Člankov in knjig o prehrani je veliko - pogledi nekaterih avtorjev se ujemajo, pogledi drugih se razhajajo - toda vsi imajo tehtne dokaze, da so njihova stališča o prehrani koristna in zdravilna.
Mnenja bralcev so - kot vedno - deljena, najbolj optimalno pa je izhajati iz dejstva, da za zdravje najbolje poskrbimo s tem, da smo premišljeni, zmerni, urejeni in da znamo iskreno prisluhniti sporočilom lastnega telesa.
Acidoza
Acidoza oz. zastrupitev s kislimi snovmi je opazna pri vseh skupinah ljudi, ne glede na njihovo prehrambno opredeljenost (ali neopredeljenost). Do zakisanosti organizma ne pride, če jemo preveč limon, pomaranč ali kivija, temveč zaradi prekomernega uživanja take hrane, ki telo ropa ključnih bazičnih sestavin.
Naravni pH krvi je 7,4 in že najmanjša sprememba je lahko smrtna. Če je pH nižji od 7,1 ali višji od 8, človeško telo ne more preživeti, zato ima zaščitne mehanizme za izničevanje odvečnih kislih snovi. Eden izmed teh mehanizmov je dihanje. V primeru preveč bazične krvi začnemo dihati bolj plitvo, tako da v krvi ostaja več kislega CO2. Drži pa tudi obratno - če preveč plitvo dihamo, ostaja v krvi preveč CO2, kar poveča njeno kislost. Zaradi tega viška smo npr. utrujeni, če spimo več, kot telo potrebuje.
Bolj ko je kri kisla, bolj je tudi viskozna, zato težje teče skozi tanke kapilare in telesna tkiva ne dobijo dovolj kisika ter drugih hranljivih snovi. Posledica so srčni napadi in kapi. Nobelov nagrajenec prof. Warburg je po izčrpni raziskavi prišel do zaključka, da je celo rak posledica acidoze telesnih tkiv. To postane še bolj smiselno, ko uvidimo, da vsi toksini v okolju, farmacevtski proizvodi, umetni dodatki hrani, kmetijske kemikalije itn., za katere je znano, da povzročijo raka, v telesu reagirajo kislo.
Kisline nastanejo predvsem iz fosforja in žvepla, ki prideta iz beljakovin, minerali, kot so kalcij, magnezij in natrij, pa ustvarjajo bazične raztopine. Pretirano uživanje beljakovin živalskega izvora (iz mesa, jajc ali mleka) je eden glavnih vzrokov acidoze in posledično večine bolezni razvite družbe. Minimalna količina beljakovin v prehrani povprečnega človeka je pet odstotkov. V krompirju jih je 3%, v špinači 9%, v ovsu 15%, v pomarančah 4%, zato je praktično nemogoče zaužiti premalo beljakovin, razen če jeste samo sladkor.
Telo se viška beljakovin znebi tako, da ga razgradi v sečno kislino. Ampak če je sečne kisline v telesu več kot 2%, ogrozi nežne filtrirne kanale v ledvicah, ti pa se zaščitijo z izločanjem velike količine vode. S to vodo telo izgublja dragocene minerale, ki jih sicer zelo potrebuje za uravnavanje kislosti, prvotnega vzroka problema.
Nekatere kisline telo izloči z urinom, dihanjem, znojem, maščobnimi kislinami na koži, nekaj se jih porabi za tvorbo želodčne kisline, nekaj za mlečne kisline v črevesju, nekaj pa se jih kopiči v tkivih in povzroča artritis, revmo, nevralgijo, raka.
Tipični simptomi acidoze so zmanjšana sposobnost regeneracije celic, nagnjenje k okužbam, kronično pomanjkanje energije, hitra utrujenost, mrzli udi, depresija ali agresivnost, nemir, nespečnost, slaba koncentracija in spomin, občutljivi zobje (zlasti na kislo hrano in mraz), luknje v zobeh, vnetje dlesni, karies, tanki, razcepljeni lasje, izpadanje las, suha in pusta koža, srbečica, izpuščaji, akne, mehki, krhki, razcepljeni ali odebeljeni nohti, mišični krči, napadi išiasa, revmatizem, osteoporoza, vnetja arterij, skelenje med uriniranjem, kisel urin in znoj, zadah iz ust, zaprtje, driska, pena v blatu, vetrovi, nenehno nastajanje sluzi v bronhialnih poteh in v sinusih (s tem telo zmanjšuje krvni pritisk), nihanje krvnega pritiska, težave s ščitnico in z diski hrbteničnih vretenc (med njimi se naberejo kristali urinske kisline).
Če uživamo več kislih snovi, kot jih telo lahko izloči, se naše zdravje drastično poslabša. Pri kritični stopnji začne telo nevtralizirati usodne kisline z bazičnimi minerali, da bi sploh lahko preživelo. Nujno potrebne minerale vzame predvsem v obliki kalcija iz zob in kosti ter v obliki kalija in magnezija iz medcelične tekočine.
Pomanjkanje kalcija je vidno po visoki stopnji zobnih obolenj v razvitih državah (npr. 80% osnovnošolcev trpi zaradi gnitja zob). Niti fantastične ščetke, izdelane po najnovejši tehnologiji, niti super-zaščitni fluor, niti sredstva proti bakterijam, niti novi okusi past, niti drage zobne klinike ne morejo preprečiti telesu, da si vzame iz zob, kar potrebuje. Telo uporabi zobe, da izniči smrtonosne kisline, ki jih vanj prinesemo s slaščicami, čaji, gaziranimi pijačami, čokolado, mesom, (kemičnimi) zdravili itn.
Preprosti kmetje v Afriki in Indiji niso nikoli slišali za zobozdravnika in si zobe zdrgnejo kar s paličico ali prstom (če sploh), pa imajo kljub temu močne, bleščeče bele zobe, veliko lepše kot fotomodeli na naših reklamnih panojih. Mnogi celo življenje nimajo niti ene luknje v zobeh, čeprav si jih ne čistijo trikrat na dan in ne uživajo vitaminskih in mineralnih dodatkov.
Ko telo ne dobi dovolj kalcija iz zob, ga začne jemati iz kosti, posledica česar je osteoporoza ali zmanjšanje trdnosti kosti. Kot je bilo že rečeno, je glavni vzrok te bolezni višek beljakovin v prehrani. Umetni kalcijevi dodatki ne pomagajo veliko pri izgubi kostne mase, prav tako ne kalcij iz pitne vode ali mineralnih vod, saj je tak, anorganski kalij za telo veliko manj uporaben od organskega. Veliko bolj primerno je, če telo dobiva organski kalcij, ki ga vsebujejo mleko, sezamova semena (skoraj 2%) in proso.
Ob pomanjkanju mineralov začne telo te jemati iz medcelične tekočine. Posledica tega je, da nohti in lasje postanejo krhki. Celice, ki ustvarjajo lase, so najbolj občutljive na telesu, zato prve začutijo izgubo kalija in magnezija iz medcelične tekočine. Ko pridejo v telo strupi (npr. s kemoterapijo), najprej odmrejo te, najbolj občutljive celice, posledica pa je delna ali popolna izguba las. Zgodnja plešavost ni nujno dedno pogojena, pogosto jo je mogoče preprečiti že s tem, da s spremembo načina življenja odpravimo acidozo.
Z znanjem o zakisanosti telesa bomo lažje vzdrževali zdravje ter telesno in umsko vzdržljivost. V razpredelnici so razna živila razvrščena glede na bazičnost in kislost. Seveda je pomembno tudi to, kako jih združujemo, saj lahko imajo nepravilne kombinacije ravno nasproten učinek od zaželenega.
Sladkor
Sladkor ne vsebuje niti beljakovin s sulfatnimi in fosfornimi ioni niti kationov, kot so natrij, kalij, kalcij in magnezij, zato ni uvrščen v zgornjo tabelo. Kljub temu pa ga je treba izpostaviti, ker je eden od pogostejših povzročiteljev acidoze. Čiste saharoze, sladkorja, ki ga v današnji prehrani največ uporabljamo, v naravi ni. Pred rafiniranjem ga v glavnem spremljajo mikroelementi, kot so cink, mangan, krom, magnezij in kobalt, ki jih telo dejansko potrebuje pri presnovi sladkorja, po predelavi pa ostane brez njih.
Če zaužijemo veliko rafinirane saharoze, telo te elemente črpa iz kosti, zato se poruši ravnovesje mineralov v telesu, še najbolj kalcija. Posledice so ledvični kamni, artritis, otrdele arterije, zobne obloge in mnogi drugi že prej našteti simptomi. Dovolj ogljikovih hidratov za dnevne potrebe lahko dobimo iz sadja in drugih živil.
Za konec naj opišem način, kako lahko preverite, ali je v vašem organizmu preveč kislih snovi. Najprej z navadnim lakmus papirjem preverite pH sline. Moral bi biti 7,1. Potem pojejte nekaj zelo kislega, npr. limono. Če ste povsem zdravi, bi se moral pH sline vrniti na normalno vrednost že po nekaj minutah. Če se ne vrne, telesu primanjkuje mineralov, s katerimi bi nevtraliziralo kislost.
V prihodnji številki bom predstavil še nekatere razloge za acidozo in spremljajoče posledice. Pred naslednjim obrokom ali malico pa le razmislite, kaj boste dali na krožnik - iskreno prisluhnite svojemu telesu! Pogosto zaradi razvajenosti, požrešnosti ali lenobe pojemo marsikaj, kar nam sploh ne bi bilo potrebno, a smo se pustili premamiti. Zmernost in premišljenost sta najboljša preventiva za vse bolezni.
Člankov in knjig o prehrani je veliko - pogledi nekaterih avtorjev se ujemajo, pogledi drugih se razhajajo - toda vsi imajo tehtne dokaze, da so njihova stališča o prehrani koristna in zdravilna. 
