Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zmajeve_Crte_Hamburg

Zmajeve črte po Hamburgu in Lübecku - 1 sreda, 7. februar 2007 @ 05:01 CET Uporabnik: Sonce Piše: Aurigo Zmajeve črte po Hamburgu in Lübecku - 1 Ob branju Desinega intervjuja mi šine misel v glavo: »Najhuje je biti gorečnež, jahajoč na svojem egu.« Pred menoj je enotedensko izobraževanje. V stilu surferjev lahko vzkliknem: »Hamburg prihajam.« V Ljubljani se začnejo kopičiti problemi, vendar se stvari do Jesenic srečno razpletejo. Po 14 urni vožnji z vlakom, ostane samo še pričakovanje. Nakup mestnih kart za metro in vožnja na prizorišče. Izobraževanje v popoldanskem času je namenjeno vse življenjskemu učenju. Učenja za življenje so popoldne obvezna, dopoldneve lahko vsak po svoje izkoristi. Prvi dan ostane na prizorišču celotna študijska skupina. Zvečer se odpravimo vsak v svoje domovanje. Kakšna tri tedne pred odhodom v Hamburg izvem, da sem prebukiran. V Hamburgu ostajam čez noč tako rekoč sam. V tej situaciji mi ostane misel Tolažnika: »Če grem v hotel, me bo zadeva stala vsaj 150 evrov dodatnega denarja.« H. mi pokaže natančnejši zemljevid in prostor, kje bom prebival. Ob slabi novici, da si sam, obstaja dobra novica. Zemljevid prikazuje, da je okoli stanovanja en kup cerkva in bolnic. Cerkev Jezusa Kristusa. Jeruzalemska cerkev. Po ogledu na zemljevidu ostane še druga tolažba. Stanovanje je precej blizu do mesta prizorišča. Le kakšnih 20 do 25 minut hoje. Pač mora biti tako in nič drugače in s tem sprijaznim. Včasih te usode pošlje na tista mesta, kjer lahko največ narediš, kjer odpreš, kar se odpreti da. Sedaj, ko to pišem, se zavem, da sem moral hoditi peš po tisti smeri. Jarilo. Zvečer iščem svoje prenočišče. Iščem in se izgubljam v vse smeri. Samo prave smeri ne najdem. Pred opero ustavim »Francoza«, ki ve skorajda vse jezike, samo angleščina mu ni znana. Kažem po zemljevidu in razlagam, katero ulico iščem. A to je bolj pogovor gluhega in nemega. Proti cilju me kasneje usmeri ženska, ki prihaja iz ogromne razsvetljene stavbe. Na boljši poti. Končno smer poti mi pokaže turški delavec, ki po 21. uri zvečer pride iz gradbišča. Sporazumeva se bolje z rokami, kakor z jezikom. Pokaže mi smer mojega domovanja in gre svojo pot naprej. Hvala ti. V temni noči končno najdem svojega gostitelja gospoda G.-ja. Prijazno me namesti v svoje domovanje za naslednjih par dni. Naslednje jutro, ob 8. uri zjutraj, že začnem s svojim raziskovanjem okoliša. Visoka cerkev Jezusa Kristusa. Zaklenjena je. Kakor njegove misli. Kakor njegova učenja. Visok štirikotni zvonik se spenja proti modremu nebu, nad njim pa plujejo oblaki, kakor misli. Stavba je zidana z rdečimi zidaki, ki je glavni material v tem delu Nemčije. Ob strani je kar velik park. Odpravim se naprej čez cesto. Moj pogled se ustavi na beli stavbi z osmimi balkoni. Na večini balkonov je 5 kvadratov, v katerih so vgrajeni osemkraki križi. Čez kakšnih 100 metrov sledi bela stavba, z vgrajenimi rjavimi zidaki. Pogledam navzgor. Stvar, ki jo opazim, me tako preseneti in razveseli, da sem ves iz sebe. Prvič in takoj konkretno znamenje. Kaj takšnega moje oči še niso videle doslej. Pod celotnim balkonom razpira svoja krila alabasterski zmaj,ki pogleduje navzdol na ulico. Pogleduje proti mimoidočim in grize svoj rep. Zgoraj na vrhu je še eno znamenje. Morda ženska glava? Sprehodim se še kakšen korak naprej in pred menoj se na robu zunanjega balkona pojavi nova simbolika. Orel, ki napada kačo. Orel v boju s kačo. Zanima me, kdaj je bila zgrajena stavba, a nobenega datuma na stavbi. To figuraliko orla v boju s kačo je zaslediti predvsem v ZDA, Mehiki. Nasproti, v križišču Schäferkampsalle in Moorkampa, je čez cesto jeruzalemska cerkev. Tudi ta je zaprta. Nad vhodom je portal z vrtnicami. Na stebrih pa prikazani tisti značilni »krščansko-keltski« vozli. Naprej, ob jeruzalemski cerkvi pa je srčna klinika. Nasproti srčne klinike še šola. Kakor, da malo prasketa na tem prostoru. Tista energija, ki se spomladi prebuja, ki čaka, da bo vsak čas pognala, skupaj z rastlinjem. Odpiram, kar se odpreti da. Vsako jutro grem čez to črto in ugibam kam teče. Ali čez jeruzalemsko srčno kliniki in šolo naprej proti metroju ali čez jeruzalemsko cerkev in naprej na tisto hišo z zmajem. V naslednjih dneh ugotavljam, da je prva varianta bolj verjetna, da se zmajeva črta nadaljuje na metro Schlump. Vendar, ali je to potem širina zmajeve črte, če sega od jeruzalemske srčne klinike, čez cesto, vse do hiše z zmajem. To je več kot 50 metrov. Ta dan ostajam na dopoldanskih vajah. Vmes imamo dobre 3 ure časa za kosilo. Odpravim se v središče mesta. Mojo pot vodijo visoki zvoniki hamburških cerkva. Zvoniki hamburških cerkva so enih ta večjih zvonikov v Nemčiji. Glavne cerkve, sveti Peter, sveti Mihael in sveti Nikolaj, naj bi imele skoraj vse zvonike preko 100 metrov. Le kaj je bil razlog tej visoki gradnji? Da so bili bližje Bogu? Pridem do prve cerkve. Ostanek cerkve svetega Nikolaja. Od bombardiranja v II. svetovni vojni je ostal samo še zvonik in nekaj obzidja. V opomin zanamcem; na vojne grozote nacistične Nemčije. Na cerkveni zvonik vodi dvigalo, kjer je možen panoramski ogled Hamburga. Cerkev je bila prvič omenjena leta 1195 in je bila osrednja srednjeveška cerkev Hamburga. V okrilju nekdanje cerkve, pod milim nebom so postavljene skulpture. Podoba ženskega angela,avtorice Edith Breckwoldt. Bronasti kip ženske, Angela Zemlje, postavljen leta 2003, ima napis: »Podaj mi roko in dovoli mi, da te popeljem nazaj k sebi.« Več kot pomenljivo, k sebi. In ne ven, v velemesto čutov, zaznav. Naslednji kip, ki ga zazna moje oko, je kip bronastega fantiča, ki sedi na kupu rdečih opek. Rdeče opeke so iz nacističnega taborišča Sandbostel. Bron in izprane opeke, nasprotje, ki ne gre skupaj. Sicer cerkev svetega Nikolaja nima sreče, saj je bila uničena že v velikem požaru leta 1842 in potem rekonstruirana in končana leta 1847, kot srednjeveška gotska katedrala. S 145 metrskim zvonikom, ki ima tiste značilne križe, ki štrlijo iz zvonika, je bila v tistem času po velikosti tretja najvišja cerkev v Nemčiji. Naprej proti gotski cerkvi svete Katarine z baročnim zvonikom. Visoki zvoniki so moja orientacija. Toliko časa še imam, da zavijem proti njej. Cerkev je prvič omenjena leta 1255. Ko vstopim v cerkev, me preseneti preprostost cerkve. Skorajda samo gole stene. Šele sedaj se spomnim, da so tukaj živeli pretežno luterani. Zato ima cerkev samo osnovne stvari. Preprostost. Na levi strani tabelarni oltar in razstava o cerkvi. Skorajda nič ni takšnega ni v cerkvi, da bi človeka prepričalo o veličastnosti te zgradbe. Na desni strani leseni kip, verjetno svete Katarine. Na desni strani cerkve opazim svečnik. Novejši preprost svečnik v podobi zmaja ali kače.Pogled mi zaplava še proti stropu leve strani cerkve. Na desni strani cerkvenega hodnika, po stranskim izhodom, visi izpod stropa okoli 3 metrski križ. Le za kaj so ga nastavili sem. Gre tukaj morda zmajeva črta in so jo označili s križem, se sprašujem sam pri sebi. Zunaj na dvorišču, si na klopci privoščim skromno kosilo. Kruh s sirom. Pogledujem proti cerkvi in prizidku ob cerkvi na desni strani. Občutek imam, kakor, da želi zmajeva črta pognati, a ne more. Ob pogledu na razsvetljeno oknu v prizidku, očitno v stavbi stanujejo običajni ljudje, se sprašujem, ali vedo, na kakšnem prostoru živijo svoje vsakodnevno življenje? Po skromnem kosilu stopim naprej. Medtem prične rahlo deževati. Ogledujem si že zadnjo stran cerkve, ki je zgrajena iz tisoče kosov rdečih opek. Odpravim se naprej po ulici. Razburjenost. Nobel's Hof. Glava Hermesa, s tistim značilnim klobukom s krili, kaducejske palice z dvema ovitima kačama. Nad vrati na sredini grb z inicialkami. Dva strašljiva zmaja v portalu. Na levi in desni strani grba stojita zmaja. Z odprtima gobcema, gledata nazaj proti svojemu repu.Ali s tem kažeta smer zmajeve črte, se prikrade vprašanje? Zmajeva črta začne delovati. Skorajda mahasukha. Ob deževnih kapljah imam občutek, da bo vsak hip iz neba vzniknila mavrica. A malo manjka. Manjka zelo malo. Manjka tista sproščenost, tisto zaupanje, tista vera. Se prepustiti. Tista prošnja. A kljub vsemu vem, da je zelo blizu. Mudi se mi. Do pol treh moram biti na mestu, a imam še dobro uro časa. Odpravim se proti cerkvi svetega Petra, st. Petri kirche. Še poprej vstopim v kitajsko trgovino. Priklene me izložba. V trgovini v zlato barvo pobarvani kip sedečega bodisatve. Končno si kupim svojega zaščitnika, Hotaia.V naslednji trgovini za otroka majico kluba Hamburg. Temno modro z zmajčkom. Zgolj naključje? Cerkev svetega Petra je zgrajena leta 1195. Notranjost me preseneti, ker je bogatejša od svete Katarine. Svetega Petra Marija. Kip Marije z zlato krono z zlatolasim Jezusom in zlatimi obrobami oblačila. V cerkvi je več zanimivih srednjeveških slik Tafelbilda von Gottfrieda Libalta in Huga van der Goesa. V tej cerkvi se mi dogodi tudi edini neljubi dogodek v Hamburgu. Zaradi fotografiranja, me domačin, okoli štirideset let, mu jih prisodim, ki vodi za roko za seboj šestletno deklico, nahruli: »To je sveti kraj, je prepovedano fotografiranje.« En kup negativne energije butne vame. Neotesanost. Prvič nisem nikjer na vhodu opazil, da bi bilo prepovedano fotografiranje. Drugič, deklič se po cerkvi dere, kakor da bi bila na otroškem igrišču in ne na svetem kraju, v cerkvi. Tretjič, imam občutek, da zafrustrirani tip išče prepire oziroma osebo, da zlije svoj gnev, ne vem zaradi česa, morda zaradi žene ali kaj drugega. Bolje se je nemudoma pobrati iz njegove bližine. V ozadju na desni strani je prostor, prodajajo spominke. Obenem je to tudi kavarna, kjer si lahko naročiš kavo. Začuden sem nad to gostinsko ponudbo v sami cerkvi, a ta prizor bom komentiral enkrat kasneje. Skorajda v teku se odpravim proti učenjem. Naslednji dan se trojica sopotnikov odpravi v center mesta. Obiščemo cerkev svetega Mihaela. Vračamo se nazaj po ulici Holsten Wall. ………. Nasproti stavbe muzeja stavba z zanimivim reliefom na fasadi. Na desni strani je zvita v klobčič kača. Na levi strani dve ptici z odbitima glavama. V osrednjem delu nad kamnitim stolom, relief z dvema sovama. Dopustimo si fotografijo za spomin. Tam kjer sedimo, je zraven še druga stavba, ki jo obnavljajo. Morda bi lahko bila primer za naše arhitekte. Ostala je samo zunanja lupina stavbe oziroma zunanja fasada iz rdeče opeke. Vsa notranja konstrukcija je podrta in jo bodo očitno ponovno dogradili. Gremo nekaj pojest v restavracijo in na predavanja. Ta dan začutim moč reikija. Zaradi nošnje malega nahrbtnika na levi strani se mi je očitno vnela ramenska mišica. Čez noč svinjsko boli. Tako, da ne morem sploh ležati na levi strani. Hvala obema za pomoč. Četrti dan. Je čas polne lune. Pot po kateri hodim na izobraževanje prične delovati. Zmajeva črta se odpira. Prebivališče vedno zapustim okoli 7. ure zjutraj. Vmes se ustavim še v parku z zvezdarno (Sternen) s kupolastim vrhom. Stavba je obdana z gradbeniškimi odri, obnavljajo fasado. Na svežem zraku v parku zmigam vrat in na klopci opravim pranajamo. Tudi brez tega ne morem več. Ob vdihu na so in izdihu ham ter potem obratnem dihu ham-so, ugotoviš razliko. So-ham gre v glavo, ham-so gre v pljuča in trebuh. Odpravim se naprej po poti. Na desni strani pred menoj sonce, na levi za menoj polna luna. Ž. pošljem sms o mahasukhi, v zameno dobim ime Blaženi. Ko se srečamo, se odpravim skupaj s preostalima sopotnikoma v St. Pauli. Nevede in nehote. Danes bomo špricali dopoldanski del. Mimo jahajočega Bismarka se odpravimo po parku. Ta del mesta razpolovi park širine kakšnih 50 metrov. Pridemo do muzeja. Na stavbi muzeja so postavljeni kipi različnih vladarjev. Za muzejem, na vrtu so postavljena kamnita vrata. Za vrati je postavljen kamniti podstavek s petimi manjšimi podstavki. Na treh manjših so tri manjše krogle, na enemu podstavku pa kamnita krogla manjka. Na sredini podstavka trikrat večja krogla. Štiri elementi, plus peti na sredini? Le da eden manjka. Čutiti je energijo. Le kaj se igrajo tukaj? Po parku pridemo na glavno cesto in sprašujemo za Alster. Mimoidoči nam razlagajo, da je Alster popolnoma v nasprotni smeri. V tem Hamburgu imam vsaj popolnoma obrnjeno orientacijo. Kar je v resnici gor je dol in kar je v resnici dol je gor. Namesto v Alster, vstopimo v St. Pauli, na ulico Reeperbahn. Nočni lokali, peep showi in različne seks trgovine. Prostitutk v tem dopoldanskem času ni, verjetno stvar oživi zvečer. V zraku in iz tleh je čutiti zelo slabo energijo. Vse to dopolnjuje vonj alkohola in urina. Ob lokalih posedajo še pijani brezdomci. Tukaj, v tem predelu, so nekoč igrali Beatlesi, zdaj pa med prostitutkami razsaja AIDS in verjetno tudi med njihovimi klienti. Sprehodimo se vse do Altone, kjer se na hribčku vzdiguje cerkev. V preddverju je slika zbor altonske gospode. Slika škofa Ansgarja. Pravoslavna slika Kristusa. Slika: Za mizo sedijo trije angeli. Ž. nam zapoje. Preizkuša akustiko. Malo meniškega petja. Odpravimo se nazaj. Zasledimo še dve cerkvi. Obe sta zaprti. Pri prvi cerkvi zanimiva fotografija. Morda jo nekoč predstavim. Peti dan. Zgodaj zjutraj že pred 7. uro se odpravim proti Schulwg. Na zemljevidu sta tam sicer narisani dve cerkvi, a najdem le eno. V ulici Weiher, kjer je cerkev svetega Bonifacija, je privatna psihoterapevtka in zopet bolnica. Michaelishof. V tem okrožju je rimsko katoliška cerkev, zgrajena leta 1909-1910. Tudi ta je zaprta. Ob cerkvi je šola. Zanimivo, očitno Nemci postavljajo šole tik ob cerkvi. Morda bi kakšen arhitekt v prihodnosti razložil ta fenomen, šola-cerkev? Tudi tukaj je čutiti tisti prsket…. Končno se odpravimo proti Alstru. Svojim sotrpinom malo razložim o zmajevih črtah in simbolih na njih. Na eni izmed stavb opazim nad vrati strele. Strele so nordijski simbol. V križišču, nekje na sredini poti med jezerom Alster in kipom Bismarka, je vogalna stavba. Na stavbi napis: dr. Heinrich von St. (1831-1897) organizator nemške državne pošte. Rozeta z osmimi lističi. Portali oken so okrašeni z različnimi glavami. Na vrhu stavbe, na stranskem stolpu, stoji pozlačeni Merkur s kaducejsko palico. Morda kaducejska palica kaže smer poteka zmajeve črte? Če se še kdaj oglasim v Hamburgu raziščem zadevo. Kip glave, na vrhu glave pa strele. Zanimivo. Druga glava prikazuje Hermesa z značilno čelado s krili ali čepico. Tretja glava bradatega moža z vencem. Četrta glava podobo z rogovi. Podobno glavo ima v slovarju simbolov Meduza. Ta nemška ikonografija glav na tej stavbi in ker je na vrhu stavbe tudi zlati Merkur,mi govori, da se bom moral malo vreči še v raziskovanje in preučevanje teh glavatih podob. Kdaj so bile zgrajene, kdaj so bile postavljene glave, kdo jih je postavljal in potem primerjava z Ljubljano. Problem je le v tem, da teh podatkov nimam še za Ljubljano, kaj šele za Hamburg. Pridemo do jezera Alster. Šele sedaj, ko vidim v ozadju mestno hišo ali Rathaus, mi je jasno kje jezero. Sedaj se mi orientacija po celotne starem središču mesta počasi lepi skupaj. Na sredini prvega dela jezera je postavljen vsaj 10 metrski rjavi zmaj. Preko zmaja vsake toliko časa zašprica voda. Zmaj ima obliko japonskega zmaja. Dva značilna rogova mu rasteta iz glave. Levo taco drži privzdignjeno. Mislim, da mu v tej taci manjka biser. Ob jezeru so privezane manjše ladjice. Pravijo, da se splača iti na vožnjo po jezeru, ki je razmeroma veliko, ker iz ladjice vidite razkošne vile. Ustavimo se pred metro postajo. Sprehodim se. Imam občutek, kakor da malce deluje. Ali teče tukaj počez zmajeva črta? Na nasprotni strani opazim nad trgovino napis: Salamander. Teče od Salamandra potem na japonskega zmaja v jezeru? Sveti Jakob. Tudi ta cerkev je zaprta, a na vhodnih vratih je zanimiv vlit relief. Človek z dolgim kopjem nabada ali kače ali zmaje. Ni nit sveti Jurij, niti sveti Mihael. Čeprav bi lahko bil sveti Mihael, saj so ob njem školjkasti ročaji vrat, ki jih z malo domišljije pretvorimo v krila. Pred železniško postajo ostanem sam, saj se moja sopotnika odpravita z metrojem na kosilo pred predavanjem, jaz pa morem skočiti še do cerkve svetega Jurija. V bistvu se nahaja takoj za železniško postajo. Pred cerkvijo svetega Jurija je skulptura petih kipov. Križanje na Golgoti. Zunaj pred stavbo cerkve je modernističen kip svetega Jurija. Kip me spominja na. figuraliki Kogoja. Vendar le v gibanju. Oblika je v nasprotni smeri, v smer manjka, suhljatosti. Cerkev svetega Jurija je bila zgrajena leta 1747. Kakšnih 400 metrov naprej od cerkve svetega Jurija, nazaj, malo pred železniško postajo je Nemško