Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zdrobljeno-Zivljenje-Iluzija-Zmeda-Svet

Na koščke zdrobljeno življenje petek, 18. april 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke "Na iluzijah je utemeljen ta svet. Če ne bi bilo iluzij, bi zavladala zmeda. Ljudje ne bi več izpolnjevali svojih dolžnosti. Ker ne bi izpolnjevali svojih dolžnosti, ne bi sledili svoji dharmi. Ker ne bi sledili svoji dharmi, bi izgubili smer." "Iluzijo lahko razkleneš, ko si dovolj močan, da lahko živiš brez nje, ne da bi kršil red."                                                                                                                     (iz modrosti duše) Svet kot iluzija Majhen otrok živi v iluziji, da je njegov očka vsemogočen. Majhen otrok še ne ve, da njegov očka dela v banki, kjer je uslužbenec za bančnim okencem. Tega ne ve in ga tudi ne zanima, kam gre očka vsak dan zjutraj. In če bi vedel, tudi ne bi razumel, kaj počne tam in zakaj ni vsemogočen. Njemu pa ta majhna utvara omogoča, da se varno razvija in raste. Nekoč pa jo bo moral in tudi želel prerasti. Vsi imamo iluzije, ne samo otroci. Naš svet je svet iluzij. Na primer telo. Telo je iluzija. Vendar poglej paradoks: telo je tudi resnično! Telo je iluzija, a vendar je resnično. Če misliš, da je telo samo iluzija in ga zanemarjaš ali deluješ proti zakonitostim telesa, te bo samo kaznovalo in skozi telesno neravnovesje, poškodbo, bolezen, trpljenje boš spoznal, da je resnično. Če pa ne sprevidiš, da je telo iluzija in ga želiš ohranjati takšnega kot je, boš spet trpel, ker ti bo uhajalo, se spreminjalo, se staralo. Iluzija telesa je, da se zdi samo to, kar je ta hip. V resnici pa je v telesu vsebovana vsa njegova preteklost in vsa prihodnost, samo prvi hip se to ne vidi. Ko gledate obraz kakega človeka in če imate pronicljiv vid, boste videli, kakšen je bil kot otrok in kakšen bo, ko bo star. V zrelem telesu je še vedno otrok in je že starec. Hkrati je dojenček, otrok, mlad človek, zrel človek in star človek. Vse je že tukaj, le v prvem planu je to trenutno telo. Podobno je pri kolesu. Vse točke na obodu kolesa so hkrati tukaj, le da nam je ena točka najbližje. Ko se kolo vrti, se nekatere točke oddaljujejo, druge približujejo. Kot čas teče, tako se kolo vrti in nekaj prihaja, nekaj odhaja. Takšen je zakon. Iluzija je, če mislimo, da bo ena točka na kolesu vedno ostala v ospredju. Na osnovi te iluzije se trudimo ohranjati eno stanje. Tako je tudi prav, kajti vsako stanje prinaša izkušnjo in s tem zorenje. Vendar potem mine. Dinamika je resničnost, ne statika. Statika je iluzija. Statika je samo upočasnjena dinamika. Če je povsem upočasnjena, je to mrtvilo, negibnost, smrt. Zanimivo, dandanes je življenje zelo dinamično, vendar je vsa ta dinamika namenjena ohranjanju statike: videza mladostnosti, videza lepote, videza dinamičnosti, videza sreče, videza uspešnosti. Videz je danes zelo pomemben in to je statika. To je najhujša statika. To je slabše kot smrt, kajti življenje ni nikoli videz. Življenje je tisto, kar se za videzom pretaka. In to, kar se za videzom dandanes pretaka, je mnogokrat zelo plitvo, plitvo, plitvo … Globini ni treba hiteti, da bi ustvarila videz globine. Plitvina pa mora biti razburkana in glasna, da bi prekrila dejstvo, da je plitva. Kaj so iluzije? Sprememba je narava stvari. Zato moder človek živi s spremembo. Vendar ne moreš živeti s spremembo, če se je um zataknil in je zaprt za spremembo. Zakoličene predstave se upirajo spremembi. Zakoličene predstave naredijo zakoličen svet. Najprej je bil divji zahod. Nič ni bilo od nikogar in bilo je divje. To je bil raj za razne desperadose, izobčence in podobno svojat. Vendar ljudje niso želeli več tako živeti, ker je