdobje velike in resnične umetnosti. A po tistem je vera kopnela in ostajal je samo strah, močan kot ledena gora ob boku Titanika. Moleč k Napredku je človek upal, da bo strah premagal. Toda upanje je kopnelo, kopnele in menjavale so se ideologije, a strah je ostajal. Človek se trese od besa in tuli na Boga, klanjajoč se Strahu. Ker je izgubil vero, živi v samem srcu svojega edinega velikega Vladarja, v vseobsegajočem Strahu. Prisluškujoč vetru, se mu zdi, da sliši jasna sporočila svojega gospodarja, da uničuje, ubija, kolje in zatira. Če pravi čas ne skoči na svojega bližnjega, na drugega, bo le-ta uničil njega. Roko, ki oklepa vrat in davi - vodi Strah. Roko, ki drhteče, toda odločno, brezumno, objema nož ali ročaj pištole, blagoslavlja Strah. To je novo-stari idol, mojster, črni, nedosegljivi Satan. Odreci se, človek, Strahu in se ponovno rodi v resnični veri svojega Gospoda. Strah je poslan od Boga, a ne da bi vladal, temveč da bi razkril nosilca pekla na zemlji, tistega, ki nam zastruplja dneve od rojstva; in da bi nam pokazal edino pot, na kateri bomo zaščiteni in osvobojeni - pot Ljubezni. V tem našem črnem času, v tej pomračitvi, se otresimo Strahu, nehajmo služiti Nečastnemu! Ozka so vrata rešitve in vsak dan postajajo ožja; če bo čas Brezčastja trajal, se nam bodo povsem zaprla. Človek ni na zemlji, da bi si z zemeljskimi, materialnmi sredstvi osigural večno življenje, on je tu, da bi si takšno, bodoče življenje zaslužil. Toda merila, po katerih se bo to merilo, niso od tega sveta, njih drži v rokah nepodkupljivi Vladar Vesolja. In če ne bi bilo tako, potem bi bilo človeku zares vse dovoljeno. Ranko RisojevićO duši, Strah Komentarji (9) www.pozitivke.net