Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zvestoba-Samemu-Sebi-Jaz-Inkarnacija

Samemu sebi bodi zvest četrtek, 13. julij 2023 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Iz Shakespearove drame Hamlet včasih citiramo Polonijev nasvet sinu: “Predvsem pa to: samemu sebi bodi zvest”. Polonij je bil neumen starec, toda njegov nasvet je dober. Toda, ali vemo, na koga se nanaša ta »samemu sebi«, kdo je, ki naj bi mu bili zvesti? Vprašanje “Kdo smo?” je lahko predmet dolgih razprav. V načelu je tisto, kar imamo v nekem trenutku za “jaz”, odvisno od tega, kje je tedaj osredotočena naša zavest(nost). Na zgodnji stopnji našega razvoja, ki poteka skozi mnoge inkarnacije, ali pa v sedanjem življenju, ko smo še dojenčki, je “jaz” naše fizično telo. Ta odnos se je ohranil v jeziku, saj rečemo: “Zebe me”, “Lačen sem”, “Zob me boli” ali “Udobno mi je”, in mislimo, da vse to doživlja naše telo. Pozneje v evoluciji, ali pa v tem življenju kot otroci in mladostniki, pogosto menimo, da smo “mi” naša občutja, čustva. Zato rečemo: “Sem jezen”, “Dolgočasim se” ali “Zaljubljen sem.” Ko se pozneje v življenju oziroma v evoluciji bolj posvečamo študiju, lahko “jaz” razumemo kot intelekt. Tedaj rečemo: “Rešil sem ta matematični problem” ali “Lahko prevedem ta sanskrtski tekst ali to francosko pesem” ali “Razumem filozofsko pesem” ali “Razumem filozofijo Platona ali Hegla ali celo Upanišad”. Taki, kot smo danes, odrasli in na sedanji stopnji razvoja, se povečini lahko zavedamo na kateri koli od omenjenih ravni. Zato se različno, ali pa tudi istočasno, morda bolj ali manj istovetimo s telesom, kadar se ukvarjamo s športom ali imamo bolečine, s čustvi, kadar smo vznemirjeni, navdušeni ali ogorčeni, in z umom, kadar razpravljamo ali rešujemo probleme. Toda, ali sem to res “jaz”? Ta nestalna stvar, izmenično fizična, kadar trpi ali ji je udobno; čustvena, kadar ji kaj ugaja ali česa ne mara; mentalna, kadar premišljuje in razglablja? Je to lahko “jaz”, preskakujoč iz enega stanja ali videza v drugega? Ko se začnemo zanimati za teozofijo ali kakšno sorodno filozofijo, se v teoriji morda istoveti mo s tistim, kar imenujemo “Višji Jaz«. Toda, ali ta Višji Jaz poznamo? Smo zavestni na tej ravni? Ni Višji Jaz zgolj pojem, naša teorija, ki postavlja na laž vse, kar je duhovnega? Ni morda napihnjeni in sebični ego? ln ko trdimo, da smo zvesti Višjemu Jazu, ali ne varamo sami sebe? Ali morda ubogamo glas svojih skrivnih želja - ambicij, prenesenih na tisto, kar imamo za duhovno? Smo morda kot nekateri kalvinisti, ki so trdili, da so “svetejši od tebe” in se razglašali za “izbrane”? Če čutimo, da je naš jaz tam, kjer je naša zavest(nost), tedaj ne moremo trditi, da smo “mi” - taki, kot se poznamo - Višji Jaz. Pa vendar, če se resno poglobimo vase in skušamo pošteno raziskati vprašanje “Kdo sem jaz?”, ne da bi že vnaprej vedeli odgovor, je to morda prava duhovna vaja. Naj citiram Ramana Maharshija: “Vprašati se morate, ‘Kdo sem jaz?' Tako raziskovanje bo nazadnje (lahko je dolgotrajno) pripeljalo do odkritja nečesa v vas, kar je onkraj uma. Rešite to veliko vprašanje, pa boste z njim rešili vsa druga vprašanja.” To lahko imenujemo pozitivna pot ali pozitivni način. Zahteva nenehno raziskovanje in popolno odkritosrčnost. Je pa tudi “negativna” pot ali negativni način. Ali nimamo vsi trenutkov, ko pozabimo nase, medtem ko pomagamo drugim, ali pa v predanosti, v navdihu in v aspiraciji, ko se nejasno zavemo, da je naš pravi jaz onkraj dosega naše zavesti in je večni misterij? Tedaj naše notranje razpoloženje spontano postane razpoloženje preprostosti in skromnosti, pa tudi velike sreče in izpolnitve. Kajti tedaj morda spregovori pravi notranji glas, Glas Tišine. Kaj je potrebno, da bi se približali poti, ki pelje k znanju o tem, kdo v resnici smo? Dosledno samo-opazovanje in pravo samo-spoznavanje