Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030209072416142

Valentinovo sobota, 12. februar 2005 @ 06:24 CET Uporabnik: ana Prihaja Valentinovo. Slovenski pregovor pravi, da Valentin da ključ od korenin, kar na svoj način pove, da prihaja obdobje pomladi. Zato se (verjetno v Beli Krajini) Valentinu reče tudi \'prvi pomladin\'. Valentinovo (14. februar) je znano tudi po tem, da se takrat začnejo ptički ženiti. Seveda je po ptičjem ženitovanju bolj znano Gregorjevo (12. marec), vendar se prve spomladanske ptičje svatbe začnejo že na svetega Valentina dan. Valentin je zavetnik ljudi s slabim vidom in božjastnikov (epileptikov), seveda pa je najbolj poznan kot zavetnik zaljubljencev. Zato je barva Valentinovega dne rdeča, ker pa poleg zaljubljencev ta praznik obožujejo predvsem trgovci, še posebej cvetličarji, so izložbe trgovin ponavadi okrašene s srčki na tisoč in en način. Po nekaterih virih naj bi običaji, značilni za Valentinovo, izvirali še iz starih rimsko-poganskih časov. V starem Rimu so proti pomladi po okoliškem hribovju zavijali in tulili v noč lačni volkovi. Zato so se Rimljani za zaščito in pomoč zatekali k svojemu bogu Luperkusu, ki naj bi jih ščitil pred volkovi. V zahvalo za zaščito pa so Rimljani na prvi dan pomladi (domnevno 15.februarja, vendar pa je bil koledar takrat drugačen kot ga imamo danes) praznovali luperkalije, ko so se bogu Luperkusu zahvalili za pomoč. Najbolj znana legenda o Valentinu pa je tista o rimskem cesarju, ki je prepovedal svojim vojakom, da se poročajo. Smatral je namreč, da se vojaki, ki bodo imeli žene in otroke, ne bodo z veseljem borili oz. sploh ne bodo šli radi na vojno. Škof Valentin pa je zaljubljence na skrivaj poročal, kar ga je kasneje stalo življenja. V knjigi Svetniki in godovni zavezniki piše takole: «Tisti Valentin, katerega god se praznuje 14. februarja, je verjetno tisti ternijski škof, ki je živel v 3. stoletju in so ga leta 268 mučili zaradi njegove vere. Možno je, da so v Valentinovi baziliki pri drugem miljnem kamnu na Via Flaminia na območju Rima občasno hranili relikvije tega škofa. Tega Valentina (iz Ternija) so vedno zamenjavali z drugimi nosilci tega imena. Pri upodabljanju najdemo podrobnosti z retijskim škofom Valentinom – oba pogosto prikazujejo s pohabljenim otrokom pri nogah. Zamenjujejo pa ga tudi z mučencem Valentinom iz Rima, ki naj bi bil tudi pokopan v 4. stoletju na Via Flaminia. V Angliji si ljudje na Valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, kasneje pa tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado, z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so potem v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. V Nemčiji, pa tudi v mnogih drugih državah, si na Valentinovo še danes podarjajo rože, da bi si izpovedali medsebojno ljubezen. Korenine tega običaja segajo daleč nazaj. V starem Rimu so se 14. februarja spominjali boginje Junone, ki je veljala za zavetnico zakona in družine; ženskam in družinam so ta dan poklanjali rože. V hanzeatskih mestih je imel Valentinov dan nekoč še čisto drugačen pomen. Cehi pomorščakov, trgovcev in rokodelcev ter drugih bratovščin so se 14. februarja zbrali na skupen prijateljski obred. 14. februar se je v prejšnjih časih imenoval tudi \'dan motovilca\'; spominjal je na to, da je treba na polju nabrati motovilec. Še eno verovanje v zvezi z Valentinom poznamo. Nekoč so govorili, da se bo samsko dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo. Mladi fantje, ki so si izbrali kakšno dekle, so zato že zelo zgodaj tega dne podarjali svojim izvoljenkam šopke rož.« Lepo je vedeti, od kod izhajajo običaji, ki se jih držimo, jih izvajamo in jih na ta način ohranjamo pri življenju. Taki prazniki so vredni samo toliko, kolikor naše čiste ljubezni in dobre volje vložimo v njih. Da bi 14. februarja vsi bili Valentinke in Valentini in da bi imeli vsak svoj par! Komentarji (6) www.pozitivke.net