bilo preveč nevarno in negotovo. Zato so si razdelili zemljo in ustvarili red. Vsak si je zakoličil svoj kos zemlje in se na njem ustalil. Vendar življenje teče dalje, ljudje se množijo in stara razdelitev več ne ustreza novim razmeram. To je samo primera, ki pa zrcali miselno stanje v človeštvu. Najprej je bil um, ki ni imel kaj dosti vzorcev. To je slabo, kajti takšen um je lahko žrtev mnogih prevarantov. Kdorkoli te lahko potegne za nos, ti natvezi karkoli, se okoristi s teboj, kajti um brez vzorcev je neizkušen um, je naiven um. Da bi se zavaroval, si um ustvari predstave o življenju in jih zakoliči. Dobra plat tega je, da te drugi ne morejo več tako zlahka naplahtati, ker primerjaš tisto, kar ti povedo, s svojimi predstavami in če ne gre vanje, rečeš: "Žal mi je, tega pa že ne verjamem." Slaba plat pa je, da življenje teče dalje in če svojih predstav ne spreminjaš z njim, potem … Iluzije so miselne predstave. Vsaka miselna predstava je pravzaprav razumski hokus-pokus, ki ustvari notranjo podobo zunanjega sveta. Podoba nam svet zameji. Znotraj teh meja lahko potem doživljamo življenje in rastemo skozi izkušnje in spoznavanje. Če bi živeli v svetu brez meja, bi nas plaz dražljajev dobesedno zasul. Zaradi iluzij doživljamo svet skozi niz filtrov. Če jih ne bi bilo, bi nas dražljaji preplavili in se v njih ne bi znašli. Kaj bi bilo, če bi naenkrat slišali vse zvoke okoli sebe, od najtišjih do najglasnejših, od nepomembnih do življenjsko pomembnih? Kaj bi bilo, če bi otrok že od vsega začetka moral živeti z istimi informacijami in obremenitvami kot odrasli? Zatrlo bi ga. Pomen doma je, da ga varuje pred prezgodnjim vdorom prevelikega vpliva raznih informacij. Ko doseže določeno zrelost, pa lahko prestopi nek prag, si pridobi nove izkušnje, na njihovi osnovi spremeni svoje predstave, način življenja in tako korak za korakom varno raste. Naravno je torej, da imamo predstave, da si zamejimo svet svojih izkušenj, naravno pa je tudi, da bo prej ali kasneje tok življenja trčil ob miselne okope in nas izzval k novi spremembi. Ko tok življenja trči ob okope, povzroči reakcijo, alarm, strah, utrjevanje okopov. Ko jih začenja spodjedati, pa povzroči bolečino in zmedo. Rušijo se predstave o življenju. Včasih ostane človek sam z razbitinami svojega življenja, s koščki, s katerimi ne ve ne kod ne kam. Živost za iluzijami Kako naj živim brez predstav, da ne bom trpel? Ne moreš. Človek ne more živeti brez predstav, brez miselnih vzorcev. Človeški svet je zgrajen iz predstav. Človek brez predstav je ali popoln bedak ali pa ni več človek, marveč je razsvetljeno bitje. Vendar celo takrat uporablja predstave kot orodje za sporočanje. Mislimo si, da če bi se očistili vseh predstav, potem bi videli svet takšen, kakršen je. Pa ni povsem res. Brez predstav ne bi videli ničesar. Bili bi podobni domorodcem iz Avstralije, ki so prvič videli veliko ladjo. James Cook je v 18. stoletju prvič zaplul v zaliv ob avstralski obali, kjer so na svojih majhnih čolničih ribarili domorodci. Mislite, da so zagnali hrup, ko je priplula velika ladja? Ne. Čisto nič. Ribarili so dalje in se niti ozrli niso. Pa ne zato, ker bi bili 'cool', marveč ker je niso videli. Preprosto v njihovem naboru predstav ni bilo takšnega plovila. To je podobno kot za pravovernega znanstvenike ni bioenergije, radiestezije, čudežev. Ali kot pogosto za duhovnega aspiranta ni drugih možnosti kot tistih, ki mu jih ponuja njegova izbrana duhovna smer. Ne gre za to, da izničimo svoje predstave, ampak da s predstavami sledimo izkušnjam. Gre za to, da se ne oklenemo krčevito zakoličenih predstav. V tem je bila Sokratova modrost. On je poznal svoje meje, meje svojih predstav in s tem svojega jezika, ne pa da ne bi nič vedel. Seveda, saj je spadal med najbolj izobražene može svojega časa. Ko vstopamo v kak 'nov svet' (to je lahko nov kraj, novi odnosi, novo izobraževanje), smo bolj odprti pa tudi bolj zaprti. Bolj zaprti, ker se malo bojimo, bolj odprti pa iz istega razloga, da nas ne bi kaj presenetilo. Ko vstopamo v nov svet, ga še raziskujemo in si šele gradimo predstave o njem: kje je kaj, kakšno je, kakšni so odnosi. Gradimo si predstave in ustvarjamo imena stvari. Naredite naslednjo vajo. Poglejte okoli sebe … Poimenujte to, kar vidite ... Vsako ime vam nekaj pomeni. Ko rečete ime (drevo, človek, še en človek na kolesu, zavese, luč, fotografija, hiše …), vam te besede nekaj pomenijo. Ko rečete omara, si pod tem nekaj predstavljate. Sedaj pozabite na imena stvari, kot da ste malo sklerotični. Pozabili ste na imena. Ne spomnite se več … To, kar gledate, nima več imen. Samo nekaj je … miruje … se dogaja … miruje … se dogaja … šelesti … hrumi … Gledate, ne da bi vedeli, da gledate … Če opazite, da se vam pogled prilepi na nekaj, ko začutite, da vam prihaja pričakovanje, da gledate in gledate s prikrito željo, to pomeni, da se vam je že pritihotapil spomin in da niste pozabili, kaj je kaj. Pozabite, pozabite. Kot da ste s tujega planeta … Glejte brez fiksacije pogleda … Vse dokler ne dobite za hip ali dva občutka, da gledate kuliso, ki jo je nekdo postavil pred vas … Kuliso brez imen … Čutite, da to ni mrtva kulisa? Čutite, da je za vsem življenje, lahko mirujoče in na videz otrplo kot pri kamnih ali gibajoče in hrupno kot pri ljudeh? Čutite, kako je vse živo? … Za kuliso je življenje.  Vse samo JE in JE ŽIVO. Vse je živo in to, kar je živo, se navzven kaže skozi razne videze, skozi razne oblike. Te videze potem poimenujemo in rečemo hiša, avto, drevo, človek, svinčnik in pri tem pozabimo, da je to živo in da smo poimenovali le videz tistega, kar je živo. Živost se pretaka skozi vse. Vse je živi, dinamični prostor. Tako je živ, da kar žari od življenja in temu pravimo aurični žar. Aure so vsepovsod. Vse žari. Celo nebo žari. Le da ob robovih, ob mejah stvari bolj opazimo žarenje. Živost si v vsaki stvari navzame drugačno kvaliteto in zato žari malo drugače. Drugače žari v drevesu kot v človeku, drugače v kamnu kot v vodi. Ko dihamo, dihamo to živost. V njej plavamo, v njej smo. Smo del te živosti, kajti sami smo prežeti z živostjo. Tudi sami smo živost. Včasih otrpnemo v njej, se zapremo v iluzije in zato ne čutimo več živosti.  Iluzije niso zato, da se zaklenemo v njih, marveč zato, da rastemo skoznje. Iluzije nam dajejo možnost, da doživljamo nivo za nivojem te živosti. Od enega nivoja iluzij rastemo k drugemu nivoju iluzij, da bi doživeli še svetlejši žar živosti. Meje iluzij so božje darilo, da skoznje rastemo k vse večjemu. Božji red vključuje spoštovanje mej, da lahko rastemo od enega nivoja k drugemu. Vsaka iluzija bo nekoč pričela bledeti in če nekaj časa živiš brez te iluzije, se bo v tebi rodil nov del tebe samega. Nekaj novega se bo rodilo, počasi se boš preselil na višji nivo izkušenj življenja. Čar preteklih izkušenj, izkušenj prejšnjega nivoja, bo počasi popustil. Mlade ne zanima več čar igre v peskovniku, ker se želijo samopotrditi in osamosvojiti. To je zanje večji čar. Zrele ne zanima več samouveljavljanje mladosti, ker prevzemajo vloge v družbi. To je zanje bolj pomembno. Stare ne zanimajo več vloge v družbi, ker postajajo sol življenja. Vsak na svoji stopnji ima svoje iluzije, a te iluzije so zato, da se skozi izkušnje dvigneš do naslednje stopnje. In morda se šele na zadnji stopnji iluzije kot sol življenja raztopijo v oceanu življenjske modrosti, ki razume pomen iluzij. Primož Škoberne www.cdk.si/soutripanje Komentarji (1) www.pozitivke.net