|
||||||
|
|||||||
Piše: Brina Gruber v Vivi www.viva.si
Ko človek ne zmore več nadzirati svojega vdajanja snovem ali posameznim vedenjem, s katerimi sprošča napetost in stres, govorimo o odvisnosti. Gre za kronično bolezen, ki ima – če ni pravočasno zdravljena – katastrofalne posledice za človekovo življenje. Abstinenca je prvi pogoj treznosti, vendar jo lahko dosežemo le s korenito spremembo življenja.
Ta obsega vnovično vzpostavitev življenjskega ravnovesja ter telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Trezno življenje je ustvarjalno, napolnjeno z namenom in smislom. Doseže ga lahko vsakdo, če se le trdno odloči in mu sledi vsak dan posebej. Številni ljudje se zaradi življenjskih izkušenj, ki v njih sprožajo strah, tesnobo, jezo, občutke manjvrednosti in druga negativna čustva, znajdejo v hudi življenjski stiski.
Včasih je drama, ki poteka v človeku, tako silovita, da ta preprosto ne vzdrži notranje napetosti in v pomanjkanju drugih, zdravih oblik upravljanja s stresom in sproščanja, poseže po kemičnih sredstvih ali vedenjih, ki ga kratkotrajno, začasno umirijo in mu izboljšajo počutje. To postopoma pripelje do odvisnosti od njihove prisotnosti v telesu oziroma v prisilno (kompulzivno) iskanje boljšega razpoloženja.
Odvisnost je kronična, dosmrtna bolezen, ki človeka zaznamuje na vseh področjih življenja; to zaradi nje uide njegovemu nadzoru in je vse bolj kaotično. Zasvojenost s katero koli kemično snovjo (alkohol, nikotin, kokain, sladkor …) ali z vedenjem (kompulzivno nakupovanje, laganje, igralništvo, zasvojenost s seksom …) se razvije postopoma, z zavestnim iskanjem priložnosti za uživanje te snovi ali izvajanje posameznega vedenja, ter z neugodjem, ki sledi, če tega ni na voljo.
Človek sčasoma izgubi nadzor nad pogostnostjo tovrstnega pomirjanja, zato poskuša svoje početje na različne načine osmisliti. Večkrat poskuša s tem prenehati, vendar so vsi napori volje zaman, zato ga muči močan občutek krivde. Svojega življenja ne obvladuje več, občutki manjvrednosti in krivde pogosto preidejo v depresijo, zaradi česar začnejo razpadati odnosi z drugimi ljudmi. Zasvojena oseba se zaveda, da ima težave, vendar pogosto ne ve, kako iz začaranega kroga zasvojenosti. Predvsem pa dolgo zanika, da ima težavo, zaradi česar se bolezen še bolj razvija.
Abstinenca, prvi pogoj na poti k treznosti
Abstinenca, torej opustitev vnašanja pomirjajočih snovi v telo ali posameznih oblik vedenja, je prvi korak k ozdravitvi od vseh oblik zasvojenosti. Ko se prenehamo opijati oziroma tako ali drugače drogirati, začnemo zdraviti škodo, ki smo jo v obdobju zasvojenosti povzročili svojemu telesu, umu, odnosom in duhu. Odvisnost naredi človeka tako rekoč norega; to pomeni, da nismo zmožni uporabljati svoje pameti tako kot sicer. Odvisnost sproži destruktivno razmišljanje in nezmožnost za upravljanje s čustvi, obenem pa uniči našo zmožnost za racionalno mišljenje in odgovorno nadziranje svojega vedenja.
Ozdravitev pomeni temeljno spremembo dosedanjega življenjskega sloga. Svoje življenje moramo v celoti urediti na novo, na osnovi drugačnih načel – načel treznosti, in se naučiti novih veščin za spoprijemanje z življenjskimi težavami. Treznost pomeni živeti življenje, za katerega je značilno telesno, duševno, socialno in duhovno zdravje. Treznost je način mišljenja, delovanja in obnašanja do drugih. To je življenjska filozofija, ki zahteva vsakodnevne napore pri izvajanju programa zdravljenja.
