Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zdravilna-Metoda-Ruska-Dihanje-Frolanje

Dihanje, ki prerodi telo petek, 13. marec 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si Ruska zdravilna metoda osvaja svet Manj ko dihamo, bolj smo zdravi in dlje živimo. Tako uči ruski zdravnik Vladimir Frolov in širi spoznanje, da se z zmanj­šanjem »zunanjega« dihanja in pove­ča­njem endogenega ali celičnega diha­nja, ki spreminja metabolizem v telesu, lahko znebimo prenekatere bolezni, odpovemo številnim zdravilom in se pomlajamo. Napoveduje, da lahko dočakamo 150 let. V Rusiji so zdraviliš­ča, kjer zdravijo samo z endogenim dihanjem. Da se takega omejenega »zunanjega« dihanja naučimo, uporabljamo dihalko, da na hitro vdihnjeni zrak izdihujemo ob manjšem uporu čim počasneje. »Frolanje«, kot smo poimenovali takšen način dihanja, ima po vsem svetu več in več privr­žen­cev, ker so njegovi učinki, pa naj gre za zdravljenje ali pomlajevanje, očitni. Tudi v Slo­veniji. Med izkušenimi, ki frolajo več kot leto dni, je Nara Petrovič, ki ljubeznivo deli svoje izkušnje. Z njim se je pogovarjala Andreja Paljevec. Kaj je endogeno dihanje? To je dihanje s kisikom notranjega izvora, ki vzpostavi najboljše možno razmerje med celičnim dihanjem ali glikolizo, ki energijo črpa iz celičnih virov kisika, beljakovin, sladkorjev in maščob, ter aerobnim dihanjem oziroma oksidacijo, ki potrebuje kisik iz vdihnjenega zraka. Čemu naj bi dihali endo­geno? Da izboljšamo meta­bo­lizem, povečamo antioksidacijske lastnosti, zvišamo energetiko v celici, da celice bolje izkoriš­čajo razpoložljivo energijo. Kaj se dogaja s ki­­sikom in oglji­kovim dioksidom v telesu pri navadnem in en­do­genem dihanju? Pri endogenem dihanju pride do zani­mivega protislovja. Vdihnemo manj ki­sika, v krvi pa ga je več. Ogljikovega diok­sida izdihamo več, ampak v krvi ga ostane več. Zgodi se naslednje: ko vdihnemo pri normalnem pritisku in visoki vsebnosti kisika, kisik vstopa v kri v velikih mehurčkih. Ti v alveolnih kapilarah počijo in sprosti se visok električni naboj, ki se prenese na zelo majhno število – kakih sedem odstotkov – rdečih krvničk. Ta naboj ima težnjo, da se hitro izniči. Prav to se dogaja pri običajnem dihanju, posebej pri naši nadmorski višini med 0 in 1000 metrov. Pri takem dihanju je torej naboj zelo visok in eritro­cit zelo hitro odda ta naboj skupaj s ki­sikom. Tako kisik niti ne pride do odda­ljenih celic v kapilarnem obtoku, arteri­je pa so preobremenjene z energijo in zato podložne obolenjem. Zaradi zmanjšane količine kisika v vdihanem zraku ter rahlo povečanega pritiska pri vdihu in izdihu skozi dihal­nik pride pri endogenem dihanju do drastičnega zmanjšanja mehurčkov. Ti se enakomerneje razporedijo po krvi, zato se nizek naboj prenese na veliko več eritrocitov. Za lažje razumevanje si lahko predstavljamo, kaj se zgodi, ko prevrnemo pollitrski kozarec vode ali deset kozarčkov po pol decilitra. V prvem primeru bo pljusk vode povsem zmočil manjšo površino, v drugem pa se bo rahlo zmočila večja površina. Najpomembneje je, da je naboj, ki se prenese na eritrocite, nizek, zato