gledališče. Na vrhu stavbe stojita dva kipa. Moj pogled pritegne desni kip. Oseba, ki jaha zmaja. Šele doma ugotovi, da naj bi bila to ženska. Spodaj pod kipom je napis: »DEN MUSEN EIN HEIM«. Ko pišem ta tekst, saj sem šele tedaj prišel do prevoda napisa, se sprašujem, na kaj ta napis spet namiguje. Z metrojem nazaj na izobraževanje. Ponovno tečem proti prizorišču izobraževanja. Nekako četrti dan pride na prizorišče izobraževanja moja senca v ženski obliki, vsaj tako je opredeli Ž. po prvem dnevu. Globok smeh doni iz njenih ust, iz njenega telesa. Smeh, ki je še glasnejši od mojega smeha. Ob tem si je potresavata dva uhana, znaka minljivosti, ki ji visita iz vsakega ušesa. Dve veliki rumenkasto-beli človeški lobanji. Ki pa sta za moj okus preveliki. Morda še ena anekdota iz izobraževanja, bolj namenjena mojim sotrpinom na popotovanju. Poleg mene se prvi dan prisede starejša dama. Ženska včasih prav vedo, kam je potrebno prisesti. Okoli šestdeset let jih ima. Ker sem se prvi dan preveč smejal, me naslednji dan povpraša, čemu se toliko smejim? Ob mojem smehu gre tudi njej na smeh. Smeh je lahko nalezljiv. Ali naj se ji zlažem in zamolčim? Vem, da ne bo verjela. Zato ji raje napišem na list papirja v zvezek, kakor da bi ji to izrekel: »SEM RAZSVETLJEN.« Tudi Budi njegovi sotrpini v trpljenju niso verjeli, ko jim je prvič rekel, da je razsvetljen. Poslušati so ga začeli šele in ga dojeli, da je razsvetljen, ko jim je začel govoriti o štirih resnicah, da je vse trpljenje…. Če povzamem drugo zgodbo o Budi: »Po šestih letih mučenja in samo strogosti ob reki Nairanjana, ko je iskal kot asket resnico, je Buda, star 35 let, na dan 8. decembra, prišel do prvega videnja razsvetljenja. Toda kaj pomeni videti z očmi razsvetljenja? Kaj je to, kar se nam dogaja, da spoznamo svet neskončne realnosti? To se resnično in pravilno imenujejo »trije pečati darme«. Trije pečati, ki jih Buda ni nikoli pozabil, niti za trenutek in ki jim je vedno sledil v svojem življenju: vsi pojavi1 so začasni in minljivi, vsa bitja so ne-snovna (ne-jaz), nirvana je blaženost. Od teh treh pečatov, so prvega in tretjega odkrili že pred Budo. To je jasno razvidno iz Upanišad in ostalih dokumentov. Resnica o »ne-snovnosti« ali »ne-jazu«, pa je edini darma pečat, ki ga je odkril Buda. Z drugimi besedami, rezultat šestletnega mučenja in strogosti je odkritje edine resnico o »ne-jazu«. Skorajda z začudenjem in strahom me povpraša: »Ali res? Ali pa se šalim? Njena govorica je bila zaznano tako, da ne more verjeti in da se verjetno z njo malo šalim. Po iskanju angleške besede, ji smehu v odgovorim: »Oboje!« Po tem stavku še stara gospa pade v nevzdržni krohotajoči smeh. Sam se režim še dvakrat bolj znotraj sebe. Čeprav mi je pred mesecem dni, sopotnica v pogovoru navrgla nekako tako, če se z njo malce zafrkavam in če morda res nisem razsvetljen. Ja, malce sem res osvetljen. Morda je celo boljša beseda prebujen, awakened. Razsvetlil me je sam Hotai. V sanjah sem ležal breztežnostnem prostoru. Ob moji glavi je sedel bodisatva Hotai. Njegova roka je bila nad mojo glavo. Izgovarjal je besede: »Tisoč cvetov«, in mi spuščal bele lističe na glavo. A zgodbo o razsvetljenju lahko zaključim s tem, da še nisem v celoti razsvetljen. Dokler se kot človek potikam in spotikam po tem svetu. Se samo preprosto dogaja. A zakaj to pišem? Ker je do prvega prebujenja - razsvetljenja dolga notranja osebna pot. Mi na zahodu, smo tako in tako izgubili vse iniciacijske obrede, ki jih npr. poznajo stare kulture, recimo Indijanci. Tri dni v samoti. Naš »iniciacijski« zahodni šolski sistem, tekmovalnost v delu, človeku povzroči samo stres. Ko se začne dogajati, ko stopaš v duhovnost, ne veš komu bi kaj izpovedal. Kajti če nimaš pravega učitelja ali vsaj duhovnega sopotnika, da bi mu lahko zaupal svoje izkušnje, je to lahko tik pred koncem. Lahko znoriš. Če drugim pripoveduješ o svojih izkušnjah, te imajo že tako in tako za norega; ljudem, ki so še globoko, globoko v materialnem, v samsari. Poskusi povedati nekomu, da vidiš v zraku bele kosmiče, ki so podobni duhcem? Poleg vseh doživetij, se zraven še vpleta tvoj ego, ki včasih projektira. V primerih duhovnih izkustev ni rečeno, da te bo tudi duhovni sopotnik razumel, važno je pri tem le to, da te posluša, kajti duhovne izkušnje so v veliki meri le osebne izkušnje, ki so včasih lahko vezane tudi na prejšnja življenja. Čez čas se izkristalizira, kaj v resnici je. Ob tem ni slabo, če si kaj zapisuješ, delaš zapiske, dnevnik ali pa morda takšna pisanja. Kajti um in spomin je varljiv. Le zapisano čez čas ti pove, kaj je bilo. Da ne govorimo o temu, da običajno pozabimo že tisto kar smo včeraj delali, kaj šele tisto izpred dveh leti. Integralna joga Šri Aurobinde, ti v poglavjih Dušne in Duševne preobrazbe lahko malce prikaže pot: »Videnja (vizije) prihajajo z vseh ravni in so vseh vrst ter imajo različne vrednosti. Nekatere imajo zelo velik pomen in vrednost, druge so igre uma ali vitalnega in so dobre samo za svoj lastni posebni namen, spet druge so tvorbe življenjske in umske ravni in nekatere od njih utegnejo vsebovati resnico, medtem ko so druge zmotne in zavajajoče ali pa so mogoče nekakšen umetelni izdelki tiste ravni. Lahko so precej pomembne v razvoju začasne jogijske zavesti, se pravi notranje umske, notranje vitalne in notranje fizične zavesti ali pa za okultno razumevanje vesolja. Videnja, ki so resnična, nam lahko pomagajo k duhovnemu napredovanju – menim tista, ki nam pokažejo notranje resničnosti: tako se je na primer mogoče srečati s Krišnom, z njim govoriti in slišati njegov glas v "resničnem" notranjem videnju, nič manj resničnem, kot karkoli na zunanji ravni. To, da vidimo le njegovo podobo, ni isto, enako kot to, da vidimo le njegovo sliko na steni, ni isto kot to, da ga osebno srečamo. Pač pa ni nujno, da bi bila podoba na steni brez koristi za naše duhovno življenje. Rečemo lahko samo, da se človek ne sme preveč navezati na takšen dar in na to, kar se na kaže, prav tako pa ga ni treba podcenjevati. Ima svojo vrednost in včasih precejšnjo duhovno uporabnost. Seveda pa ni najpomembnejši – najpomembnejša stvar je dosega Božanskega, stik, združitev z Božanskim, bhakti, sprememba narave itd..88« OM BODHIČITA MAHASUKHA JANA DATU AH Pojavi ali fenomeni, ki jih zaznavamo s čuti. Zmaj pod balkonom, Angel miru, Svečnik v sv. Katarini, Zmaj na Nobel' HOF, Hotai, Kip Marije z zlatimi obrobami v cerkvi sveti Peter, Glava s strelami, Zmaj v jezeru Alster, Zmaj na gledališču. Key words: Hamburg, ley lines, dragon lines, zmajeve črte, St. Michael line, st. Catherine Komentarji (0) www.pozitivke.net