Zdravimo se vsak dan posebej
Zdravljenje se začne s tremi temeljnimi koraki: 1.) človek mora spoznati, da nima nadzora nad drogo, pa naj si za to še tako zelo prizadeva; 2.) spoznati mora, da ne more nadzirati uporabe snovi ali vedenja, saj je zasvojen in glede svoje odvisnosti povsem nemočen, zaradi česar je njegovo življenje kaotično; 3.) zavezati se mora programu zdravljenja in poiskati pomoč.
Sledi faza stabilizacije in okrevanja od fizične odtegnitve droge. Človek postopoma preneha biti obseden z mislimi na drogo. Uči se, kako reševati težave brez uporabe drog, in zavestno goji upanje, da je ozdravitev možna. Sčasoma začne razmišljati jasneje in bolj racionalno, njegova čustva se umirijo. Človek začne graditi svojo novo osebno zgodovino, vsak dan posebej.
Med zdravljenjem odvisnosti mora človek prepoznati vse uničujoče misli ter boleča občutja in izkrivljene spomine, ki ga silijo v odvisniško obnašanje. Težava je v tem, da takšno negativno oziroma odvisniško mišljenje ostane, četudi se človek ne drogira več dejavno, to pa pomeni visoko tveganje, da bo prišlo do vnovičnega zdrsa v odvisno vedenje. Pri zasvojenosti gre namreč tako za problem vnašanja drog v telo kot za problem mišljenja. Drogiranje je poškodovalo možgane do točke, ko je človeku težko normalno misliti, saj ga obsedajo samouničevalne misli, torej iracionalne misli, zmedena čustva in uničevalno obnašanje.
V začetnih obdobjih zdravljenja se človek srečuje z vrsto neprijetnih občutij oziroma z odtegnitvenim sindromom, za katerega so značilni simptomi, kot so nezmožnost jasnega mišljenja ter upravljanja z občutji, čustvi in stresom, težave s spominom, motnje spanja … Vse to je posledica dolgoročnega zastrupljanja možganov z drogo. Pomembno je, da se človek nauči prepoznati, kdaj je zmeden, kdaj ne obvladuje občutij in čustev, kdaj se pretirano odziva na stres …
Pri spopadanju s temi težavami je treba redno izvajati vse dejavnosti iz programa zdravljenja, se zdravo prehranjevati, ne uživati kave, spati od sedem do osem ur na dan, redno meditirati ali uporabljati druge sprostitvene tehnike in se redno telesno udejstvovati (30 minut najmanj tri- do štirikrat na teden). Naučiti se je treba tudi ustreznik tehnik upravljanja s stresom.
"Dobri stari časi"
Ena od nevarnosti, da bo človek popustil želji po drogi, je "sindrom dobrih starih časov", evforičen miselni priklic, ki spodbuja k prepričanju, da bi si lahko z njim takoj olajšali abstinenco. Človek se osredotoči zgolj na dobre spomine na drogo in blokira slabe. Z iskrenostjo do sebe in svojih izkušenj lahko takšen spomin izbrišemo in mu tako odvzamemo moč.
Za človeka, ki je na poti k ozdravitvi, je huda preizkušnja tudi vsak dogodek, ki povzroči nenaden stres, bolečino ali nelagodje. Ko se nastopi tak dogodek, človek razvije svoje stare simptome notranje disfunkcije: težave z jasnim mišljenjem ter z upravljanjem s čustvi in spominom, nagnjenje k pretiranim čustvenim odzivom, motnje spanja …
Če se s takšnimi situacijami ne spoprime na konstruktivne načine, ki se jih mora naučiti v procesu zdravljenja, takšna notranja napetost vodi v obsesivne misli na drogo, te pa sprožijo močno prisilno željo po drogi. Če je želja močna in dolgotrajna, povzroči kemične spremembe v možganih: sproži se telesna lakota po drogi (angl. craving), ki jo spremlja silovita telesna napetost.
Da ne bi znova zapadel v akutno stanje bolezni odvisnosti, mora biti človek nenehno pozoren na svoje notranje dogajanje, na svoje misli in občutke. Vnovičen zdrs v odvisnost ima časovno dinamiko. Mogoče se mu je izogniti – če smo le pozorni na vse, kar se dogaja z nami. Ko nastopi evforični priklic, ga mora človek nemudoma blokirati. S tem bodo popustile tudi obsesija z drogo, z njo pa tudi prisilnost.
Če človek ne zanika več svoje preteklosti in tega, kako disfunkcionalno je bilo njegovo življenje, če ne zanika dejstva, da je bila zasvojenost glavni razlog za njegove življenjske težave in da ga je bolezen uničevala na vseh področjih življenja, če se zaveda, da je bila droga njegov največja sovražnica in ne zaveznica, bo brez večjih težav premagal evforične spomine na čase drogiranja.
Kako do novega življenjskega ravnovesja?
V procesu zdravljenja mora človek doseči novo življenjsko ravnovesje in popraviti dele svojega življenja, ki jih je poškodovala zasvojenost. Določiti si mora nove cilje in opraviti radikalne spremembe življenjskega sloga, predvsem pa se naučiti, kako živeti smiselno in produktivno življenje. Če naj spremeni svoje mišljenje, čustva in vedenje, povezane z odvisnostjo, mora določiti svoje glavne probleme in jih rešiti enkrat za vselej.
Življenjsko ravnovesje je mogoče doseči s pozitivnimi spremembami na vseh področjih – v telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem življenju. To pa obsega telesno in duševno zdravje, upravljanje z občutji in čustvi, odgovorno nadziranje obnašanja, izpolnjujoč in zadovoljujoč partnerski odnos ter dobre odnose s prijatelji in z drugimi ljudmi.
V procesu zdravljenja se naučimo razlikovati med tem, kaj mislimo, kaj čutimo in kaj počnemo. Odvisnost povzroči disfunkcijo možganov, ki popači občutja: občutimo bodisi preveč, zaradi česar se odzivamo pretirano – bodisi premalo, zaradi česar smo čustveno odreveneli. V procesu zdravljenja se je treba naučiti prepoznati, kaj čutimo, oceniti, ali so ta občutja primerna glede na situacijo, in kako jih primerno izraziti.
Samo to, da nekaj občutimo, še ne pomeni, da moramo na osnovi tega tudi delovati. Vsakič, ko se srečamo s težavo, se moramo ozreti vase; tako ugotovimo, ali so v nas nerešena občutja (jeza, sram, krivda …), ki bi nas utegnila motiti pri iskanju rešitve. Ko določimo nerešena občutja, jih lahko odpravimo: racionalno iščemo rešitev za problem, izberemo ustrezne alternative in delujemo temu primerno.
Naučiti se moramo tudi presojanja: pozorni moramo biti na svoje početje in njegove posledice ter zanje prevzeti odgovornost. Ljudje s slabo presojo – teh je med odvisniki največ – ne sprejemajo odgovornosti za posledice, ki jih nenačrtno povzročijo v svojem življenju, zato se pri njih krize nenehno ponavljajo, ne da bi se iz tega kaj naučili. Naučiti se je treba tudi nadzora nad svojim vedenjem. Če nadziramo svoje vedenje, lahko vzdržimo samouničevalne impulze in naredimo to, kar je v našem interesu.
Zavedati se moramo, da vsaka odvisnost spremeni človekovo osebnost, vendar se ta v procesu zdravljenja postopoma obnavlja. Ta proces lahko traja od šest do osemnajst mesecev po začetku zdravljenja. Hkrati s tem, ko se simptomi možganske disfunkcionalnosti zmanjšujejo, se začne pojavljati naša osebnost, kakršna je bila pred zasvojenostjo.
Presežimo nezdrave vzorce iz otroštva
Kot smo omenili, zdravljenje odvisnosti zahteva korenito spremembo življenja. Če naj jo dosežemo, moramo najprej določiti svoje nezdrave vedenjske vzorce, predvsem tiste, povezane s primarno družino, in začeti prakticirati zdrave vzorce obnašanja. Nezdravi vedenjski vzorci lahko obsegajo:
IIII. PREUČITE ALTERNATIVE
Misliti moramo na posledice svojega vedenja.
Če se odločim za to dejanje:
- kaj je najboljše, kar se lahko zgodi?
- kaj je najslabše, kar se lahko zgodi?
- kaj se bo najverjetneje zgodilo?
V. ODLOČITE SE
Pomembno se je odločiti, da bomo nekaj naredili drugače, saj se bomo le tako pri svojem zdravljenju premaknili naprej.
