Če obstaja samo resničnost tega trenutka, to pomeni da ni Cilja!!! To pomeni, da Življenje nima Cilja…da Stvarnik-Bog nima Cilja…
Čisto nerazumljivo našemu zdravemu razumu, ki ima nešteto ciljev. Po drugi strani je pa logično, da Zavest brezpogojne ljubezni ne more imeti cilja že zato, ker cilj sam po sebi pogojuje pot. In to je že pogojevanje, ki je proti Njeni naravi.
Če resnično sprejmemo naravo brezpogojne ljubezni kot temelj stvarstva, potem je poustvarjanje resničnosti tega trenutka lahko samo spontana kreacija. Kot nekakšno brstenje življenja v velikem polju brezpogojne ljubezni.
Morda je našemu razumu prijaznejša misel, da cilj sicer je, vendar je postavljen in izpolnjen hkrati-istočasno v vsakem trenutku. Nekako tako, kot je cilj vdiha in izdiha ohraniti življenje in ta cilj je v vsakem trenutku tudi uresničen.
Se pravi nas od inteligence brezpogojne ljubezni loči samo princip delovanja našega razuma in njegova težnja postavljanja ciljev, kot smisel življenja. In ti cilji ustvarjajo iluzijo prihodnosti.
Življenju brez ciljev, bi zdrav razum rekel živeti tja v en dan brez smisla.
Če smo brez ciljev, kakšno vrednost ima potem naša preteklost. Vse izkušnje in kapital znanja, se kot preteklost želi unovčiti v raznih ciljih v prihodnosti. Kdo sploh smo, če nam vzamejo preteklost in prihodnost…Praktično izgubimo vso svojo osebnost, ki jo je ustvarilo delovanje našega razuma.
Ja prav zanimivo bo stanje naše zavesti, ko bomo v celoti doživeli resničnost tega trenutka kot popoln čudež brezpogojne ljubezni.
Če obstaja samo resničnost tega trenutka, to pomeni da ni Cilja!!! To pomeni, da Življenje nima Cilja…da Stvarnik-Bog nima Cilja…
