Pod vedno večjim pritiskom živimo. Eksistenca, razkorak med željami in možnostmi, vse večje zahteve po učinkovitosti, informacijski vihar in še veliko drugega nas spravlja v položaj, v katerem se ne počutimo dobro, smo ogroženi, prestrašeni in vedno bolj bolni.
Marsikdo v takem primeru deluje rušilno ali celo samouničevalno, toda dandanes opažamo, da je v kot stisnjena vedno večja masa ljudi. Nezavedno smo zabredli v živi pesek pritiskov, ki nam grozijo s pomočjo psihičnih ali fizičnih težav, porušenih odnosov, odtujenosti vse do končne ugonobitve na enega od načinov, tistega, recimo, ki je potencialno zapisan v zvezdah; živi pesek, iz katerega vsaj navidezno ni rešitve. Ali pač?
CITIUS, ALTIUS, FORTIUS
Latinski rek je še najbolj povezan s športom, vendar govora ne bo o njem. V življenju dandanašnji ni nič drugače – proizvodi morajo biti vse boljši, vse bolj popolni, uporabni, estetski, prijetni, dostopni, lepo zapakirani in podobno. Proizvesti moramo vedno več, pa čeprav za manjši dobiček, BDP mora iti vedno navzgor, dobički in blaginja mora biti vedno večja. Hitreje, višje, močneje!
Toda nevarnosti na sodobnega človeka prežijo tudi od drugod. Medsebojni odnosi, socialni pretresi in gibanja (denimo od gostilniških prepirov preko demonstracij pa vse do vojn), bolezni in naravne katastrofe, človek je vedno bolj ogrožena vrsta, ne glede na to, da si je velik del teh istih groženj počasi in zvečine nezavedno ustvaril sam, pa najsi gre za osebni, družinski ali pa globalni nivo. Čas je vedno hitrejši, življenje tudi. In ne samo pri športu, vsi diagrami razvoja človeka, človeštva, dosežkov in znanosti kažejo že skoraj navpično navzgor – je naklonski kot sploh še lahko večji?
A vse hitreje vrteča se spirala zahtevnosti sama po sebi ne bi bila tako nevarna, če se ne bi okoli nas dogajale še druge spremembe, katerih pa navadno ne opazimo, saj so zelo počasne ali pa skrite, subtilne. V zadnjem stoletju se namreč niso spremenili le način dela, proizvodni postopki ter zahteve po večjih donosih, temveč tudi medsebojni odnosi, ki gledano globalno niso v prid posamezniku. Poglejmo primer take poti skozi omenjeni čas.
Za čas prve svetovne vojne in pa vse do drugega svetovnega spopada so bili (po hitrem razvoju industrije ter potrebe po novih tržiščih v drugi polovici 19. stoletja) v razmahu nacionalizmi vseh vrst, ki so prinesli obilo gorja in kulminirali v drugi svetovni vojni. Med njo je prišlo do izjemnega razvoja proizvodnih sposobnosti in principa, ki se je koristno obdržal še po vojni ter je bilo zanj značilno, da smo "vsi stopili skupaj" in naredili, "kar je bilo potrebno narediti", pa naj je šlo za osebne zadolžitve ali pa za udarniško delo.
(Le-to je potekalo v naših krajih pogosto na zadružni osnovi, ki je na Zahodu niso poznali, a udarništva spričo razrušenosti družbe in gospodarstva tam ni bilo nič manj). Kasneje je bila družba že bolj čvrsta, poraba je bila večja, s tem proizvodnja in vpliv medijev, ki so spodbujali še več porabe, posamezniki so se postavljali višje od drugih. Šestdeseta leta so potem prinesla vsesplošno vprašanje, ali je globalna ureditev v redu ali ne, odgovor pa se je zrcalil v številnih narodnoosvobodilnih vojnah in novoustanovljenih državah, gibanju flower-power in samoizpraševanju glede religioznih usmeritev; na splošno so bile na udaru veljavne vrednote in vrednost.
Še kasneje je sledilo obdobje detanta, popuščanja in dogovarjanja, toda vrtinec zahtev se je dvigal in dvigal, zahtevam je bilo vedno težje slediti. Osemdeseta leta so potem prinesla znaten socialni in ekonomski dvig, najvišji porast prebivalstva v zgodovini človeštva, umetniške, kulturne in politične radikalnosti različnih vrst in nenazadnje neprijetno fokusiranje pozornosti na spolnost, ki je bila dotlej "tu nekje, vendar ne govorimo o tem" – pojavil se je aids.
V zadnjem desetletju in pol prihaja do sprememb v socializaciji, saj sta težnja po svobodi (osebni in splošni) in individualizacija vse večja. Udarništva in skupnosti, v kateri je človek lahko deloval in bil prepričan, da mu bo v primeru potrebe bližnji priskočil na pomoč, skorajda ni več. Sosedova težava nas ne briga, še več, kar moti nas, če izvemo zanjo, "saj bo potem potrebno morda celo kaj narediti".
Nalogo kaj hitro porinemo na sodelavčevo stran mize, če je to le izvedljivo, o odgovornosti pa najraje ne bi nič slišali. Toda ker je na dolgi rok zaradi tega lahko ogroženo celo globalno gospodarstvo, je logično prišlo do samozaščite sistema, in sicer v obliki vse večjega nadzorovanja, ukalupljanja procesov in celo odnosov, na ta način pa do degradacije ravno tiste vrednote, ki je bila še desetletje nazaj na vrhu pričakovanj – osebne svobode!
Vse prisotnejši mobbing (trajajoče šikaniranje na delovnem mestu) je le ena od logičnih posledic povedanega. V TAKEM globalnem trenutku napraviti čim več in čim bolje je praktično nemogoče in samo vprašanje je, kako vse se bo človek odzval na te enormne pritiske. Stres je vse večji in kozarec se polni …
NA ODER STOPI PLUTON
No, seveda ne ravno dobesedno, kajti tu je bil že skozi vse prejšnje poglavje. Tudi če o njem ne vemo veliko, bo dovolj le nekaj ključnih besed, pa ga bo mogoče najti v vseh omenjenih obdobjih. Pluton je v astrologiji namreč tisti, ki govori o masi, globalnih zadevah, vojnah, gibanjih, terorizmu, strahu, smrti. Pluton je radikalen, črn ali bel, govori o skrajnostih vseh vrst, istočasno pa pomeni tudi "najvišje možne težnje", predstavljene seveda najširše, ne pa na osebnem nivoju.
Če se za primer nahaja v Biku, potem bosta "najvišji smisel" bogastvo in denar. V prejšnji zgodbi ga na koncu 19. stoletja najdemo v Dvojčkih, ki sta trgovca, od leta 1914 je bil nato v Raku (narod, čustva, eksistenca ter kot "nekaj najvišjega" nacionalizem – ta je res šel v skrajnosti!), zatem od leta 1939 v Levu (kreativnost) in od 1958 v Devici (vrednote na udaru, zlasti sredi šestdesetih, ko sta Plutonu "v pomoč" priskočila Uran in Saturn – za rušenje viktorijanskih vrednot so bili potrebni vsi trije).
Leta 1972 je prestopil v znamenje Tehtnice (harmonija, dogovor) in leta 1983 s prihodom v lastno znamenje, Škorpijona, aids spremenil v globalen strah (bolezen sama je bila identificirana že štiri leta prej, ni pa bila proglašena za "svetovno bolezen"; to je prinesel šele Pluton). Če strelec pomeni "svobodo", potem čas od 1995 dalje pomeni individualizacijo in pa "kaj me briga"-odnos, obenem pa tudi najedanje najvišje vrednote iz spektra Strelčeve simbolike – religije. Le-ta je na udaru vedno bolj, kolikor se Pluton približuje odhodu iz znamenja.
(*približno; Pluton se tudi po dvakrat vrne v znamenje, ki ga zapušča)
Zato se ne pustimo pretentati s poceni trditvami, da je bil družbeni sistem pred pol stoletja represiven in za ustvarjalca bolj neznosen kot današnji, ki ima na koncu jezika neprestano besedo "svoboda" – v določenih okvirih je bilo mogoče v vseh obdobjih delati in delovati čisto spodobno in koristno tudi zase, ne le za sistem.
Tudi v komunističnih državah je bilo ustvarjalnosti veliko, znanje, ki danes kipi iz tistih krajev, je osupljivo – niti sanjalo se ni nikomur, do česa vsega so tamkajšnji raziskovalci prišli. Po drugi strani pa tudi pri nas v šestdesetih in sedemdesetih letih ni bilo obupno; prej nasprotno – na desettisoče lepih hiš po naši deželi izvira iz tistega časa, torej nam je sistem to očitno dovoljeval. Ni skratka vprašanje svobode, ampak okvirov, v katerih smo živeli.
Nadzora "velikega brata" ni bilo nikoli toliko kot danes! Samo dva primera: ali nam na blagajni obrnejo torbico, če smo kaj ukradli? Prav gotovo ne, zato pa nas je po veleblagovnici posnelo lepo število kamer … Nameravano cestninjenje s satelitom ne bo le pobiralo denarja z našega računa, ampak tudi javljalo naše prekoračitve hitrosti in pridno beležilo, kje smo kdaj bili.
Za primer, če bi "veliki brat" to kdaj potreboval … In še: če smo včasih še delali za uspeh in rast, danes vse bolj delamo iz strahu – da nas ne bi vrgli na cesto. Vse večji pritisk. Pluton je tudi tu neusmiljen, kajti dopustil je radikalno tolmačenje predpisov po svoji volji ("več svobode pri odločanju"), zaradi česar ima delodajalec vedno več možnosti za pritisk, če jo pač želi. In jo seveda želi, zakaj pa ne? ("Saj tudi drugi delajo tako," je najbolj tipičen odgovor prav – Strelca.)
