Življenje in ostane največja skrivnost ne glede na to na to, koliko sta se nedeljivemu približala znanost in z njo biološka tehnologija. Pa tudi misel, da naj bi bilo življenje v tako nedoumljivem vesolju omejeno le na Zemljo, je tistim, ki si drznejo razmišljati univerzalno, nerealna.
Kako je mogoče, da ima človek zavest? Nekaterim se zdi zavest proizvod določenih telesnih funkcij in organov. Drugi menijo, da uporablja zavest te organe le za izražanje. Človekovo vsakdanjo zavest lahko razdelimo na številne plasti in vidike, ki pa nimajo nič opraviti z vseobsegajočo zavestjo, ki presega omejitve osebnosti.
Zavestno bivanje v drugi, višji resničnosti obstaja. Zemeljsko življenje je kvečjemu le za časni približek te resničnosti, je le njena karikatura Življenja ni proizvod zemeljskih funkcij in tudi ni vezano nanje. Le tisti, ki si upa razmišljati iz Življenja se mu lahko približa. Po skrivnosti Življenja se v zemeljskem življenju izraža izvorna narava in po njem se razodeva začasni red.
Življenje so odkrije tistim, ki so spoznali, da nič ne vedo. Sokrat je rekel, da je najvišja odlika znanja, da nič ne vemo. Značilnost ponovnega duhovnega rojstva je nepremagljiv občutek, da smo živi in da vse zmoremo, da smo rešeni ošabnosti in da lahko naredimo vse, kar je potrebno v Božjem načrtu. To je značilnost tistih ljudi, ki ženejo človeštvo na njegovi poti dušnega razvoja naprej, ki utirajo nove poti in odpirajo nove razvojni možnosti, nove perspektive, da bi ljudi povzdignili iz njihovega trpljenja. Nenehno so priključeni na energijo Boga, na mišljenje Boga.
Kdor pa ne spozna novih možnosti, gre po tembi poti, in če ne prevlada novo spoznanje, se zavest ujame. Predvideno izvorno spoznanje in ozaveščanje, ki naj bi se razvilo v novem človeku, postaneta vsakdanji, meščanski jaz, ki ničesar ne razume. Posledica tega je, da se prebojna sila izgubi in končno nastane zgoščevanje. Zgodovina se ponavlja! Nekoč tako mogočni val se razblini in postane vrtinec, v katerem se zavest lahko le še vrtinči. Potem je potrebna nova kombinacija sevanj, ki bi predrla otrdelost. V takšni spremembi sevanj se nahaja človeštvo danes.
Toda ali ni to nespametna ugotovitev? Svet je vendarle v polnem, nenehnem gibanju! Politiki so na vso moč dejavni, časopisni stolpci so polni poročil o njihovih aktivnostih. Ne mislimo na tovrstna prizadevanja. Od dejavnosti se lahko kar iskri, toda na duhovni razvojni poti ni storjen niti korak. Negativen odziv osebnosti, ki se prebuja, smo lahko opazovali takoj na začetku renesanse: bila je to senčna stran, ki je nastopila takoj, ko je zasvetila svetloba.
To življenje ima veliko zaskrbljujočih strani. Velike težave nastajajo zato, ker vsi ljudje istočasno stremijo k sreči. Zato so dnevno soočeni z majhnimi in velikimi nasprotji, tako tudi z brezčutnostjo do težav sočloveka, ki išče enako srečo in zaradi tega mogoče ogroža druge. Pokaže se, da skoraj vsak v istih okoliščinah enako odreagira.