z ozirom na naš zavestni jaz: naših teles, čustev in misli. Predvsem pa je potrebno popolno samo-pozabljenje ali samo-odpoved. Samo tedaj se lahko približamo resničnemu “jazu”. Samo tedaj smo lahko zvesti kot fizična, čustvena in misleča bitja, istoveti mo se fizičnim telesom, s čustvi in z mislimi. Seveda vsi tako počnemo, kadar nas kaj boli, kadar smo jezni, navdušeni ali zatopljeni v misli. Toda v normalnem stanju, ko se obvladamo, ne bi trdili, da smo zgolj telo, čustva ali misli, nit vse troje skupaj ne. Torej, v normalnem stanju ne bi hoteli biti zvesti sebi zgolj kot telesu,čustvom in/ali mislim. Nekdo, ki se je rad postavljal, da je odkritosrčen, je nenehno kritiziral in ogovarjal druge, rekoč: “Kaj morem, če to počnem. Tak sem po naravi. Sebi sem zvest.” Toda nekoč mu je prijatelj razložil: “Veš, tako je, kot če bi hodil okoli in z iglami pikal ljudi, rekoč: ‘Tak sem po naravi, kaj morem za to. Sam sebi sem zvest'.” Seveda, to ni bilo tisto, kar pomeni biti zvest samemu sebi; bil je le izgovor za grdo vedenje. Toda, ali ni laskanje tedaj, ko bi najraje kritizirali in “zabadali igle”, še slabše? Kje je srednja pot med žaljivo “odkritostjo” in hinavščino? Morda je v molku. Velikokrat je prijazneje in modreje molčati. Vendar to ne bi smel biti molk iz protesta, temveč molk iz skromnosti, ko naj bi si mislili: “Kako naj sodim druge? Se lahko zanesem na svojo sodbo? Morda se motim!” Dosledno samo-opazovanje, ki pelje k pravemu samo-spoznanju, nam lahko pove, da pogosto nosimo masko. Lahko nosimo masko hinavca ali pa masko odkritega kritika, “odkritosrčne” osebe. Vendar maske ne bi smeli zanikati, je pomesti pod preprogo. Zaradi nje tudi ni treba, da bi bili potrti ali se je sramovali. Smo samo ljudje. V sebi lahko zaznamo veliko napak, ki jih skušamo skriti in se jih sramujemo. Kaj je srednja pot med obema skrajnostma: med zanikanjem in sramom? Na čem temeljita zanikanje in sram? Oba izvirata iz egocentričnosti, kar dobesedno pomeni, da se postavljamo v sredino slike, bodisi kot svetnik ali kot grešnik. Dozdevni svetnik se čuti samo-pomembnega; to je večvrednostni kompleks. Tudi dozdevni grešnik se čuti samo-pomembnega, to pa je manjvrednostni kompleks, tudi vrsta kompleksa večvrednosti. Ali bi lahko, namesto da gledamo subjektivno na tisto v sebi, kar se nam zdi nezaželeno in bi radi skrili, ali pa se sramujemo, gledali objektivno, kot na dejstvo? To pomeni, da vidimo in sprejmemo, kar pač je, bodisi masko hinavca, pohlep, napad besnosti, ljubosumja ali strah. Ali lahko to sprejmemo tako, kot je in spoznamo za del svoje zavest(nost)i? “... Dovolj strahu, da pove svojo starodavno zgodbo. Pozorno jo poslušaj, brez motnje, zakaj pripoveduje ti zgodbo o tvojem lastnem strahu ... Ti sam si ta strah. Soočenje s strahom, brez vzgiba misli, pomeni konec strahu ... Vzrok strahu se razblini.” (J. Krishnamurti, Pisma šolam) Zato strahu ne pometajmo pod preprogo, ga ne prezrimo in ne zanikajmo. Tudi obvladovati nas ne sme, niti podzavestno. Kako je to mogoče? Razumeti svoja občutja kot so strah, nasilje in pohlep, pomeni, poznati jih taka ko so, in njihove katastrofalne posledice. Če posledice dobro razumemo, se bomo takim občutjem izogibali, kot se izogibamo fizični nevarnosti. “Če jeste nekaj, zaradi česar vas želodec hudo boli, boste nehali jest, kajne? Podobno, če ste ugotovili, da sta zavist in ambicija strupeni, škodljivi in okrutni, smrtni kot kobrin pik, se ju boste zavedali. Ampak um teh stvari noče natančno pogledati; vanje je vložil svoje interese in zdaj noče priznati, da so ambicija, zavist, pohlep in poželenje strupeni.” (J. Krishnamurti) Zato sta dosledno samo-opazovanje in pogumno samo-spoznavanje potrebni zaradi zavestnega jaza. Toda vsi čutimo, da je še nekaj onkraj zavestnega jaza. In če to zaznavamo, bi z veseljem bili zvesti temu in ne svojemu