Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/mama_Prezivetje_Dramaticnost

Kako biti prvič mama in preživeti petek, 2. januar 2015 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Ali kako biti mama in živeti? Živeti še kako drugače kot mama. Ko zdaj gledam nazaj, se mi vse zdi kot dober film, z dobrim scenarijem in prepričljivimi igralci. Dogodki so dramatični le še nekje na površju in sestavljajo samo eno izmed tisočih zgodb o rojstvu. Življenje, spremenjeno seveda, se je utirilo in nekako vijuga v znanem ritmu. Jaz sem drugačna. Mala zvezdica je pravkar sklenila svoj prvi krog od pomladi do pomladi in iz malega sesalca, zavitega v prevelike cunjice, postala pravi mali človek, na še rahlo majavih nogah, a z neupogljivo voljo raziskovanja, učenja in radostenja. V tem letu smo vsi doživeli nemalo preporodov. Zelo podobnih kot je pravi porod, pretresljivo polnih napora in lepote. In kot rojevanje pretrese telo v svojih prvinskih krčih, spremembe ob prihodu novega bitja dodobra preverijo temelje, na katerih smo prej suvereno stali in se razgledovali naokrog. Zvezdica je bila zelo zaželena in negovana že kot zapredek v moji varni notranjosti. Skupaj sva se vpisali na Duhovno univerzo, kjer se je ona dovoljeno pretihotapila. Šla je z mano na prvi bivalni seminar, veliko sva brali, razmišljali in pridno meditirali. Bil je res tak posvečen, ljubezniv čas, poln navdihov. Pomlad se je pripravljala na vzbrstenje in tudi deklič se je odločil, da krene na pot. Pa smo šli ... in se prvič srečali ... Bila je tako majcena in tako samosvoja. Velikih oči, ki so vedele toliko več od mene, da je bilo kar malce srhljivo. Zdelo se mi je, da so narejene iz oceana. Odločila sem se samo, da jo bom imela neskončno rada. Prvi dan po vrnitvi domov so se mi vse stvari v stanovanju zdele popolnoma tuje, kot da sploh niso moje. Kot da me ni bilo tukaj že zelo dolgo. Ležala sem in jokala in zelo jasno mi je postalo, da nikoli, prav nikoli več, življenje ne bo tako, kot sem ga do zdaj poznala ... Dnevi potem so bili težki. O neizmerni sreči in občutku izpolnjenosti ni bilo sledu. Vse je bilo drugače, na nič se nisem znala oprijeti. Tukaj pa je bilo malo toplo bitje, najina ljubezen ..., ki ga nisem poznala in do katerega sem čutila strašansko odgovornost. Kot bi morala čuvati izjemno, a neznosno krhko dragocenost, ki jo z najmanjšo napako lahko trajno poškodujem. Že takrat sem razumsko vedela, da to ni možno, da je vse dosti bolj preprosto in v varnih rokah narave in instinkta. A vrtinci čustvenih spominov v povezavi s hormoni so igrali divjo simfonijo, jaz pa sem plesala na življenje in smrt. Pretirano dramatično in resno, priznam, a tako je bilo. Sledili so meseci dvoma in nenehnega spraševanja. Nič se ni skladalo s prej poznanim, nič s pričakovanim. Dogajala se je intenzivna šola prepuščanja in zaupanja. Sebi. Prijetno? Seveda ne ... Sem kdaj pomislila, da bi dala otroka mimoidočemu in vse bi bilo po starem? Večkrat ... Bi to res storila? Ste nori! Spomnim se prave obsedenosti s tem, da sem iz vsakega njenega premika in vzdihljaja naredila projekt. Kaj se dogaja, kaj to pomeni, kaj iz tega sledi, kako moram odreagirati, da je ne zafrustriram do konca življenja ... Dota študija psihologije. Nekateri eksperimenti pa so bili prav luštni. Stara je bila en mesec in ko je tako pametno gledala v naročju, smo se z njo seveda pogovarjali. Ona je potem začela odpirati ustka in jih raztegovati vse naokoli, zraven pa dajala znake strašnega truda. Na začetku se je vse skupaj končalo z jokom. Jaz sem iz tega zaključila, da ima najbrž nekakšne dihalne zastoje, ki jih premaga tako, da začne kričat in s tem širiti pljuča. Hm ... Bolj sproščen ati pa je sklepal, da se detece pač želi pogovarjati in se trudi in uči. Ampak ker ambicije enomesečnega dojenca presegajo naravno krivuljo razvoja, se akcija zaključi z edinim mogočim zaključkom - jokom. Malo iz frustracije, malo pa, ker jok tudi šteje kot glas. Kakopak smo prav kmalu potrdili slednjo hipotezo ... V tem času sem se prepričala v še eno staro, preprosto resnico. Vse mine. Vsa težavna obdobja se končajo, vse zahtevne situacije se pravzaprav čisto dobro iztečejo. Bil je še en, mislim da najpomembnejši, trenutek, ki je v naše skupno življenje, predvsem pa vame, prinesel lahkotnost. To je bil tak iskren uvid, spoznanje, da mi ni treba biti popolna. Ne kot mama niti kot človek. Ko zdaj gledam nazaj, se mi vse zdi kot dober film, z dobrim scenarijem in prepričljivimi igralci. Dogodki so dramatični le še nekje na površju in sestavljajo samo eno izmed tisočih zgodb o rojstvu. Življenje, spremenjeno seveda, se je utirilo in nekako vijuga v znanem ritmu. Jaz sem drugačna. Prosi dušo, naj ti pomaga, so mi svetovali takrat! Pa sem jo prosila, čeprav nisem prav točno vedela h komu se obračam ... V tistem času sem kljub okupiranosti (predvsem s sabo) zelo pogrešala tudi tedenska predavanja na Duhovni univerzi. Zorana in Vesno, ki sta me mesece prej bogatila z odgovori na toliko vprašanj. Pa tudi ... s tem, kar in kako sta nas učila, sta mi ponujala roko do tistega stabilnega dela mene, ki sem ga takrat tako potrebovala. Vseeno pa sem razmišljala in med dojenjem brala Hafisa. S svojim humornim poplesavanjem mi je razblinjal oblake nad glavo. In zbujal vero, da vse moje "prejšnje" življenje le ni šlo v maloro ... Redko mi je uspelo na kratko meditirati, a pozornost je bila večinoma trmasto pri mojem mladiču. Zato sem pred kakšno epizodo spanja samo mirno zrla vase in skušala občutiti tisti tem(p)elj, ki se kljub potresom ne premakne. Večino časa pa sem, kljub vsemu, s posebno ljubeznijo zrla na najino deklico. Bila je zelo lepa in čeprav to rečejo vse mame, pri njej to res drži (no, tudi slednje rečejo vse mame). Najin odnos je že od začetka... zanimiv. Hkrati znan in neznan. Čisto drugačen, kot sem pričakovala. Poseben dogodek pa je opazovati njun odnos z atijem. "Pure love" od vsega začetka. Vse ostalo okrog izgine, vključno z mano ... smrk ... No, čisto zares, gledati njuna svetla obraza in nežno ljubezen v očeh, je nekaj prečudovitega. Najin odnos je pač malo bolj zagoneteno ljubeč. In zdaj, leto kasneje, sva se obe zbudili točno ob uri, ko so se takrat začeli popadki in seveda sem jo vsa raznežena vzela k sebi, češ glej, tudi ona se spomni! Po spancu, polnem zadovoljnega predenja (kako čudovito, spim v veliki postelji pri mami!), ko se je dokončno prebudila v jutro, pa sem ugotovila, da je bila nočna ubranost zgolj naključje. Z ganjenim glasom sem ji razlagala, jo spraševala, jo objemala še (pre)več kot sicer, kakšen poseben dan, da je to bil. Ona pa je imela polno drugega dela in kar ni hotela sodelovati v moji vzneseni drami. Tudi telefonski klici vseh tet in mam nanjo niso napravili večjega vtisa kot ponavadi. Ko je ob točni uri njenega rojstva klical še ati in pel in vriskal v telefon, jaz sem se zraven solzila, njo pa je bolj zani malo, kako s telefonom tolči ob tla, sem obupala in jo označila za brezčutno. Še naprej pa sem opisovala tisti izjemen dan, le malo bolj v zrak in sama sebi ... Veliko praznovanje se je zgodilo naslednji dan. Sončna pomlad in vsi sorodniki dobrovoljni zbrani na vrtu. Zdaj so se že navadili, da kadar slavi kdo od nas, ponavadi spoznajo kakšno novo zelenjavo in so prikrajšani za meso. Pa se nekako ne pritožujejo, no, saj je kar dobro. Samo, mala ga pa mora jesti, otrok to rabi! Iz ljubega miru pustiva, da ji kdaj zmašijo kaj v usta in zraven sami glasno cmokajo, češ vidiš deklič, kaj je prava hrana. Mala miš tudi tega dne ni kazala znakov zavedanja, da bi dan zaslužil kakšen drugačen pristop kot sicer. Pisani baloni na grmu španskega bezga v približni harmoniji in vriski pričakovanja ob zavitih škatlah, so jo zanimali manj kot letalo, ki je nebu puščalo dve beli črti za sabo ... Nekoliko prej pa se je tudi nekaj zgodilo prvič. Po mesecih "stalne pripravljenosti" sem si priznala, da potrebujem oddih. Odšla sem na Jezersko, na seminar tišine in uživala razkošje časa, ki je bil samo moj. Vsebina seminarja je bila pestra. A to je že druga zgodba. O osebnosti, ki strumno brani svoj prestol in trmastemu aspirantu. Spomnim pa se zgodnjega tihega jutra, ko sem si privoščila nekaj, kar mi resnično radosti srce. Sprehod, ki se zgodi v tistem magičnem času, ko noč ni več noč, jutro pa tudi še ne. In sem stopala po travnikih in slišala trave in rastje, kako momljajo in nosljajo. Takole zarana je pa še prezgodaj, da bi se ukvarjali z obiskovalcem. Čeprav čudno, pa je zanimivo. Prav potiho sem šla naprej in prepustila krmežljave, da jih pokliče sonce. Drevesa so tiho stala, sem in tja zazdehala in že gledala z enim očesom. Čeprav njih sumim, da tudi ponoči nikoli čisto ne spijo. Kljub dostojanstvu jih malce daje radovednost. Ponoči je vendar v gozdu videti in slišati vse mogoče ... Tudi Grintavec se je zdel zaspan. Ko se takole popotnica luna vrti naokrog, jo je že fino kaj povprašat. In ker ona ve toliko zanimivih stvari, kdo bi spal. Kmalu je sonce napovedalo svoj svetel dan in najprej pozdravilo goro. Grintavec si je počesal še zadnje oblake s čela, dokončno odprl stare oči in pozdravil dolino. Jaz pa sem se spomnila. Vdih, izdih. Živim. Nina Jenšterle www.cdk.si/soutripanje Komentarji (0) www.pozitivke.net