Ta ugotovitev je žalostna. Ali gre samo zato, da preživi samo tisti, ki je najbolj sposoben? Darwinova evolucijska teorija kot razlaga boja za preživetje, res naredi vtis, vendar pa kot praktična življenjska teorija ne zadostuje za vse tiste, ki iščejo duhovno podlago življenja, je preveč omejena. Zato ni začudojoče, da kreacionisti ( tisti, ki verjamejo, da je Bog ustvaril svet od zunaj) naravno znanstveno biologijo vgrajujejo v zgodbe o stvarjenju v Bibliji, medtem ko pa realisti, prisegajo na evolucijsko naravno znanost. Biolog Gould trdi, da svet sestavljajo naključja in da je človek nastal po nesreči. Po njegovem mnenju je evolucija nepretrgana lestvica,na kateri le močnejši napreduje za majhen korak
Iz tega izhajajoč zaključi, da vsak moralni sistem mora temeljiti na človeški konstrukciji in da niso predstavljivi nobene višji impulzi. To pomeni, da razen telesnega nič ne obstaja. V nasprotju s tem vidi učenjak Simon Covway Morris stvarjenje kot popolnoma voden proces:“ Če bi Zemlja zopet nastala, bi po 3,5 miljarde letih spet nastalo človeku podobno inteligentno življenje. To je neizogibno. Po mojem mnenju, „ tako govori dalje, „ je svet mnogo bolj nenavaden kraj, kot si ga pravzaprav lahko predstavljamo. In mislim, da je nujno potrebno ohraniti v sebi občutje čudenja.“
Na koncu dolge verige naj bi človek kot čisto biološko bitje vstopil v pojavnost. Ampak od kot tedaj izhaja to neskončno iskanje sreče? Ali naj bi ostajalo še eno življenje, ki je popolnoma in brepogojno srečno? Ali poznaš koga, ki je to dosegel? Gotovo pozna vsak izmed nas človeka, ki je našel določeno ravnotežje, na primer srečno razmerje ali krasno okolico. Trezna resničnost pa nas uči, da ne obstaja trajna sreča.
Nadalje lahko rečemo, da ga ni človeka, ki ne bi strmel po sreči. Nekateri pravijo, da so z nekoliko sreče zadovoljni; če gre na primer za poslovne zadeve, družino, prijatelje in otroke. V tem pogledu moramo ostati stvarni. Pri drugih se pokaže veliko pomanjkanje. Občutijo domotožje in vzdihujejo po življenju, ki igleda nedosegljivo, nevidno. In ko življenje iz dneva v dan tako teče dalje, ostane mogoče v nekem posebnem trenutku samo vznemirjajoče vprašanje:“ Čemu pravzaprav živim?“
Ali obstaja vprašanje, ki je pomembnejše od tega? V egipčanskih templjih se je spraševalo: „ Človek , kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?“ Ali niso to vprašanja, s katerimi poskuša stvarnik doseči svoje bitje? Ali niso vsaj povabilo, da bi se raziskalo lastno življenje?
Predpostavlja se , da je Zemlja stara 4,7 milijarde let in da ima pred seboj še 3 do 4 milijarde. Po evolucijski teoriji ima človek še dolgo pot pred sabo. Pa tudi gledano z drugega gledišča se lahko reče, da se človek še ni približal koncu. Ta pogled sloni na univerzalni modrosti, ki ugotavlja , da je človek podvržen neprestani spremembi. Tako dolgo, dokler bo obstajalo življenje, bosta , bosta obstajala tudi napredek in sprememba, na eni strani v smeri degeneracije in propada, na drugi strani pa tudi v smeri regeneracije in temeljne življenjske prenove. To je resnična evolucija: rast notranje zavesti! Iz stvaritve izhaja svet in iz sveta človek s svojimi vprašanji, omejitvami, pa tudi z ogromno možnostjo za notranjo prenovo.
Ali je že znano, katere lastnosti so potrebne za notranjo prenovo? O tem se ne moreno poučiti na velikem svetovnem odru. Pogled moramo usmeriti navznoter. Človeška vrsta z veliko žalosti, prepira in krivice sledi mukotrpni poti skozi zunanje okoliščine planeta Zemlje. Resnični človek pa išče svojo pot v notranjem. To ne velja le za posameznike, posebne ljudi, kot sta to bila Buda ali Kristus, temveč pravzaprav za vsakega človeka.
Življenje in ostane največja skrivnost ne glede na to na to, koliko sta se nedeljivemu približala znanost in z njo biološka tehnologija. Pa tudi misel, da naj bi bilo življenje v tako nedoumljivem vesolju omejeno le na Zemljo, je tistim, ki si drznejo razmišljati univerzalno, nerealna.