zavestnemu vsakdanjemu jazu. Kako to zaznavamo? Na primer, ko nas peče vest, ko začutimo močan nagib, da bi storili nekaj nerazložljivega, ob impulzu ljubezni ali predanosti in v trenutkih navdiha. Tedaj spontano presežemo svoje običajno zavedanje in pridemo v stanje velike sreče, ki je razširitev zavesti, nam navadno neznane. “Človekova resnična narava je sreča. Sreča je človeku prirojena. Njegovo iskanje sreče je nezavedno iskanje pravega Jaza. Pravi Jaz je nesmrten; zato, kadar ga človek najde, najde srečo, ki je trajna.” (Ramana Maharshi) To pa zdaj ni zgolj čustvo, čeprav je čustvo odsev sreče in jo skuša vnovič priklicati. Oglejmo si nekaj primerov, ko smo sami sebi spontano zvesti. Vsi poznamo učinek vesti. Recimo, da smo v težavi; morda smo storili kaj narobe in so nas zalotili. Vidimo izhod iz neprijetnosti, če se zlažemo. Hkrati pa občutimo močan notranji pritisk, naj povemo po resnici, priznamo, kar smo storili. Ta notranji pritisk je vest. Če je ne poslušamo, smo nesrečni, nas “preganja”. Če pa jo poslušamo, smo zadovoljni, olajšani, prosti. Drugi primer. Včasih nas nekaj sili, da bi storili nekaj očitno nesmiselnega. Moja znanka je nekoč v Parizu spremljala prijateljico v cerkev, nato pa sta nameravali iti na jahališče. S seboj je imela precej denarja, da bi kupila novo sedlo. Nenadoma je začutila neustavljiv impulz, naj da denar v staro torbo, ki je ležala na stolu poleg nje. Ni se mogla upreti in je denar potisnila v torbo. Kmalu nato je prišla starejša, očitno bolna, revno oblečena ženska, ki jo je moja znanka prej videla goreče moliti. Vzela je torbo in odšla. Ni vedela, toda morda je bil zdaj v torbi odgovor na njeno molitev. Znanka si ni več želela lepega sedla, bila je nerazložljivo srečna, čeprav ji je prijateljica rekla, da je neumnica. Kadar storimo, kar je prav, čeprav dozdevno nespametno, smo vedno zelo zadovoljni. Bili smo zvesti sami sebi. Tretji primer. Ko se zaljubimo, bi hoteli objeti vse vesolje. To je stanje velike sreče, razširitev zavesti, čeprav ta občutek navadno ni trajen. Četrti primer. V trenutku predanosti, ne glede na predmet naše predanosti, občutimo veliko radost, razširitev zavesti. Peti primer. Navdih lahko doživimo ob poslušanju glasbe. Morda se čutimo eno z njo. Ameriški pesnik Walt Whitman je to takole opisal: “Orkester me v vrtincu odnese dlje, kot leti. Iz mene izvije toliko gorečnosti, kot nisem vedel, da je premorem.” (Pesem o sebi) Koliko več inspiracije mora doživeti šele skladatelj, pa tudi slikar, plesalec, pesnik? Kaj imajo take izkušnje skupnega? V zanosu in razširitvi zavesti presežemo vsakdanjo zavest(nost), zdravo pamet in logiko, pa tudi sentimentalnost. Čutimo se žive kot nikoli prej. Bliže smo duši stvari, Enosti vsega, srcu vesolja. Ali ni to naša prava narava, naš izvor in poslednja usoda? Nismo tedaj sami sebi zvesti? Človek ni sam, nihče ni otok. Smo svet. Kdaj in kako smo prišli v sedanje žalostno stanje, se odrekli svoji pravi biti in postali ločeni od drugih? Kako bomo spet dosegli to stanje, spet postali, kar smo? Neki stari indijski spis - Pratyabhijna Hridayam, Skrivnost samouresničitve - to razloži takole: “Najvišja Resničnost ... kot Univerzalna Zavest ... je najgloblji vzrok manifestacije (nastanka vesolja) ... Atma ali individualna monada je zgolj skrčena ali centralizirana oblika Univerzalne Zavesti. Čeprav ta ni nič drugega kot čista Zavest, je zamegljena zaradi mentalnega sveta posameznika.” Z drugimi besedami, individualni duhovni jaz ali Atma je najvišja Resničnost, toda omejena z iluzijo in skrčena v točko zavesti. “In prav ta najvišja Resničnost, ki se spusti iz stanja čiste Zavesti, postane individualni um, ko se skrči in izenači s podobami predmetov, navzočih v območju zavest(nost)i.” Torej je um izpeljava ali nižja oblika Resničnosti same. Nastane, ko se čista Zavest spusti v nižje stanje. Zgodi se troje: 1. Zavest se spusti iz svojega integriranega stanja v diferencirano stanje. 2. Um se odpre navzven. 3. Pride do izgube zavedanja o naši resnični naravi. Božanska monada je skrita v psihičnem mehanizmu (v kama-manasu). Najvišjo Resničnost/Realnost, kar v resnici smo, lahko primerjamo z belo svetlobo, naš um, čustva in običajno zavest(nost) pa si predstavljamo kot barve spektra. Um izhaja iz čiste Zavesti in ima monado (Atmo) zaprto. Individualni um je zgolj derivat Duha in ne obstaja ločeno od njega. Kot derivat (izpeljava) božanske Zavesti pa se um v to Zavest lahko vrne. Toda medtem “ ... mikrokozmična duša v ujetništvu opravlja pet božanskih funkcij ...” Te funkcije so: manifestacija, povezovanje ali vpletenost v stvari, ideacija, proliferacija (bujno razmnoževanje) in razkrajanje. Te funkcije nas lahko spomnijo na dvanajst Nidan v budizmu, na zaporedje vzrokov, ki peljejo v žalost. Gre za željo po življenju in izkušnjah, kar navsezadnje povzroča rojstvo, življenje, smrt in vnovično rojstvo. Lahko nas spomni tudi na kleše v Joga-sutrah: tu gre za nevednost o pravi naravi stvari, ki je vzrok za nevednost o sebi, torej za predstavo, da smo ločeni od drugih, posledici tega pa sta želja in odpor, pa tudi želja, da bi še naprej obstajali kot ločena entiteta. Smo božanske iskre, eno z božanskim ognjem. Spustimo se v svet relativne iluzije. Izgubimo svojo pravo naravo in si jo moramo vnovič pridobiti v dolgem in napornem procesu. Zakaj smo zapustili svojo srečno/blaženo eksistenco? Če je naša prava narava sreča, zakaj si jo moramo znova pridobiti s toliko napora? Bi se morda lahko enako vprašali, zakaj plezamo na goro, ko bi se lahko pripeljali z gorsko železnico ali žičnico?Toda, ali ni čisto drugačen občutek, če dosežemo vrh po naporu, po premaganih težavah in morda nevarnostih? Lahko to imenujemo ustvarjalnost? Če pa se dvignemo na goro zanosa ali ekstaze ob pomoči drog, bomo kmalu spet padli z nje in se pri tem hudo poškodovali. Če pa sledimo starodavni poti pravičnosti, samodiscipline in nesebične ljubezni, bomo želi bogate izkušnje in modrost. Naš pravi jaz je Iskra enega božanskega Plamena. To pomeni, da so vsa druga bitja prav tako iskre enega Plamena. Zato, če smo sami sebi zvesti, v najglobljem pomenu besede, smo zvesti tej eni božanstvenosti - to pa so vsi tudi drugi. “Dvigni glavo, o Lanoo; ali vidiš nad seboj eno luč ali nešteto luči, gorečih na temnem polnočnem nebu?” “Slutim en plamen, o Gurudeva, in vidim nešteto neločenih isker, ki sijejo v njem.” “Dobro si povedal. Zdaj pa se ozri okoli sebe in poglej vase. Se ti zdi luč, ki gori v tebi, kakor koli drugačna od luči, ki sije v tvojih bratih, v drugih ljudeh?” “Ni drugačna, čeprav je zapornik ujetnik karme in čeprav njegova zunanja obla­čila zavajajo nevednega, da govori: ‘Moja duša in tvoja duša'.” Še ena prispodoba. Predstavljajmo si strop z mnogimi lučmi. Ko ga raziščemo, odkrijemo, da gre za nepravi strop s številnimi luknjicami, nad njim pa je pravi strop, s katerega visi ENA žarnica; svetloba te žarnice sije skozi luknjice spodnjega stropa. Vsi smo iskre enega ognja, kaplje enega oceana, luknjice v stropu, skozi katere sije ena luč. Ker smo eno z vsem, nas vse, kar koli storimo, mislimo in čutimo, če smo pri tem do drugih taki kot do sebe, približa samemu sebi, k lastnemu pravemu jazu. In vse, kar koli storimo, mislimo in čutimo, obravnavajoč druge kot ločene od sebe, nas oddalji od samega sebe, od lastnega pravega jaza. To je temelj prave etike. Naklonjenost, Ljubezen, Modrost. Radost in Mir. Biti zvest svojemu pravemu jazu, ki zaobjema tudi vse druge jaze, je pot k temu pravemu jazu. Samemu sebi, temu pravemu jazu, pa smo zvesti le, če smo zavestno zvesti! Mary Anderson Prevod: Irena Polanc Kristan Vir: www.teozofija.info Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog