Religije lahko zastirajo pogled na smisel življenja
nedelja, 10. junij 2007 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
V zgodnjih jutrih se radostno prebujam, pa naj spim običajnih šest, sedem ur ali le štiri. Po mislih hvaležnosti za noč in zaupanja, da me bodo vodile dobre moči, če se jim bom le zavestno predajala skozi ves dan, me tej v pozni pomladi prevzame jutranja zarja. Že pred leti sem ugotovila, da ptice ob vzhajajočem soncu na obzorju spoštljivo umolknejo. Ko utihnejo glasilke, prepevajo srca.
Svetla jutranja občutenja okrepijo še prelepi svetli oblaki v podobi razkropljenih ovčic, ki jih zaznam skozi zaveso. Odgrnem jo in pomislim, koliko lepote se nam podarja in kako drugačne so videti spreminjajoče se oblike skozi zaveso in nato brez nje. Oblaki, prežarjeni s sončno svetlobo in zlato obrobljenih prosojnih robov, milo sevajo vame svojo popolnost.
Okno zagrnem z belo zaveso, razporedim vse gube tkanine in tedaj me prešine: «Kakšna razlika!« Skozi zavese le slutimo in dokaj nerazločno vidimo vso sijočo svetlobo v vsem, komajda zemeljskem razkošju. Opažanje razlike me napelje, da pogled v nebo skozi zaveso primerjam z religijami, ki s svojim posredništvom precej zastirajo pogled na smisel življenja ter resnična in zelo preprosta pravila za sobivanje vseh oblik življenja na planetu, vse bolj utrujenem od našega pretiranega jemanja.
Bolj ko je zavesa vzorčasto tkana in gosto nagubana in bolj ko je religija zazrta v svoj edini prav ter togo sledenje tradiciji, ki postaja oklep, ki se ga je težko znebiti, bolj preprečuje resnični Božji svetlobi posijati v vsa dogajanja z nami in med nami. Bolj ko je v ospredju zunanje dogajanje, veljava, blišč in razkošje, bolj se postavlja nad Boga. Pomanjkanje notranje svetlobe se skuša nadomestiti z zunanjo bleščavo, skrivnostmi in nelogičnostmi. Smo res preslišali ali pa nismo bili poučeni niti o tem, da se Bog oglaša po vesti, če ta ni že povsem zatrta z egom, a se še vedno lahko prebudi? Po njej nam je brez ukazovanja dana le izbira med dobrim in zlim.
Bog je tako silno enostaven in moder, da ne potrebuje olepšav in izboljšav; tudi bremena naših negativnosti nam ni naložil. Vselej in povsod je prisoten – v travi in hroščku, v vodi, algi in kitu, v dobri misli, nesebični pomoči in v vsakem dihu. V dogodkih, boleznih in težavah svari in prebuja, zato ne rabi posrednikov, ne trdnjav ne zunanjih svetišč in ne spomenikov. Svobodne nas vabi, da mu prisluhnemo in se spremenimo. Vse nas želi nazaj, da bo stvarstvo spet popolno. Bog nam v pomoč ni namenil vprašljivih posrednikov, pač pa v vsakem obdobju vzore, preroke. Uči nas tudi preko dogajanj v naravi. Tudi spreminjajoči se oblaki lahko spodbudijo k učenju in življenju po zakonih stvarstva, na pa vedno isti molitveni obrazci, ki bolj malo ozaveščajo.
Prerokinja našega časa je v zadnjih dveh desetletjih vrh ene velikih religij že trikrat opozorila, da ne učijo preprostega in popolnega Kristusovega nauka in da niti sami ne živijo po njem. Pa se ni zgodilo nič – vsaj v dobro smer ne. Posledice vse bolj občutimo mi vsi, povzročitelji lastnih težav.
V zgodnjih jutrih se radostno prebujam, pa naj spim običajnih šest, sedem ur ali le štiri. Po mislih hvaležnosti za noč in zaupanja, da me bodo vodile dobre moči, če se jim bom le zavestno predajala skozi ves dan, me tej v pozni pomladi prevzame jutranja zarja. Že pred leti sem ugotovila, da ptice ob vzhajajočem soncu na obzorju spoštljivo umolknejo. Ko utihnejo glasilke, prepevajo srca.
