|
||||||
|
|||||||
Svet gradijo podobe v zavesti
Iz primerjave različnih vidikov zavestnega delovanja lahko izluščimo marsikatero pomembno podrobnost in odkrijemo kako tančico zavesti. Tu lahko navedem tri zgodbe - načine dojemanja sveta - ki so si med seboj zelo podobne, pa vendar se njihova ozadja bistveno razlikujejo.
Prva različica zgodbe je običajno, zavestno doživljanje v budnem stanju. Takrat si prepričan, da gre za resnično dogajanje, podprto s čutnimi dokazi. Svetloba, ki osvetljuje zunanje predmete in se odbija v tvoje oko, prihaja od naravnega vira – sonca ali od umetnih virov.Svetloba se preko posrednika – oči, ki vzbujajo možgane – pretvori v slike, ki naj bi bile odraz zunanjega sveta. V dogajanjih si udeležen s svojim telesom, ki se ga v celoti zavedaš.
Druga različica zgodbe je ogled filmske predstave. Predstavljaj si, da v kinu gledaš film. Svetlobaiz kinoprojektorja – v skladu z zapisom na filmskem mediju – riše slike na filmsko platno in zdi se ti, kot bi se res nekaj dogajalo, pa vendarle veš, da vse te žive podobe ustvarja le svetlobni žarek; v gibanju na platnu ni resničnega življenja. Kdor si je že ogledal kak 3D-film, ve, da so tam prostorske slike še bolj prepričljive in jih je zelo težko ločiti od resnične stvarnosti. Slika v možganih je tako popolna, da se odzoveš zmedeno, kot bi na primer vlak resnično zapeljal s platna proti tebi. Svojega telesa se tudi tu popolnoma zavedaš, a tudi veš, da ne gre za resnično dogajanje. Z določenimi triki je mogoče možgane prevarati.
Tretja različica zgodbe pa so sanje. V tem primeru slik ne riše svetloba, temveč se pojavijo »iz spomina«. Slike v možganih, ki jih vidiš v sanjah, sona las podobnetistim, ki jih vidiš v budnem stanju. V sanjah celo ne podvomiš o resničnosti dogajanja. A potem, ko se zbudiš, se zaveš, da je šlo za sanje, kajti pred tem nisi bil buden. Sanjsko dogajanje se kasneje zdi nekoliko neprepričljivo, še posebno, ker v njem običajno nastopajo za objektivni svet neobičajni vtisi. Manjkal pa je vtispristnega občutenja telesa.
Iz primerjave teh zgodb se je mogoče naučitimarsikaj. Prva in druga sta si zelo podobni. Lahko bi rekli, da v budnem stanju um deluje kot 3D-projektor, ki na platno zavesti ves čas projicira film življenja. Iz zgodbe s sanjami pa sledi zaključek, da oči za ustvarjanje slike v možganih niso nujno potrebne. Prav tako ni potrebna zunanja svetloba za osvetlitev. Slika v zavesti se lahko zgradi tudi iz spomina, torej popolnoma brez zunanjih dražljajev.
Svetloba ne nosi v sebi nikakršne informacije, ki bi umu omogočala razlikovanje med resničnimi podobami in umetnimi holografskimi slikami. Ti kot opazovalec odločaš, katera slika je zate resnična in katera ne. Toda kakšna so merila za odločanje? Zdi se, da je pomemben pogoj za resnično doživetje, da je v prizoru prisoten občutek »jaz sem«. Ta občutek je povezan z zavedanjem telesa. V sanjah je občutek telesa nejasen, kar je morda odločilnega pomena za sodbo o neverodostojnosti dogajanja. Pri 3D-filmu pa je prevara tako rekoč popolna, saj je zavedanje telesa povsem jasno.
Zunanji »objektivni« dejavniki – svet in svetloba – za nastanek slik v zavesti torej niso bistveni. Tisto, kar je merodajno za odločitev o resničnosti doživljanja, so telesni občutki in občutek telesne vključenosti v dogajanje. Občutki temeljijo na sporočilih fizičnih čutov, ki pošiljajo signale v možgane. Toda eni in drugi so le zavestne podobe brez dokazanega snovnega ozadja. Naposled je za vse vtise odgovorna zavest. Tako kot v možganih nastane slika – na primer v sanjah –, ne da bi oči kaj videle, tako lahko tudi drugi čuti »delujejo«, ne da bi obstajali resnični zunanji dražljaji. Saj v sanjah tudi slišimo, vohamo, okušamo itd., mar ne?
Izluščeno spoznanje je presenetljivo: za pojavživega dogajanja v možganih –pravilneje rečeno, v zavesti –, ki naj bi bilo posledica resničnih zunanjih prožilcev, ni nujenobstoj zunanjih »objektivnih dejavnikov«. Z ničemer pravzaprav ne moreš potrditi, da so kdaj koli prisotni. Vedno je tvoj razum, torej »opazovalec« tisti, ki odloči, da je eno resnično in drugo ne. Delovanje zavesti je izjemno zanimivo, ni kaj.
A naredimo še korak naprej: tako kot si umišljamo neko živo dogajanje, ki ni podprto z »objektivnimi dejavniki«, si lahko »umišljamo« tudi svoje telo, vključno z možgani. Trditev, da so vse, kar doživljaš, tudi tvoje telo, le prividi v polju zavesti, razumevanje vseh pojavov zelopoenostavi. Zdajšnje razlage stvarnost zelo zapletajo, obenem pa ne slonijo na trdnih dokazih.Nova razlaga je preprosta: zavest poskrbi za tridimenzionalno filmsko platno(polje zavesti), film (svet) in opazovalca (tebe – tvoj jaz) – vse troje hkrati. »Svetloba«, ki riše tvoje žive slike, je svetloba zavesti. Če zavest izgine, se film ustavi. Svet, za katerega misliš, da je zunaj, je tvoja lastna projekcija, projekcija uma. Treba je ugotoviti le še, kdo je režiser in kdo gledalec.
S temi spoznanji postane razumljiva trditev, da vsak vidi svet po svoje, v skladu z vsebino svoje zavesti. Kar doživljaš, ni pogojeno z nekim neodvisnim zunanjim snovnim svetom, ni odraz nekega zunanjega dogajanja, temveč je dogajanje v tvoji zavesti. Pri tem pa obstaja neko skupno miselno ozadje, za katero meniš, da pripada vsem bitjem, ki nastopajo v tvoji sliki sveta. Kar imenuješobjektivni svet, so prividi, pogojeni z lastnim razmišljanjem in sistemom prepričanj, na določenem »skupnem ozadju«.
Ob vsem tem si lahko zastavimo vprašanje, kaj sploh je resnično? Pravzaprav moramo biti nekoliko natančnejši - kaj obravnavamo kot resnično? To je povsem odvisno od tega, s čem se v danem trenutku istimo. Ko smo budni in se identificiramo s fizičnim telesom, je z našega vidika resničen fizični svet. Ko sanjamo in smo odlepljeni od telesa, je za nas resničen sanjski, astralni svet. A ne eden, ne drugi nista absolutna, saj sta le začasni, minljivi »stvarnosti«, ki se izmenjujeta v naši zavesti. »Zares resnično« je ozadje vsega tega - tisto, kar je nespremenljivo in večno; polje zavesti. To pa spoznamo šele takrat, ko smo onkraj vseh identifikacij. Zavest prepričajo njene lastne stvaritve. Zato navsezadnje ni resnično nič od tistega, kar vidimo, slišimo in se dotaknemo v budnem stanju, v sanjah ali onstran obojega. Vse so le spreminjajoči se vtisi. V polju zavesti, ki ga imenujejo tudi »akaša«, je možno vse, tudi stvari, ki presegajo sedanjo raven naše domišljije.
Vse povedano je seveda v popolnem nasprotju s tradicionalnim gledanjem in znanstvenimi nazori. Pa vendar je razlaga presenetljivo preprosta in povsem logična. Ali lahko najdete kak dokaz, da je predstavljeni koncept lažen? Vsak ugovor lahko temelji le na podmeni obstoja materialnega sveta in prvobitni vlogi materialnega, to pa smo spoznali kot neverodostojno.
SE NADALJUJE
Zoran Železnikar
www.prisluhni.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zavestno-Delovanje-Trdnost-Vtis-Telo
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
