Ko človek resnično spozna, da je vsakršno trpljenje popolnoma nepotrebno, se zgodi ali se prične dogajati odrešitev. Takrat se prične v človeku odpirati nova dimenzija življenja, zaznavati pričnemo prostor in tišino. Prostor in tišino...spokojnost je mogoče zaznati samo takrat, ko smo popolnoma osvobojeni bremen mišljenja.
Prostor in tišino seveda zaznava tudi naš omejeni um, vendar tisto resnično dimenzijo te spokojnosti, te mirnosti na katero kažejo moje besede lahko zaznamo samo popolnoma osvobojeni od mišljenja.
Prostor je namreč tista esenca, ki jo boste našli vsepovsod. Vsaka oblika, torej vse materialno kar obstaja, za svoj obstoj potrebuje prostor, vsaka vsebina potrebuje prostor, da lahko eksistira. Beseda pride iz tišine prostora in se izgubi v tišini! V vsaki obliki je prostor in tišina! In človek kot umsko obvladano bitje v trenutnem evolucijskem obdobju zblaznelega mišljenja, reagira in se identificira samo z obliko in vsebino. In to je posredni razlog trpljenja.
Ko npr. pridemo k človeku, ki ga ne maramo; zaznavamo samo vsebino, ki kot beseda prihaja iz tega človeka, zaznavamo obliko kot mimiko na njegovem obrazu, ne zaznavamo pa tišine in prostora v katerem se vse skupaj dogaja. Nemudoma reagiramo na vsako vsebino, ki jo ta človek izreče, pa naj bo to v smislu, da imamo bolj prav, da smo bolj izobraženi, bolj brihtni...
Tudi na oblike se izredno radi in nemudoma odzivamo, nekaj je grdo, nekaj lepo, nekaj presuho, drugo preobilno...
Vse to seveda povzroča v nadaljnem procesu misel... ...čustva, manjše ali večje nelagodje, ki prinaša take ali drugače nevšečnosti, pa naj bo to glavobol ali pa le utrujenost in stres!
Na nivoju mišljenja nismo sposobni doumeti prostora in tišine, ki prežemata tega našega sogovornika. Ta ista dimenzija prostora in tišine, namreč prežema tudi nas.
Ta ista dimenzija prežema vso stvarstvo. To je namreč tisto kar smo!! To je tista naša bit! To je tisti "Bog" (besedo sicer redko uporabljam, a da boste zaznali kam merijo moje besede), ki ga boste našli vsepovsod!
"Na svetu je stiska, Jaz Sem svet premagal"
Po spoznanju teh drugih dimenzij življenja se zavedamo, da smo namreč eno z vsem kar je! Po odrešenju oz. razsvetljenju namreč popolnoma zaznavamo prostor in spokojnost in ne reagiramo "miselno" na oblike in vsebino.
Kot osvobojeni mišljenja, seveda še vedno zaznavamo vse vsebine in oblike, ki so okoli nas ali so namenjena nam. Delujemo sicer veliko mirneje in modreje. Na neumne in neprimerne vsebine nič več ne reagiramo z neumnimi ali neprimernimi miselnimi odzivi!
Človek, ki nam torej hoče slabo in to kaže s svojimi besedami ali mogoče z dejanji, je namreč prežet s tisto isto spokojnostjo tako kot mi, kljub temu, da v njemu divja tista površna miselna prevlada v obliki čustev jeze ali kaj podobnega! On sicer tega zavedanja nima, saj ni osvobobojen dejavnosti mišljenja. Mi pa kot osvobojeni umske nadvlade v stanju odrešenja zaznavamo svojo lastno spokojnost v sebi kakor tudi njegovo, ki seveda ni ločena od tiste naše. Še več, v čisti biti sva eno z vsem, kako bi torej po tem spoznanju lahko kakorkoli deloval proti njemu!!
Jezus je imel zavedanje, da bo Juda kot obvladano umsko bitje deloval proti njemu. A v razsvetljenju, ki ga je Jezus živel in ob tem zavedanju da je eno z njim, kako bi lahko deloval kakorkoli drugače kot je! Iz razsvetljenega človeka, po spoznanju in zavedanju te dimenzije življenja ne more delovati nič drugega kot čista ljubezen.
Ko smo v miru, v meditaciji, se veliko bolj zavedamo sebe, zavedamo se tišine in prostora v sebi. Spokojnost, ki deluje v nas je božji dotik!
Pa še uganka za konec!
Mojster zen-a, ki je iskal svojega naslednika, je nekega dne sedel pred templjem in pred njim so bili zbrani učenci. V roki je imel kredo. Obrnil se je nazaj in po steni narisal krajšo črto.
Rekel je: "kdor mi naredi to črto manjšo bo moj naslednik. Moje črte se tudi dotakniti ne smete!"
Učenci so kar nekaj časa modrovali in ugibali, a mojster je bil popolnoma tiho, kar je pomenilo, da so vsi odgovori napačni.
Tedaj je pristopil vrtnar, ki je do takrat urejeval cvetje v bližini, z gesto roke in priklonom je prosil mojstra za kredo. Ko je dobil kredo je v neposredni bližini črte na hitro nekaj narisal.
Izbran je bil, če se ne motim za petega patriarha filozofije zen-a.
Ko človek resnično spozna, da je vsakršno trpljenje popolnoma nepotrebno, se zgodi ali se prične dogajati odrešitev. Takrat se prične v človeku odpirati nova dimenzija življenja, zaznavati pričnemo prostor in tišino. Prostor in tišino...spokojnost je mogoče zaznati samo takrat, ko smo popolnoma osvobojeni bremen mišljenja.
