Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivali-Prehranjevanje-Plastika-Hrana-Lju

Plastika v naših življenjih in na krožnikih torek, 21. marec 2017 @ 12:04 CET Uporabnik: Sonce ALBATROSI Svetovna morja in oceani se ponašajo s svojim bogastvom rastlinstva in živalstva, od katerega imamo veliko koristi tudi ljudje, saj iz njega črpamo ogromne zaloge hrane v obliki rib in morskih sadežev. S temi vrstami se prehranjujejo tudi živali, ena od njih pa je mogočna ptica albatros, katere razpon kril meri do 3,4 m. Njen naravni habitat so oceani zmerno toplega in subtropskega toplotnega pasu severno in južno od ekvatorja (izvzemši severni Atlantik), nad katerimi lahko jadrajo ure in ure, ne da bi se utrudili. Albatrosi imajo na jedilniku najraje glavonožce, ribe, rake, nenazadnje tudi zooplankton ter nekateri mrhovino, radi tudi sledijo ribiškim ladjam, katerim pogosto sunejo kak ulov. Mladiče pa hranijo z ribjimi jajčeci ter s tem, kar imajo trenutno v želodcu. Na idiličnem tihooceanskem atolskem otočku Midway Island, ki sestavlja del havajske verige otokov, gnezdijo kar tri vrste albatrosov: ka'upu (črnonogi), mōlī (ali Laysan, ki v 72 % celotne svetovne populacije gnezdi kar na Midwayju) ter kratkorepi albatros. Na tej osamljeni oceanski zaplati kopnega se na leto izvali približno 500.000 mladičev albatrosa, vendar jih od tega okoli 200.000 pogine, in sicer večinoma zaradi zaužite plastike. Plastični odpadki (plastenke za pijačo in kozmetiko, obutev, plastični lončki in pribor, slamice, vrečke, plastični peleti, stiropor …) in njihovi delci v več decimetrov debelih nanosih prekrivajo obale omenjenega otoka ter plavajo v morju v njegovi bližnji in daljni okolici. Starši teh svobodnjaških ptic svojim mladičem kot zmotni »ulov« prinašajo manjše in večje plastične delce, saj jih zamenjujejo za hrano. Vendar se morsko popotovanje teh odpadkov ni pričelo na havajskem otočju. CIKEL Podobno kot se v šoli učimo o vodnem ciklu v naravi (v katerem voda, zelo poenostavljeno gledano, prehaja iz izvira preko vodotokov v morja, ves ta čas izhlapeva in pada na površje v obliki padavin, se pretoči v podtalnico in nato znova izvira), je treba govoriti tudi o poti (ali kar ciklu) plastičnih delcev, ko ti preidejo v naravne dinamične sisteme. Globalno gledano večina plastičnih odpadkov ni usmerjena v recikliranje, na deponije ali v zažig, ampak konča na tleh, s pomočjo poplavnih voda, vetrov in drugih mehanizmov pa nato preko vodotokov doseže morja oz. oceane. Tako so na podlagi terenskih raziskav in preračunov iz dobljenih podatkov raziskovalci neprofitne organizacije Five Gyres Institute ocenili, da vsa svetovna morja skupaj nosijo 269.000 ton plastike v 5,25 bilijona plastičnih delcev različnih velikosti. Ko prispejo odpadki do morja, se njihova pot šele zares začne. Morski tokovi jih namreč lahko prenašajo leta ali desetletja po vseh morjih in oceanih, in če se njihova pot ne zaključi na kaki morski obali, kjer jih človeške roke poberejo in zanje ustrezno poskrbijo, se plastični odpadki zberejo na morskem dnu, prosto plavajo po morjih ali pa se pridružijo eni od velikih oceanskih zaplat (oz. »otokov«) odpadkov. Zaradi fotodegradacije, oksidacije in mehanske erozije začnejo razpadati na manjše in manjše delce, vse do mikroskopskih velikosti. Mikroplastiko nato zaužijejo ribe in druge morske živali (npr. školjke), po prehranjevalni verigi pa ti drobni delci pripotujejo do in v človeka, vendar ne samo v želodec, temveč tudi v krvni obtok. Kaj se s to plastiko nato dogaja v našem telesu (ali povzroča vnetja, obolenja ipd.), še ne vemo zatrdno, nekateri viri pa že potrjujejo motnje v endokrinem in reproduktivnem sistemu pri manjših organizmih. Trenutno s hrano zaužijemo nekaj deset delcev mikroplastike na leto, na koncu stoletja pa se lahko številka s tako slabim, neodgovornim ravnanjem z odpadki poveča na zaskrbljujočih 4000 delcev letno.8 In na tej točki je krog potovanja plastike sklenjen: Od človeka - v okolje - v človeka. ZAPLATE ODPADKOV Nepredstavljivo velike količine plastičnih odpadkov po vsem svetu se s pomočjo delovanja morskih tokov in vrtincev ter površinskih vetrov zbirajo v šestih obsežnih morskih conah, ki se nahajajo ena v Indijskem oceanu, dve v Atlantiku in dve v Tihem oceanu. Severna tihomorska zaplata je po nekaterih ocenah velika za 35 Slovenij  (ali kot se rado omenja v tujih virih - za površino ameriške zvezne države Teksas), kar znaša 700.000 km2. Njen južni rob pa počasi duši že omenjeni Midway Island. Odpadki z njegovih plaž torej najverjetneje prihajajo z vseh mogočih koncev sveta in se zbirajo v vrteči se plastični juhi. Poleg naštetih petih con pa so leta 2015 predlagali pripoznavanje še šeste velike akumulacijske cone odpadkov v svetovnih morjih - to je v Sredozemskem morju, del katerega je seveda tudi Jadransko in s tem slovensko morje. SLOVENSKA MORSKA PLASTIČNA ČORBA Na področju onesnaženja Sredozemskega morja s plastiko in plastičnimi delci različnih velikostiLe nekaj teh: so opravili številne obširne znanstvene raziskave. Cilj teh raziskav je zaščititi to občutljivo in bogato biosfero, in kar je z vidika obvladovanja tega problema v prihodnosti še najpomembnejše, pomagati državam zasledovati smernice evropskega dokumenta Okvirna direktiva o morski strategiji. Omenjene raziskave se nanašajo na zahodno in vzhodno Sredozemsko morje, torej tudi na slovensko morsko obalo. V raziskavi iz leta 2012, pri kateri je sodeloval tudi Inštitut za vode Republike Slovenije, so glede najdbe mikroplastike (< 5 mm) in makroodpadkov (> 5 cm) proučili šest slovenskih morskih obal, polovica katerih je bila turistično obljudena. Rezultati kažejo na veliko prisotnost tako mikro - kot tudi makroplastike ter seveda potrebo po spremembi odnosa do ravnanja z odpadki. Analizo so opravili na vrhuncu turistične sezone, v juliju, in sicer na turističnih plažah Debeli rtič, Portorož in Simonov zaliv ter na neturističnih Jadranska, Bele skale in Seča. Odpadki so se zbirali v 50-metrskem pasu vzporedno z morjem v širini cele plaže ob 5h zjutraj (1 uro pred začetkom rednega jutranjega čiščenja plaže). Obenem so raziskovalci opravili izračune in primerjave s podatki o številu in tipu odpadkov, ki so jih predhodno zbirali lokalni izvajalci. Skupaj so zbrali 5870 makroodpadkov z največjo pogostostjo 1,25 odpadka na m2 in najpogostejšo težo 4,45 g na m2. 64 % vseh makroodpadkov je bilo plastičnih, od teh je bilo 41 % cigaretnih ogorkov. To opozarja na pogost kopenski vir odpadkov, saj sicer v morju ogorki razmeroma hitro razpadejo na manjše dele. Vendar večje odpadke lahko poberemo, kako pa je z mikroplastiko? Vsi pobrani vzorci razen enega so vsebovali mikroplastična vlakna, najpogostejši pa so bili 0,25 do 3 mm veliki delci. To so delci takšnih velikosti, ki jih lahko zaužijejo tako živali kot ljudje, njihovega vpliva na naše telo pa še ne poznamo dovolj. Iz raziskave ni bilo mogoče določiti, kakšen je konkreten vpliv turizma na onesnaženje obale z odpadki, saj je to odvisno od različnih dejavnikov, kot so odprtost plaže proti morju, delovanje vetra in valov, vpliv ribiške aktivnosti in onesnaženosti rečnih pritokov v zaliv. Opazili pa so, da je bila koncentracija odpadkov večja na plažah v bližini pristanišča Koper ter reke Rižane. To avtorji povezujejo tako z dejavnostmi pristanišča kot tudi s pritokom Rižane, izlivanjem iz čistilnih naprav in nečiščenjem odpadnih vod. Čeprav se 1,25 odpadka na m2 morda ne sliši veliko, še zlasti če pomislimo na hudo prizadete plaže otoka Midway, nam primerjava tega podatka z drugimi evropskimi raziskavami onesnaženosti obal lahko vzbudi nemir. Povprečna koncentracija mikroplastike, najdene na plaži, znaša za Slovenijo 177,8 delca na kilogram suhega sedimenta, medtem ko za belgijsko obalo celo v pristaniščih znaša manj, in sicer 166,7 delca na kg suhega sedimenta, v Singapurju v mangrovah le 36,8 in na obalah 2,3 delca na kg suhega sedimenta. Pred nami pa vendarle »prednjači« sosednje mesto v zalivu, Benetke, ki ima v laguni 1445,5 delca mikroplastike na kg suhega sedimenta. INICIATIVE V zadnjih letih se ustanavljajo številna mednarodna in lokalna gibanja v obliki društev, iniciativ, nevladnih organizacij in navsezadnje podjetij, ki se lotevajo reševanja problematike svetovne plastične juhe na številne prodorne načine. Med njimi so ozaveščanje o načinu življenja ali poslovanja Zero Waste (dom brez odpadkov, turizem Zero Waste), številna izobraževanja in spodbude k odgovornemu ravnanju z odpadki na ravni posameznika (reduce-reuse-recycle oz. zmanjšaj-ponovno uporabi-recikliraj, knjiga Dom brez odpadkov Bee Johnson), projekt izposojevalnice v Savskem naselju Knjižnica reči (kaj si lahko izposodite, je na ogled tukaj), vsakoletna prostovoljska čiščenja obale (International Coastal Cleanup) … Drzna in prodorna je tudi vizija mladega nizozemskega inženirja Boyana Slata s projektom Ocean Cleanup, katere glavni cilj je postavitev pasivnega zbiralnika odpadkov sredi velikih oceanskih zaplat in ponovna uporaba zbranega materiala. Določen delež odpadkov bodo iz oceanov odstranili, material bo ponovno zaokrožil v gospodarstvu. Veliko znanja in dobrih praks kroži naokoli in k ohranjanju naravnega okolja lahko veliko pripomoremo tudi sami. Zagotovo ste že prenehali kupovati oz. sploh uporabljati nosilne plastične vrečke, verjetno raje s seboj na pot vzamete stekleničko z vodo, ki jo vsakokrat znova napolnite, kakor da bi kupovali vsak dan novo plastenko; morda raje pomalicate v restavraciji na »klasičnem« krožniku, kot da bi si naročili hrano za s sabo v plastični embalaži za enkratno uporabo. Ob omembi škodljivosti plastičnih vrečk so mnogi začeli raje segati po biorazgradljivih vrečkah. V teoriji zveni fino: Narejena je iz naravnih materialov, torej se bo hitro razgradila, četudi pristane v naravnem okolju. Žal je stvar precej bolj zapletena. RAZGRADLJIVOST VREČK Biorazgradljive vrečke so razgradljive v posebnih okoliščinah. Ena od vrst biorazgradljivih vrečk so t. i. kompostirne vrečke – kar pomeni, da se razgradijo v takih razmerah, ki so značilne za industrijske kompostarne ali domače kompostnike. Za razkroj organskih snovi (in kompostirne vrečke) potrebujemo ustrezno količino kisika za ohranjanje aerobnih procesov razgradnje (vsaj 4 g O2/g organske snovi), optimalno vsebnost vode (med 60 in 70 % mase), idealno razmerje med ogljikom in dušikom (od 20 : 1 do 35 : 1) ter ustrezen pH vsebovanih organskih snovi v kompostni kopici. Poleg tega lahko samo kompostiranje traja 4 do 18 mesecev. Vendar moramo vedeti, da čeprav je kompostirna plastika biorazgradljiva, pa vsa biorazgradljiva plastika ni nujno kompostirna, saj so za različne bioplastike potrebni različni pogoji za biorazgradnjo. Da se o tem prepričamo, moramo samo pogledati, ali ima izdelek na sebi certifikat kompostirnosti. Biorazgradnja torej ne poteka enako hitro pri vseh vrstah biorazgradljive plastike, hkrati pa njihovo biorazgradnjo sprožijo šele natanko določene razmere in dejavniki. SENČNA PLAT BIOVREČK Pri teh informacijah nam postane jasno, da pri biovrečkah oz. bioplastiki nasploh žal ne gre za preprosto situacijo ali odlično rešitev svetovnega onesnaženja s plastičnimi odpadki. Če namreč že v idealnih razmerah kompostnika kompostirna vrečka razpada na naravne sestavine vsaj štiri tedne, lahko v tem času, če je odložena naključno v naravi ali v mestu, vseeno povzroči veliko škode živalim (vanjo se lahko zapletejo, jo zaužijejo, lahko nastane blokada prebavnega sistema …), lahko zamaši odtoke in se zapleta v ribiško opremo, s čimer povzroča gospodarsko škodo, in navsezadnje kazi videz naravne pokrajine. Vsekakor pa v naravi navadno ni takih razmer, potrebnih za razkrajanje, kot so v kompostniku. Obenem obstajajo tudi še drugi pomisleki glede tega novega materiala. V bioplastično embalažo so lahko primešane tudi petroplastične primesi, ki se po razgradnji vrečke sprostijo v okolje ali kompost in ga s tem onesnažijo; obstajajo t. i. oxo-biorazgradljive vrečke, ki naj bi hitro razpadle na zraku, toda če se zmočijo (npr. ko vrečka pade v potok), se ne razkrojijo. Pomembno je tudi vedeti, da je biosnov, uporabljena za proizvodnjo bioplastičnih vrečk, lahko pridelana iz hrane (npr. iz koruznega škroba), kar je sporno z vidika oskrbe prebivalstva s hrano. Hkrati odlaganje bioplastičnih vrečk v smetnjake za plastično embalažo lahko onesnaži reciklirano plastiko in jo s tem naredi neuporabno, če tehnologija recikliranja temu ni ustrezno prilagojena. Več o tipih bioplastike, biorazgradljivosti plastike in sorodnih temah vam bomo predstavili v prihodnjem članku. Zanimajo nas prednosti in pomanjkljivosti različnih biovrečk, posvetili se bomo njihovemu vplivu na okolje in človeka, možnostim kompostiranja, recikliranja ipd. Tik pred koncem pa se vprašajmo: Ali je res nujno, da zbiramo svoj gospodinjski bioodpad v plastični vrečki? Povprašajte v svoji komunalni službi, ali ga lahko odlagate kar prostega ali morda zavitega v odpadni papir. In četudi vam v trgovini ponudijo bio- ali biorazgradljivo ali kompostirno vrečko, jo je bolje v vsakem primeru zavrniti, saj če bo pomotoma končala v naravi ali neustreznem smetnjaku, bo motila naravni sistem oz. nadaljnje postopke ravnanja z odpadki. Če pa bo vrečka pristala na deponiji, se najverjetneje ne bo razgradila, saj tam vladajo razmere, ki ne spodbujajo razpadanja. Poskusimo imeti vedno s seboj vrečko iz blaga za večkratno uporabo, sadje, zelenjavo, oreščke in semena pa lahko v trgovini nabiramo v mrežaste vrečke na zadrgo oz. z vrvico, ki jih lahko kupimo ali si jih sešijemo sami iz starega prosojnega blaga. S takim in podobnim ravnanjem se bomo izognili ustvarjanju velike količine odpadkov na vsej svoji življenjski poti ter zmanjšali svoj ogljični odtis. Za konec pa še malo simpatične glasbe – interpretacija Queenov v plasto-izvedbi: https://www.youtube.com/watch?v=KP9WlicaG48. Piše: Eva Rajh, univ. dipl. bohemistka in prof. geografije Vir: http://ebm.si/o/sl/ Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog