Reinkarnacija

sreda, 9. julij 2003 @ 06:40 CEST

dr. France Susman, cerkveni zgodovinar

Po sledeh zarote proti najvažnejšemu naravnemu zakonu
Ker je cesarica Theodora hotela postati boginja, se koljemo med sabo

Na zakonu reinkarnacije sloni evolucija, rast, razvoj posameznika in družbe. Theodora je dala iz Biblije odstraniti domala vsa mesta, ki so govorila o ponovnem rojstvu. Da bo jasno: človek si ne privzame takoj po smrti drugega telesa, ampak živi, včasih tudi zelo dolgo - v astralnem svetu. Zgodovina zadnjih 2000 let bi bila potekala čisto drugače, če bi ljudje vedno vedeli, da so oni sami tisti, ki bodo želi sadeže svojih dejanj, da bodo juho, ki so si jo skuhali, v enem od naslednjih zemeljskih življenj sami pojedli, ali da se jim vse povrne, kar storijo drugim.

Začetki krščanstva so obnovili in poudarili vse, kar je človeštvo do tedaj pozitivnega vedelo o smislu življenja. Poznejše takozvano krščanstvo je brez vsake logike. Kako bi lahko pravični Bog dal enemu zlato žlico, drugemu pa skrajno bedo v enem samem življenju? Cerkveni očetje in teologi prvih pet, šest stoletij kot so Origenes, Bazilij, Gregor Veliki in mnogi mnogi drugi so učili ponovno rojstvo, saj so to imeli pred očmi v pitagorejsko-platonski filozofiji in v Bibliji. Sedaj pa je za kristjane že bogokletje, če reinkarnacijo le omenijo, teologi se pa mučijo, da dajo navadam dogmatično osnovo, namesto, da bi pregledali, kako so navade in dogme nastale.

V 6. stoletju se je na bizantinskem dvoru cesarja Justinijana začela tista usodna zarota, ki je 1400 let držala ljudi ujete v napačni predstavi o realnosti življenja in smrti. Še stoletje poprej je bila reinkarnacija neizpodbitno dejstvo krščanske Cerkve. Prerekali pa so se o tem, kako zelo je bil Jezus Bog ali človek ali oboje. Kdor je študiral ali celo učil staro cerkveno zgodovino, to dobro ve. Nestorja so poslali kot krivoverca v puščavo, ker je učil, da je bil Jezus samo človek. Eutyches pa je učil, da je bil Jezus samo Bog - ene same božje narave, njegova človeška narava pa je bila dvignjena v božjo, torej je bil ene narave, nauk o tem pa se imenuje monofizitizem (ohranjen v kopski Cerkvi). Leta 451 je tudi ta nauk obsodil četrti splošni cerkveni zbor, podkrepil pa je idejo reinkarnacije.

Theodora na poti apoteoze

Gonilna sila proti reinkarnaciji je bila Theodora (od 1.4.527 - 28.6.548 sovladarica z Justinijanom). Bila je hčerka krotilca medvedov, za svoj vzpon pa se je posluževala najstarejšega ženskega orodja. Kraljev namestnik iz Pentapolisa jo je vzel s seboj v severno Afriko, kjer si je nagrabila ogromno bogastva, kraljev namestnik Hacebulos pa je Theodoro vrgel iz palače in zasegel njeno imovino. S samo obleko na sebi se je prebila do Aleksandrije, tam jo je sprejel v svojo votlino samotar izgnanec Eutyches (monofizit). Teodora je postala Justinijanova priležnica, leta 523 pa njegova žena, štiri leta pozneje sta oba dosegla najvišjo posvetno oblast: cesarsko krono. Še eno stopnjo je hotela doseči: apoteozo, proglašenje za boginjo, šele tedaj bi bila staremu cesarju enakopravna. Še nedavno tega so bili rimski imperatorji postali bogovi in našli pot v panteon - tempelj bogov. Tem rimskim navadam je krščanstvo napravilo konec. Nauk o reinkarnaciji je Theodori postal kamen spotike. Kako bi namreč ženska mogla kot boginja oditi v večnost, če se ljudje ponovno rojevajo? Dokler je vera v reinkarnacijo tako zasidrana, Theodora ne bo oklicana za boginjo.