lahko eritrociti prinesejo kisik vse do kapilarne mreže v najbolj oddaljenih delih ožilja. Koliko kisika je v zraku, ki ga vdihnemo skozi dihalko? Namesto običajnih enaindvajsetih od­stotkov je kisika pri endogenem diha­nju dvanajst do štirinajst odstotkov. Kako se telo odzive na manj kisika? Sprva refleksno poskusimo vdihniti. Če ne moremo, sledi panika. Prav urjenje dihanja z dihalko nas privede do tega, da telo dopušča manjše število vdihov in dihanje z manj kisika. Telo se na to hitro navadi, saj občuti številne koristi. V kolikšnem času? Po enem ali dveh mesecih. V čem je bistvo? V vse večji energiji, ki jo pridobivamo z vadbo, in v manj stranskih produktih, ki jih povzroča pridobivanje energije. Pri pridobivanju energije namreč nastajajo stranski produkti. Pri dihanju nastajajo prosti radikali, ki uničujejo celična tkiva in so vzrok staranja in mnogih obolenj; pri celičnem dihanju, glikolizi, nastaja mlečna kislina. Endogeno dihanje vzpostavi idealno razmerje med obema, zato se močno zmanjša nastajanje obeh stranskih produktov. Redno dihate endogeno? Zdaj ne več povsem redno. Dvakrat sem naredil prehod na endogeno dihanje in ga vzdrževal nekaj mesecev, zdaj pa ohranjam le še zadostno »kondicijo«. Zakaj? Iskreno rečeno, človek, ki nima večjih te­žav, pri endogenem dihanju težko vztra­ja, saj nam manjka discipline in potrp­ljenja. Koliko časa vzame vadba? Pol ure na dan. Najbolje zvečer, ko je učinek takšnega dihanja nekajkrat večji kot zjutraj. Zakaj? Večerne ure, ure pred spanjem, so naj­bolj­še, ker si telo zapomni ritem diha­nja in metabolizem absorpcije kisika. Če dihamo zvečer, se to do neke mere ohrani vso noč. Preden sem začel endogeno dihati, so mi v spanju našteli dvanajst vdihov na minuto. Ko sem z dihalnikom endogeno dihal dva meseca, sem prišel na osem samodejnih vdihov. Kaj vam je prineslo endogeno dihanje? Kondicija se mi je zelo povečala. Tek nikoli prej ni bil tako lahkoten. Je šlo vse gladko, brez težav? Prve tri dni sem se med vadbo močno potil in znoj je nenavadno smrdel. Zakaj? Celice najprej porabijo tiste molekule, ki so najbolj odveč. In najprej v tistih delih telesa, ki jih kisik praktično ne doseže. Celice so prisiljene izkoristiti vse razpo­lož­ljive vire energije in tako porabijo tudi vse »smeti«. Z znojem se izloča več odpadkov. Razen smrdečega znojenja? Kot športnik imam zelo nizek utrip in pri endogenem dihanju se mi je še zni­žal. Je to škodljivo? Ne. So pravila vadbe natančna? Da, zelo. Na začetku je treba dobro razu­meti dva osnovna pojma. Katera dva? Najprej trajanje akta dihanja oziroma TAD, to je čas celotnega diha od začetka enega vdiha do začetka naslednjega. To je osnovna enota, mera dihanja. Traja­nje akta dihanja je na začetku med šesti­mi in dvajsetimi sekundami, kasneje to podaljšamo na šestdeset do petinsedemdeset sekund, po dolgotrajni vadbi pa štejemo minute. In drugi pojem? Drugi važen pojem je trajanje vadbe. To je čas vadbe. Na začetku je to deset minut, kasneje pa trideset oziroma naj­več štirideset. Časa vadbe ne smemo preseči! Od česa sta odvisna čas enega vdiha in trajanje vadbe? Izhajamo iz začetnega trajanja akta dihanja, da ugotovimo izhodiščno zmog­lji­vost telesa. Iz te zmogljivosti izhajamo pozneje pri vadbi. Vadba sestoji iz podaljševanja trajanja akta dihanja, s tem da podaljšujemo izključno izdih, vdih pa ves čas ostaja kratek – dve do tri sekunde. Vzporedno podalj­šu­jemo tudi trajanje vadbe za pol ali eno minuto na dan, dokler ne dosežemo trideset minut. Kako izmerimo začetno trajanje akta dihanja, torej našo zmogljivost na za­čet­ku prve vaje? Z dihalnikom ali brez njega, tako da vdihnemo skozi nos s prepono, ne pre­več globoko, dvigne se samo trebuh, prsni koš miruje. Sledi izdih skozi dihalnik, če ga imamo, ali pa skozi stisnje­ne ustnice, kot da bi napihovali balon. Sam ponavadi pri tem napihnem lica, ker mi je manj naporno. Športniki in zelo zdravi ljudje lahko začnejo pri petnajstih do dvajsetih sekundah, ostali pri šestih do petnajstih sekundah TAD. Dvema sekundama vdiha torej sledijo preostale sekunde izdiha, nadaljujemo z enako trajajočim vdihom in izdihom. Pri tem rit­mu je treba vztrajati pet minut. Če zdr­žimo brez pretiranega refleksa po vdihu in če na koncu nismo zadihani, po­tem je to naše začetno TAD. Če nam je vadba prelahkotna, TAD podaljšamo za dve sekundi. Počakamo pet minut in še enkrat vadimo pet minut. Če je še vedno premalo, spet povečamo TAD, dokler pri vadbi ne čutimo rahlega napora. Če pri merjenju začetnega TAD nismo zdržali pet minut ali smo se zadihali, ga zmanjšamo za dve sekundi. Po dvajsetih minutah preizkušanja bomo določili svoj začetni TAD. Naslednje tri dni je priporočljivo dihati s tem TAD. Prvi teden je priporočljivo vdihovati skozi nos in izdihovati skozi stisnjene ustnice oziroma dihalnik. Od četrtega dne lahko podaljšujemo TAD za sekundo na dan. Torej gre za natančno uravnavanje vdiha in izdiha? Da. Vdihe in izdihe lahko uravnavamo z voljo, kadar pa tega ne počnemo, ga vegetativno živčevje urav­nava samodejno. Dihanje je most med zavestjo in podzavestjo, zato je treba vanj posegati zelo pazljivo. Ko se enkrat odločimo za endogeno dihanje, je nujna disciplina. Kakšna disciplina? Dihamo vsak večer! Ima takšno dihanje kake neprijetne po­sledice? Redko. Izjemoma so nekateri ljudje po endogenem dihanju tako polni energije, da ne morejo zaspati. Taki naj dihajo vsa­ko jutro. En dan v tednu počivamo! V primeru težav lahko naredimo največ tri dni premora brez vadbe. Kako podaljšujemo izdih? Izdih podaljšujemo po sekundo na dan ali na dva dni, spet odvisno od telesnega stanja, starosti, zdravja, telesne dejavnosti. Glede na vse te dejavnike si do­ločimo ritem napredka. Hud bolnik na­preduje počasi, zelo zdrav človek hitreje. Začetno TAD je ponavadi višje pri športnikih. Ti lahko začnejo pri petnajs­tih, dvajsetih sekundah TAD (vdihujejo dve sekundi in izdihujejo osemnajst se­kund). Frolov pri daljših izdihih, ko se približujemo tridesetim sekundam, pri­po­roča, da med izdihom vsakih šest sekund izvedemo trzljaj s prepono. S tem dosežemo, da se izdih nadaljuje sproščeno. Zad­njih pet do deset se­kund izdiha trebuh povlečemo rahlo vase. Potem spet sledi plitev vdih s prepono in izdih … Kako dolg je dih povprečnega človeka? Realen cilj za večino ljudi je 60-sekundno TAD. 75-sekundni TAD je prelomnica do resnega endogenega dihanja, pri katerem TAD dosega več minut. To prelomnico je kar težko doseči, ni pa nemo­goče. Ko sem sam prišel do petinsedemdeset sekund, sem se čudil, od kod prihaja ves ta zrak, ki ga izdihujem! Ali dihamo samo s trebušno prepono ali tudi s prsnim košem? Osnovna šola pri endogenem dihanju je preponsko dihanje. Vdih je edini aktivni del diha. Vdihnem, prepona se napne, pri izdihu pa se samo sprostim in zrak sam steče iz pljuč. Je težko dihati s prepono? Preponsko dihanje obvladajo dojenčki, sta­rejši ko smo, pa vedno manj, saj smo čedalje bolj nesproščeni. Večina dihalnih vaj se začne prav z vajami preponskega dihanja. Kako vadimo? Ko zvečer ležemo v posteljo, si položimo na trebuh knjigo in jo z vdihom dvigu­jemo, ob izdihu pa se sprostimo, da knji­ga sama potone navzdol. Kakšna je najbolj primerna drža med dihanjem? Udobno sedemo, zravnamo hrbtenico, a ne preveč zategnjeno, ker potem ne mo­remo dihati s prepono. Dihamo lahko tudi leže ali stoje, najbolj bistveno je, da je trebuh lahek in sproščen. Če je trebuh napet, težje dihamo s prepono. Skozi nos ali usta? Na začetku vdihujemo skozi nos, kasne­je pa skozi usta skozi dihalnik. S praznim želodcem? Dve do tri ure pred dihanjem ne jemo. Kako preprečimo lovljenje sape? S postopnim napredkom. Trajanje vad­be podaljšujemo vsak dan za pol minute ali minuto, trajanje akta dihanja pa za se­kundo. Dobro je med vadbo gledati na uro s sekundnim kazalcem ali poslu­šati tiktakanje, pozneje gre tudi brez ure, saj telo ujame svoj ritem, ki mu je mogo­če slediti s štetjem v mislih. Sam sem eksperimentiral tudi z ravnanjem po srč­nem utripu. Nekateri poročajo, da med endogenim diha­njem doživljajo občutek izjemne sproščenosti, tihe evforije … Jaz evforije nisem čutil. Bolj umirjenost. Mene endogeno dihanje pomiri in za­spim kot top. Svežina v pljučih in lahkotnost diha je tako fantastična, da spim kot dojenček. Torej deluje endogeno dihanje takoj? Ne. Endogeno dihanje ni aspirin s ta­kojš­njim učinkom. Je blaga nenaporna vadba v domačemu okolju, primerna za vse. Ob potrpežljivem pristopu in vztraj­nosti prinaša trdne in stanovitne rezultate, ki vedno navdušijo. Andreja Paljevec  DO 150 LET ŽIVLJENJA Vladimir Frolov v svoji knjigi Endo­ge­no dihanje – medicina tretjega tisoč­letja napoveduje, da je obvladova­nje endogenega dihanja prehod na 120–150 let dolgo življenjsko dobo. Srž dolgoživosti je dihanje, ki celice prisili, da telovadijo ter delujejo z manj kisika in več ogljikovega diok­sida v pljučih. Zmanjševanje de­leža kisika spodbuja anaerobne me­hanizme, ti pa okrepijo samo­zdra­vilne sposobnosti organizma. Z endogenim dihanjem je mogoče pregnati ali omiliti skoraj vse bolezni, od raka, srčnožilnih bolezni, ateroskleroze, astme, tuberkuloze, artritisa, artroze, sladkorne bolezni, bronhitisa, alergij do kožnih bo­lezni, parodontoze, obolenj ščitni­ce, obolenj prostate, glavobola, ne­speč­nosti itd. HRIBOVCI ŽIVIJO DLJE Raziskovanje Frolova izhaja iz opa­ža­nja, da ljudje v hribih (med 1200 in 2000 m) živijo dlje. Ugotovil je, da v Kavkazu, dolini Hunza in drug­je dočakajo sto in več let. Eni trdijo, da zaradi uživanja marelič­nih koščic, drugi da zaradi vode, tretji da zaradi stabilnega življenj­skega sloga, prav gotovo pa sta di­ha­nje in manj kisika pomembna dejavnika. IZRAZITO IZBOLJŠANJE KRVI Endogeno dihanje poveča antioksidacijske sposobnosti organizma za štiri- do osemkrat. Glikoliza, celično dihanje, da sicer šestnajstkrat manj energije, je pa veliko manj uničujoča in potratna za celico. Morda so prav zato rdeče krv­ničke popolni anaerobi! Pomislite, povsem so prepojene s kisikom, a zase energijo črpajo le iz anaerobnih procesov. Z izboljšanjem teh procesov najbolj izrazito izboljšu­jemo prav stanje krvi. Potem telo sa­modejno tvori manj prostih radi­ka­lov, zmanjša se uničevanje celic in upočasni proces staranja. Tem­pe­ratura telesa se lahko zniža za celo stopinjo. HUJŠANJE Ko dosežemo, da traja izdihovanje štirideset ali več sekund, začnemo hujšati in hujšamo do teže, ki je za telo najprimernejša. UNIVERZALNO DELOVANJE Učinke endogenega dihanja je ruski zdravnik Vladimir Frolov ugotavljal pri skupini oseb, starih od 55 do 70 let. V obdobju od dveh do pet let je ugotovil, da so ti ljudje le z endogenim dihanjem, brez ka­kih drugih zdravljenj ali sprememb v prehrani ter brez jemanja kakih pre­hranskih dopolnil, vitaminov, mikroelementov … dosegli naslednje: • obnovitev popolne funkcije srca; ozdravitev srčnih poškodb, ki so jih kazali zunanji simptomi (zadihanost, slabost) in kardiogram (neustrezna električna prevodnost, bra­di­kardija, aritmija) • ozdravitev bronhialne astme in kroničnega bronhitisa • normalizacija krvnega sladkorja in prekinitev odvisnosti od inzulina pri diabetikih • obnovitev plodnosti pri ženskah (48–55 let) in potence pri moških (55–69 let) • ozdravitev bolezni jajčnikov, ma­ternice in prostate • normalizacija zvišanega ali zni­ža­nega tlaka • rehabilitacija nog po travmi ishi­a­dičnega živca in sklepov pri dol­go­trajnem kroničnem artritisu • ozdravitev čirov na želodcu, dva­najstniku in požiralniku ter kolitisa pri bolnikih z 10–12-letnim stažem • odstranitev ledvičnih in žolčnih kamnov • ozdravitev dolgoletne migrene • obnovitev funkcij ledvic, jeter, želodca in črevesja po kroničnih vnetnih obolenjih • rehabilitacija po zastarelih (15–30 let) travmah opornega aparata • boljša elastičnost sten krvnih žil, zoženje krčnih žil, zacelitev dolgo (20–30 let) krvavečih brazgotin • izboljšanje stanja kožne ovojnice, napeto tkivo obraza, podbradka, vratu, zgladitev kožnih gub • okrepitev lasnih korenin, obnovitev rasti las, ustavitev sivenja • normaliziranje telesne teže DELAVNICE ENDOGENEGA DIHANJA Nara Petrovič organizira delavnico Uvajanje v endogeno dihanje. Pet­dnevna delavnica bo potekala enkrat tedensko po dve uri. Prispevek 100 E* vključuje učne ure, materiale, Frolo­vov dihalnik in svetovanje pri na­pre­do­vanju v vadbi ter ob koncu še dve spremljevalni srečanji. Več informacij in prijave: 041/286 444. * Naročniki na revijo Misteriji imajo 10 % popusta Komentarji (0) www.pozitivke.net