Pred leti sem na obrobju našega mesta začela nabirati zdravilna zelišča. Večino sem posušila na okenski polici. Žal mi je bilo nekaj hroščkov, ki so kmalu začeli prečkati steno ali del stropa in se usmerili k občasno odprtemu oknu, da bi poleteli v svobodo.
Na stropu so se verjetno počutili, kot bi se jaz, če bi se znašla na Marsu. So res pametnejši od človeka, ki bi morda obupan čemel v nekem kotu ali brezglavo begal sem in tja? Ti hroščki se niso znašli pri meni po svoji volji. Ne vem, ali jih ljudje sprejemajo kot koristne ali ne, jaz jih kot živa bitja, potrebna pomoči.
Sčasoma sem se tega lotevala bolj zbrano in s prošnjo Bogu, da meni nevidna bitja narave živalce pripravijo na mojo pomoč. Za bitja narave, duhove ognja, zraka, vode in zemlje ter gozdne vile, škrate, palčke so dobro vedeli naši predniki, ker so bili bolj povezani z naravo.
To zaupanje mi prinaša sadove, ker tega ne delam več tjavdan ali mimogrede in nezbrano. Nagrajena sem s pomočjo teh duhov narave, ko hroščkom namenjam polet v svobodo, pozimi pa le ob sprejemljivi zunanji temperaturi in nikoli ponoči, čeprav že čakajo ob oknu ali v okrasnih rožičih z rožičevca v mestnem parku na steni ob mojem ležišču.
Še nobeden mi ni ponoči zlezel v nos ali uho. Mi pa kdaj kateri pade na lice in dotik mi pove, da se enemu mojih hroščkov mudi na prostost. Včasih katerega opazim na robu blazine ali ob glavi prav takrat, ko se namenjam vstati in ga ne bi mogla zgrešiti. Sem katerega odkrila tudi na podboju vrat v višini mojih oči, da sem ga res morala opaziti. Vem, da to ni naključno. Hvaležna sem bitjem narave, ki pomagajo njim in meni.
Ko sem enega snemala s stene z listom papirja, da ga prestavim v posodico za prenos na prostost, sem ga izgubila. Pa ni padel na rob ležišča, dobro se je oprijemal mojega prsta. Dobro voden mi je povsem zaupal. Ob mrzlih dneh ali v dežju morajo počakati v prozorni plastični posodici, da jih ne pošljem smrti v objem.
Tedaj jim dam majhen košček jabolčnega olupka, zelenjave, rozino ali svežo grozdno jagodo, čeprav ne vem, ali jim bo kaj od tega užitno.
Pred leti sem na obrobju našega mesta začela nabirati zdravilna zelišča. Večino sem posušila na okenski polici. Žal mi je bilo nekaj hroščkov, ki so kmalu začeli prečkati steno ali del stropa in se usmerili k občasno odprtemu oknu, da bi poleteli v svobodo. 