VI.
V AKCIJO!
Ko se odločimo, kaj bomo naredili, moramo to v resnici narediti. Če ničesar ne spremenimo, se ne spremeni prav nič.
VII. OCENJUJTE
Ko delujemo, je pomembno oceniti, kaj se je zgodilo. Učimo se iz posledic.
Vivin klicaj
DISFUNKCIONALNE DRUŽINE NEVAREN KRAJ ZA ODRAŠČANJE
Disfunkcionalne so vse družine, v katerih redno prihaja do konfliktov in zlorab, ki jih izvajajo posamezni družinski člani. Ti so pogosto posledica alkoholizma, zlorabljanja drog in drugih odvisnosti, pa tudi nezdravljenih osebnostnih motenj ali duševnih bolezni staršev. Za take družine so značilni nasilje in različne zlorabe.
Zmedenost
V takih družinah otroka naučijo, da je pomembno biti zmeden. Otroka ne naučijo jasnega, logičnega in racionalnega mišljenja, pač pa prav nasprotno, da imajo od zmedenih, nejasnih misli koristi in da so nasprotujoče si osebne ideje nekaj normalnega. Otrok se že zgodaj nauči, da ni treba, da so njegove misli skladne s stvarnostjo. Če mu to, kar se dogaja, ni bilo všeč, je prepričan, da to lahko odmisli z ignoriranjem ali izkrivljanjem videnega ali slišanega.
Popačeno zavedanje stvarnosti
V takih ljudeh ni ravnovesja med mišljenjem in čutenjem, ravnovesja med notranjim in zunanjim zavedanjem: notranji svet utegne prevladovati in onemogočati pravilno zavedanje zunanje stvarnosti – ali nasprotno. Konflikt med notranjim in zunanjim zavedanjem ustvarja nekoherenten in protisloven pogled nase, na druge ljudi in svet. Ti ljudje se počutijo izolirani, sami in ranljivi, prestrašeni so, v obrambni drži in v nenehnem stanju krize.
Disfunkcionalne družine oblikujejo ljudi, ki so nesposobni stvarnega ocenjevanja sebe, drugih in svojega položaja. Zato v svojih odnosih z drugimi in s svetom ustvarjajo neprimerne vloge, ki so toge, preživetvene vloge.
Strah pred slabimi občutji
Otrok se nauči, da so nekatera občutja dobra, druga slaba; dobra lahko izrazi, slabih pa se boji in jih zaradi strahu pred odzivom staršev preprosto zatre. Otrok se nauči blokirati zavedanje telesne in čustvene bolečine; ko trpi, občuti krivdo, sram in ponižanje. Svojo bolečino skriva pred drugimi, saj se boji, da se mu bo zgodilo kaj strašnega. Občutja veljajo za nekaj slabega ali nevarnega. Ko otrok odraste, mu nekatera občutja govorijo, da je nevreden življenja in da je okvarjen; da mora nekatera občutja zatreti, se zanje ne zmeniti, o njih lagati. Ključno sporočilo se glasi: ne čuti.
Bolečina in težave niso nekaj normalnega
Zdrave družine učijo, da sta veselje in smisel nekaj normalnega, težave in bolečina pa začasne situacije, s katerimi se je treba spoprijeti. Disfunkcionalne družine otroka učijo prav nasprotno: da so bolečina in težave nekaj normalnega, obdobja veselja in smisla pa začasna, na koncu pa bodo povzročila še več bolečine in težav. Prav zato bodo morali ljudje iz disfunkcionalnih družin zaradi svoje zasvojenosti izkušati več bolečine, preden bodo spoznali, da so bolni, saj so jih naučili, da je bolečina stvar normalnega življenja.
Zdravi temelji
V treznosti se ljudje vrnejo k svoji predzasvojenemu ravni življenjskih veščin. Ljudje iz disfunkcionalnih družin nimajo zdravih temeljev, na katerih bi gradili; tudi pred zasvojenostjo je bilo njihovo življenje serija globoko zasajenih samouničevalnih navad. Zato je ozdravitev težja in morajo bolj paziti na možnost vnovičnega zdrsa v odvisnost.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivljensko-Ravnovesje-Odvisnost-Zasvojen
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