IN KAJ BO POČEL V KOZOROGU?
V to zemeljsko znamenje je Pluton stopil prvič stopil koncem januarja letos, a le za kratko, za nekaj mesecev. Dokončno se bo od predhodnega znamenja, Strelca, poslovil 27.11. navsezgodaj zjutraj. Drugače bi lahko rekli, kot da se v Strelca vrnil še kaj postorit. Ali to morda pomeni, da netaktnosti in nepotrpežljivosti še ni bilo zadosti? Oboje sta lastnosti Strelca, Pluton pa pač ni pozitivec, ki bi v znamenjih poudarjal najlepše, kar imajo ponuditi.
Pluton je ravno nasprotno rušilec. Uničevalec starega, ki pripravlja prostor za novo, za kar mi še nismo pripravljeni in se obotavljamo ter se ne moremo odločiti, da bi to menjavo, revolucijo, izpeljali sami. In če smo v že omenjenih desetletjih veliko dali na skupnost, na udarništvo, na sistem, za katerega smo dolžni in zavezani kaj narediti (pa ne le zato, ker nas ta sistem sili v to), nam je Pluton v zadnjih trinajstih letih vsilil individualizem in "sprostitev" spon, ki so za nas pomenile te zaveze in zavzetost "za stvar".
Po drugi strani pa je taisti princip ("za stvar") zaradi radikalne zahteve po svobodi in spontanosti pripeljal do skrajnosti in celo absurda, kar lahko vedno znova zelo dramatično vidimo v podobi terorizma in drugih oblikah skrajnosti. Teroristi in samomorilski atentatorji kajpak niso nič novega, toda o globalnem problemu terorizma se je pričelo govoriti zlasti po 11. septembru. Pluton je bil tedaj v Strelcu (širitev, razmah), oba druga počasna planeta, Neptun in Uran, v prevratniškem Vodnarju, "idilo" pa je dopolnil neugodno postavljeni Saturn.
Ker Kozorog na splošno govori o strukturi, dolžnosti, tradiciji, hladu, pravilih, strogosti in podobno, je mogoče pričakovati, da se bo Pluton – svoji naravi primerno – "izkazal" na prav teh področjih. Bo načel trdnost zgradbe, strukturo sistema? Katerega oziroma kako? Ker Pluton ne govori o individualnih zadevah, kajti zanj je to premalo, lahko nažre strukturo, ki je pomembna za vse ljudi, globalno. Je to morda država?
Zastarel in za novi čas neustrezen način vodenja? Morda. Je kdo opazil, kako različne civilne iniciative rasejo kot gobe po dežju (in to ne samo pri nas, da ne bo insinuacij)? Je na vrsti NAROD, ki bo odločal? Kajti danes odločajo multinacionalke, denar. Si bo narod to VZEL? In če provokacijo razvijamo dalje: ali se bodo ustvarili pogoji za to, da si bo narod to hotel ali "moral" vzeti? Ali volilna goljufija na Floridi pred leti še ni bila vse? Da o vse večjem nezadovoljstvu mase nad razmerami, zaostritvami in nemočno ali pa skorumpirano oblastjo ne govorimo posebej.
Mogoče pa se le zgodi, da bo masa, torej milijoni ljudi, končno spoznala, da nas multinacionalke s pomočjo izpiljene tehnike promoviranja (mediji, javno mnenje itd.) pravzaprav silijo k prepričanju, kako smo v resnici nezadovoljni sami s seboj, saj nam v ogledalu ponuja sliko, ki ima vedno več gub, premalo oblek v omari, prešibak računalnik, zastareli avtomobil – "Ko boste vse to KUPILI, bo vaše zadovoljstvo vsekakor večje in sreča na svetu tudi!"
Do naslednje oglaševalske kampanje pač. In nezadovoljstva sčasoma ne bomo izrazili nad sabo, ampak nad multinacionalkami. Utopija? Morda res, a poglejmo, kaj se dogaja čez lužo, v "napredni Ameriki" – zaradi cen nafte prebivalci razmišljajo o majhnih in varčnih avtomobilčkih! Si predstavljamo, kako ogromen zasuk v miselnosti je to? In kaj šele to lahko prinese ZA SEBOJ? Morda pa le ni utopija.
Pod vedno večjim pritiskom živimo. Eksistenca, razkorak med željami in možnostmi, vse večje zahteve po učinkovitosti, informacijski vihar in še veliko drugega nas spravlja v položaj, v katerem se ne počutimo dobro, smo ogroženi, prestrašeni in vedno bolj bolni. 
