Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivljenska-Pot-Sala-KnjigaTelo-Hoja

Najti življensko pot petek, 4. julij 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Včasih je kdo rekel: »ta je pa še kot nepopisan list!« A ko gledam življenje z današnjim vedenjem, si kdaj, malo za šalo in malo zares, povem, da je vsak kot knjiga. Pa se takoj vprašam: »ali je že prebral svojo knjigo?, ali že ve kaj vse je zapisano v njej?« Kdo ve?  Rada opazujem ljudi, ki gredo mimo, jim berem z obraza, kretenj, iz drže telesa ali hoje… Poigravam se z mislimi in ugibam kaj vse nosijo s seboj. Seveda se zavedam, da sem tudi sama dana na ogled in da drugi ugotavljajo in ugibajo, kaj zapisanega nosim v sebi, kakšna zgodovina me krasi ali ovira v tukaj in zdaj. Prav vsak od nas nosi s seboj svojo družinsko zgodbo in je del zgodbe drugih. F. Nietzsche je zapisal: »Kateri otrok nima razloga, da bi jokal nad svojimi starši?« Vsi – tudi tisti, ki so medtem sami dobili otroke, smo hčere ali sinovi. Vse te zgodbe imajo vedno dve plati, pozitivno in bolečo. Vsak, ki želi najti svojo življenjsko pot, mora ozdraviti rane, kajti v nasprotnem primeru ga bo določala lastna življenjska zgodba. Kdor je dovolj pogumen, da si ogleda lastne rane, bo prek njih našel tudi pozitivne korenine, ki jih je prav tako dobil od staršev oziroma od zanj pomembnih ljudi. Rane nam omogočajo dostop do našega pravega jedra, to je do svojega pravega jaza kjer najdemo lastno življenjsko pot. Kdor ne upošteva svojih ran, ga te določajo, kajti popačijo njegovo življenjsko pot, čeprav nemara meni, da živi svoje življenje, v resnici samo ponavlja rane iz otroštva. Ko se povežemo s svojim bistvom, zacvetimo. Merilo za to, ali je nekdo našel svojo življenjsko pot, je »gladka pot« kot npr.: delo  radi opravljate, zaslužek je dober, niste utrujeni ali naveličani, zadovoljni ste v vseh ozirih… Kadar pa niste na svoji poti, ste brez dela, če ga pa že imate, vam ne gre prav dobro od rok, ste preobremenjeni, izgoreli, izčrpani, nezadovoljni… In ko se pogledamo, ko preberemo kaj vse nosimo v sebi, je čas, da, če je to potrebno, zavihamo rokave, prevzamemo odgovornost za svoje življenje in iz njega naredimo tisto najlepše, kar je za nas dobro. Res da duševne rane bolijo, a so hkrati najboljša priložnost za rast in razvoj. Rana razbije masko za katero se skrivamo pred ljudmi. Alfa in omega vsakega začetka je mati. Ona podarja otroku varnost in parazupanje. Je prva in najpomembnejša odnosna oseba za otroka. V tem odnosu dobi otrok izkušnjo, da je lahko tak, kakršen je, da ima lahko potrebe in da bodo te potešene. Mati je tista, ki mu pokaže bližino in ljubezen, mu daje občutek, da je dobrodošel, da je brezpogojno sprejet in ljubljen. Takšno osnovno izkustvo potrebuje otrok kot trden temelj, na katerem se lahko razvija. Vem, to je tisto optimalno, kajti redko katera mati uspe izpolniti vse te naloge. Vsi smo poškodovani, pa če to hočemo ali ne. Le naše zavedanje in soočenje s samim seboj nas lahko obvaruje, da bi lastne poškodbe nezavedno prenašali na druge ali da bi si sami zadajali rane oziroma si vedno znova poiskali okoliščine, ki bi izzvale ponovitev poškodb iz otroštva. Ko se povežemo s svojim bistvom, zacvetimo, v nas se  začne pretakati nova energija in začutimo, da je vredno živeti in da nas naše življenje veseli. Radi se imejte. Tjaša Jeraj Vir: www.mychi.si Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog