Meditacija je stanje zavesti, ne pa že vsebina sama po sebi. Je najbolj naravno stanje naše zavesti in najbližje naši temeljni naravi (Bit-i, Brezpogojni ljubezni…). In končno je stanje zavesti, ki je eno z resničnostjo tega trenutka.
Meditacija nam pokaže prostor v naši zavesti, iz katerega lahko doživljamo vsebino velike snovne resničnosti tega trenutka-Življenja takega kot je.
Lahko pa se zgodi, da postane meditacija sama sebi namen in ostane prazen prostor, medtem ko mi še vedno doživljamo resničnost skozi iluzijo našega razuma. Lahko dobi isto priponko kot rutina nedeljske maše.
V nekem skrajnem primeru, lahko meditacija postane nekakšna odvisnost in naše življenje lahko postane ravno ta prazen prostor…
Meditacija lahko postane vloga našega ega s katero se poistoveti. Tako, kot se lahko poistoveti z vlogo vegetarijanca. Vegetarijanstvo je naravna posledica nenasilne narave naše zavesti, ne pa pot za dosego cilja…
Meditacija naj tudi ne bi bila samo beg iz razumske zavesti. Je pomoč Življenja, pomaga nam usmerjati fokus-perspektivo naše zavesti. Pokaže nam naravno stanje naše zavesti iz katerega lahko pristno doživljamo resničnost življenja tega trenutka.
Zato ni pomembno koliko in kako meditiramo, temveč kako uspešno pomikamo fokus-perspektivo naše zavesti.
Bolj kot meditacija sama, je pomembno opazovanje notranjih procesov, opazovanje našega delovanja - delovanja našega ega. Nemir recimo transcendentira v spokojnost, če nemir vztrajno opazujemo v njegovem delovanju in ne tako, da se (pri)silimo v stanje miru.
Če izberemo meditacijo za pot do cilja, nam to samo po sebi še ne zagotavlja notranje spremembe perspektive, ter širjenje zavesti. Prav lahko se ujamemo v zanko svojega ega, ki se ravno na ta način spremembam izogiba.
Pred leti se je veliko manj govorilo o ljubezni, kot se danes. Pa je tudi v resnici danes veliko več ljubezni kot nekoč?
Ali pa je ego morda govorjenje o ljubezni izbral za pot…
Dobro je vedeti, da smo vedno nevedni. Zato VEM samo toliko časa, dokler ne pride do spremembe perspektive… potem zopet vem, da nisem vedel itd…
Dokler je fokus naše zavesti razumski, bodo naše notranje spremembe »žrtev« zunanjih. Doživljali jih bomo kot boleče.
Ko bo fokus naše zavesti v naši Bit-i, v naši temeljni naravi, v tem trenutku, bo naša zavest delujoča meditacija. In zunaj bo postalo tako kot znotraj in spodaj bo tako kot zgoraj…
Meditacija je stanje zavesti, ne pa že vsebina sama po sebi. Je najbolj naravno stanje naše zavesti in najbližje naši temeljni naravi (Bit-i, Brezpogojni ljubezni…). In končno je stanje zavesti, ki je eno z resničnostjo tega trenutka. 
