Srčna prošnja za živali

petek, 4. maj 2007 @ 05:02 CEST

Dragi bližnji,
obračam se na vas na vseh kontinentih zemlje s srčno prošnjo. Ime mi je Gabriele. Sem prakristjanka. Z nekaj prakristjani smo v bližini Würzburga v Nemčiji ustvarili deželo miru za naravo in živali. Na tem koščku zemlje naj bi se izpolnilo naročilo Jezusa, Kristusa, ki se glasi: ohranjajte mir s soljudmi toda tudi s sobitji, z živalmi in materjo zemljo, ki je, povezana s štirimi elementi, prehranjevalka vseh ljudi, živali in rastlin.

Svet se upira. Povsod je stiska, so skrbi in negotovost. Vrstijo se naravne nesreče vseh vrst. Kar je človek kdajkoli povzročil zemlji, to zdaj deluje. Požari, poplave, potresi, viharji, močni kot orkani, so vedno pogostejši.

Stiska je velika. Vedno znova prosijo organizacije za pomoč za prispevke za ljudi, ki stradajo, za brezdomce, za sirote brez staršev. Pokažejo npr., koliko otrok mesečno ali letno umre od lakote. Prosijo za prispevke, da bi ublažili revščino. Tako trpeči doživijo: so ljudje, ki sočustvujejo z nami. Začnejo lahko upati, da jim bodo ljudje še naprej pomagali.

Po zakonu ljubezni do bližnjega velja: Eden naj nosi breme drugega. Toda ljubezni do bližnjega naj bi bile deležne tudi živali in zemlja, kajti živali imajo isti dih kot ljudje. Dih je življenje. Nihče ni drugemu človeku dal diha. Tudi živalim, ki so čuteča bitja kot mi, ne more nihče dati diha. Materi zemlji človek prav tako ne more dati življenjskega eliksirja, štirih elementarnih moči. Zato naj ljudje ne bi objestno ubijali ljudi in živali, niti izkoriščali zemlje.

Življenjska moč prihaja edino od Boga. Nam, ljudem, ne pripadajo niti živali niti zemlja.

Življenjska moč v našem dihu nam je podarjena do takrat, ko naša duša preide v onstranstvo. Tja ne moremo vzeti s sabo ničesar od tega, čemur v zemeljskem življenju pravimo imetje. Lahko pa delamo dobro. Zato organizacije za pomoč prosijo, da bi ublažile
stisko prav v kriznih področjih. To je dobro in prav, kajti eden naj bi nosil breme drugega.

Vedno bolj postaja jasno: noben človek na svetu ne more biti varen pred temi najrazličnejšimi turbolencami. Razbesnele naravne moči – vihraji, poplave – ne razločujejo med uglednimi in neuglednimi. V skupni stiski se marsikdo spomni enosti s svojim bližnjim.

Toda v veliko enost, ki zajema ljudi in zemljo, spadajo tudi živali.
Vsepovsod sta stiska in trpljenje živali nepredstavljivo velika. Ljudje, potrebni pomoči, imajo s pomočjo ljudi in organizacij za pomoč, glas na tem svetu. Živali pa so ljudje ponižali v brezpravna bitja. V naši družbi nimajo niti pravic niti vsaj malo glasu.

Nekaj prakristjanov je, poleg tega, da hočejo dati glas podjarmljenim, mučenim, preganjanim in kruto pobijanim živalim, začelo graditi deželo miru. Pridobili so in pridobivajo gozdove in polja, kjer ne preganjajo, ne lovijo živali, tako da jim tam ni treba prestajati mučeniške smrti za blagor človeške sle po užitku. Na tem koščku zemlje se človek in žival srečujeta popolnoma svobodno. Človek in žival postopoma postajata prijatelja.
Gotovo boste ob tem pomislili, da je to tako kot v raju. Res je podobno. Živali, ki živijo v miroljubni deželi, spremenijo svoj značaj. Tako se postopoma spet razvija njihovo prvotno, krotko in plemenito bitje. Čutijo, da se jim ne bo zgodilo nič žalega – celo nasprotno.  Začenjajo razvijati zaupanje do ljudi.

Ime »Betlehem« je za nas prakristjane nekaj posebnega. V Betlehemu so živali dale zavetje Mariji, Jožefu in njunemu novorojenemu otroku. Dajale so toploto in varnost. »Betlehem« simbolizira mir, enost – »Betlehem« je za nas znak ljubezni.
Jezus, Kristus, ni prišel samo k ljudem, ampak tudi k živalim. Dežela miru nudi zdaj živalim tisti mir, ki so ga živali dajale v hlevu v Betlehemu dečku Jezusu ter Mariji in Jožefu. Dežela miru, v kateri imajo živali domovino, je še majhna. Toda raste in vedno več živali išče domovino in zaščito v deželi  miru.

Zdaj se zanje odpira velika možnost! Kajti nam prakristjanom so pred časom ponudili, da kupimo veliko področje - gozd in polja. To domačo zemljo imenujem Betlehemski gozd, gozd miru.
Prakristjani nismo bogati, torej nimamo sredstev, da preprosto sežemo v žep po denar. Zato prosim iz vsega srca prijatelje živali na tem svetu za pomoč! S tem daste živalim glas in prispevate, da lahko živalim ponudimo miroljubno, njihovi vrsti primerno domovino.

Prosim, dragi bližnji, pomagajte nam! Saj Jezus ni prišel samo k ljudem, ampak tudi k živalim. Rada bi vas še prosila, da pomagate živalim vrniti tudi dostojanstvo! Mnogi ljudje se še ne zavedajo, da morajo za njihov mesni obrok – za zrezek, pečenko, klobaso - žive, življenja polne živali grozno trpeti in bedno končati. Mogoče se spomnite pri svojem naslednjem nakupu v trgovini tistih sobitij, ki jih kruto ustrelijo ali zakoljejo v klavnicah, da bi kot kosi mrhovine prispela ljudem na krožnike.
To ni Božja volja! Bog je dal ljudem za hrano to, kar nam podarja zemlja, prehranjevalka ljudi, živali in rastlin: semena, plodove in zelišča.
In ne pozabimo naslednjega: ko se ljudje odvrnemo od uživanja mesa, pomagamo tudi mesojedim živalim, da postanejo vegetarijanke. Nebesa nam niso poslala mesojedih živali, ampak je človekova sla številne živali napravila takšne, kakršni so mnogi ljudje, ki uživajo svoja sobitja.

Zato, dragi bližnji, vas iz srca prosim: pomagajte z darom dobrodelne ljubezni za živali, ki so odvisne od vaše pomoči. Prav one prosijo po meni:
„Pomagajte pridobiti gozd Betlehem,
gozd miru, kraj miru za nas,
trpinčena in mučena Božja bitja brez doma.
Me, živali, smo v enosti, ki jo je dal Bog,
pravzaprav vaši mali bratje in sestre!”

Dragi bližnji, čutim, da pomagate. Vam smem posredovati številko bančnega računa za prispevke in prenesti zahvalo živali? Veselo sporočilo živali ljudem, ki so pripravljeni pomagati, je dežela miru. Če bi jo radi obiskali, ste prisrčno vabljeni.

Tudi jaz, Gabriele, se vam prisrčno zahvaljujem za vašo pomoč!

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivali_Pomoc_Prakristjani