Kot voljne pomočnike si je Theodora izbrala monofizite, katerih izobčenje je bilo kmalu preklicano. Monofizitski menihi so sedaj prevzeli vso oblast in prek Theodorine mreže po vsem cesarstvu opravili skoraj nemogoče delo: iz cerkvenih spisov so radirali nauk o reinkarnaciji.

Ljudem so vzeli vero v popravljanje napak prek reinkarnacije, spravili so jih ob občutek za odgovornost, postali so voljno orodje v rokah cerkvenih in cesarskih oblasti. Ljudje so se zanašali na božjo milost in na odrešenje, ki nikakor ni hotelo priti. Začeli so se predajati demonskim silam, ki so to tudi hotele. O tem je podrobno poročal zgodovinar Prokopij. S pomočjo Belizarjeve vojske (Prokopij jo je spremljal) si je cesarica podjarmila zahodno Cerkev in odstavila papeža, na njegovo mesto pa je postavila svojega protežiranca.

Patriarh Mennas je za leto 543 sklical sinodo v Carigrad. Ta je preklicala obsodbo monofizitizma in preklicala tudi potrditev reinkarnacije iz leta 451: prvi smrtni udarec proti temu naravnemu zakonu. Ker sinoda ni bila zavezujoča za vseh 3000 škofov, je bil sklican splošni cerkveni zbor. Na vabila se celo vzhodni škofje niso kaj dobro odzivali, papež Virgilij (537-555), Theodorin zaveznik, je vabilo na koncil tako grajal, da se škofje na splošno niso odzvali.

Domenjena igra

Zaradi slabega odziva se je splošni cerkveni zbor sestal šele deset let pozneje (553) v Carigradu. Reci in piši, od 3000 škofov je bilo prisotnih 165, med njimi 6 iz Zahoda. Theodora je med tem leta 548 pri 39. letih umrla za rakom. Justinijan je bil tako zasvojen z mračnimi intrigami in Theodorinem častihlepju, da je hotel doseči njeno apoteozo. Tista peščica škofov je na pritisk cesarja odločila, da je reinkarnacija krivoverstvo - z vsemi posledicami tedanjega časa. Obsojen je bil Origenes (185-254), ustanovitelj cerkvene znanosti in teologije, katerega knjig se je Theodora najbolj bala. Origenes je vodil znamenito katehetsko šolo v Aleksandriji, kjer se je nahajala največja knjižnica starega veka. Za Origenom ni imel nihče dostop do tako obširne snovi, kajti knjižnico je leta 389 verski fanatik patriarh Theofil sežgal. To neverjetno sramotno dejanje je uničilo dragoceno kulturno dobrino in onemogočilo zgodovinsko raziskovanje. V ognju so plapolali spisi, ki so pričevali, da je bil nauk o reinkarnaciji bistven del prakrščanstva (in seveda, da se zakon 'Ne ubijaj' nanaša na vsa živa bitja).

Origenes je torej učil o preeksistenci duš pred rojstvom in pred nastankom sveta. Smisel življenja je bil v tem, da se vse duše skozi mnoga življenja očistijo in oplemenitijo - z izpolnjevanjem Jezusovih zapovedi, po njegovem zgledu in s svojo ljubeznijo in predanostjo Bogu pa spet pridejo v objem svojega Stvarnika; in sicer vse duše in ne samo tiste, ki verjamejo v Jezusa. Pisal je: "Ta povratek k Bogu pa si ne smemo predstavljati kot trenutno dejanje, ampak kot postopen potek v neskončno dolgih obdobjih".

Cerkev uniči dokaze

Leta 553 se je dogajalo nekaj podobnega kot leta 1870, ko se je zblazneli Pij IX hotel proglasiti za Boga, uspelo pa mu je s hudim pritiskom, da so ga proglasili za nezmotljivega. Peti koncil leta 553 je bil odigran takole: važni koncilski spisi, ki zadevajo Origena so se "slučajno" izgubili, čeprav so vsebovali 15 izobčenj cerkvenih očetov, ki so umrli že pred 300 leti. Prvi evangeliji so tako kot spisi Origena ali Basilida in mnogih drugih vsebovali informacije, za katere bi današnja znanost plačala vsako ceno. Basilides, ki je okrog leta 125 poučeval v Aleksandriji, naj bi svoj nauk prejel od apostolov Mateja in Petra (preko njunega učenca Glauka). Ta zgodnji gnostik je napisal 24 knjig, sveta Cerkev pa je vse sežgala, tako da ni nobena dostopna. Trajalo je nekaj stoletij, da je Cerkev zaplenila, uničila ali stare spise tako ponaredila, da v njih ni bilo več najti nauka o reinkarnaciji, ki je tako do srede prejšnjega stoletja izginila iz zavesti zahodne kulture. Rimski papež Virgilij je bil med koncilom leta 553 v Justinijanovem zaporu in ni nikdar uradno potrdil njegovih dekretov. Tako so se delale dogme, katerih se današnja mladina vedno manj drži.

Laž o enem samem življenju je prišla cerkvenim oblastiželjnim vladarjem ravno prav. Kjer je prej zaradi vedenja o ponovnem rojstvu sijala sprava med vsemi ljudmi, je zdaj z železno pestjo zavladala dogma večne pogube. Od 6. stoletja naprej naj bi imel vsak človek samo še eno življenje, ki ga je pod določenimi pogoji pripeljalo v nebeško kraljestvo. Ključ k temu je bila vera v odrešilno smrt Jezusa Kristusa. Nad Jezusom pa je imela Cerkev monopol. Tako je bila Cerkev edina posrednica med Bogom in ljudmi. Za časa Frančiška Asiškega je bila na privatno posedovanje Biblije razpisana smrtna kazen, 30.5.1431 pa je bila Ivana Orleanska sežgana na grmadi, ker je Boga in njegove svetnike poslušala naravnost - brez cerkkvenega posredovanja.

Nauk o reinkarnaciji zlomi moč Cerkve

Cerkev ne bi imela take posvetne moči, če bi kristjani vedeli o reinkarnaciji. To dokazujejo primeri budistične, hinduistične, animistične in spiritualitične religije, ki niso nikoli stremele k taki moči kot jo ima katoliška Cerkev. Vedeli bi, da večnega pogubljenja ni in da se vsak človek enkrat vrne k Bogu. Te poti ne more zapreti nobena ustanova in zahtevati "carino".

Danes obstajajo spet cele knjižnice o reinkarnaciji. Prof. dr. Ian Stevenson je preučil na stotine otrok, ki se dobro spominjajo prejšnjih življenj. Obstoja kolektivno spominjanje na prejšnje življenje. Angleška profesorica športa Ivy Beaumont se spominja, kako je živela pred 3000 leti kot egipčanska tempeljska plesalka, v transu govori perfektno tedanji egipčanski jezik, o katerem so bili poznani samo klinopisi, ne pa izgovarjava. Po njenih spominih je dr. Frederic Wood izdal knjigo Po 30 stoletjih in knjigo Egipčanski čudež, v obeh je mnogo jezikovnih primerov s prevodi v angleščino. Dr. Wodd in prof Howard Hulme sta napisala knjigo Stari Egipt govori. Takih primerov je nešteto. Angleški univerzitetni profesor fizike in mistik je v 1000 strani obsegajoči knjigi (The Gospel of Jesus) "Jezusov evangelij - iskanje njegovega prvotnega nauka" iz vseh starokrščanskih spisov zbral toliko dokazov o reinkarnaciji, da samo še fanatiki tega ne morejo razumeti. Mogočno antologijo o reinkarnaciji sta napisala Joseph Head in S.L.Cranston (Reincarnation: The Phoenix Fire Mystery): dialog med Vzhodom in Zahodom, o smrti in ponovnem rojstvu, iz sveta religije, znanosti, psihologije, filozofije, umetnosti, literature, prepričanje in globoke misli velikih mislecev iz preteklosti in sodobnosti.

Goethe daje Bogu od vseh pridevkov najraje ime Pravični in to zaradi reinkarnacije. Na svetu bo vedno huje, dokler ne bomo pripravljeni, se resno soočiti z resnico naravnih, to je božjih zakonov. Ko bodo ljudje preverili, kaj o tem pravijo pamet, pravičnost, soglasje mislecev, filozofov in prerokov, bo prišlo med njimi do sprave, blagostanja, svetovnega miru in svetosti.

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030630005449108